Ogledali smo si film s Pedrom Pascalom in Joaquinom Phoenixom, o katerem brenči ves Cannes

“Film sem napisal v stanju strahu in tesnobe glede sveta. Želel sem pokazati, kakšno je življenje v svetu, kjer se nihče več ne more strinjati o tem, kaj je resnično. Želel sem posneti film o tem, kako vidim Ameriko. Zelo me skrbi.” S temi besedami je Ari Aster na tiskovni konferenci na vrhu Cannes Palaisa predstavil Eddington , svoj najnovejši in morda doslej najambicioznejši film.

Povezano: V živo iz Cannesa, Vogue Adria razkriva neznane plati Cannes Film Festivala

Če bi se tisti večer odločili za sprehod po Croisette, verjetno ne bi prišli dlje od De Gaulleovega trga, saj je bil Cannes zaradi napovedi rdeče preproge z Emmo Stone, Pedrom Pascalom, Joaquinom Phoenixom in Austinom Butlerjem popolnoma neprehoden. Pričakovanja so bila visoka, Eddington pa je že pred prvo projekcijo veljal za enega potencialnih favoritov festivala. Mnogi so ugibali, da bi Asterjev sloves čudaka (ki ga v losangeleških krogih spremlja že od časov pri AFI) z nagnjenostjo k politični satiri lahko bila popolna kombinacija za nagrado.

Opomba preden nadaljujem: kljub njegovemu statusu sodobnega horror genija, Arija Asterja osebno nisem nikoli razumela. Da, Midsommar in Hereditary sta na nek način oblikovala trenutno dobo elevated grozljivke, toda ko slišim hvalnice, ki jih povzdigujejo v status sodobnih klasik ali mojstrovin, se iskreno vprašam: “Smo gledali isti film?”

Dogajanje tega filma se odvija v naslovnem mestu Eddington, kjer se lokalni šerif Joe Cross odloči kandidirati za župana proti sedanjemu, karizmatičnemu Pedru Pascalu – ki je, mimogrede, pred dvajsetimi leti zapustil Crossovo sedanjo ženo, ki jo igra Emma Stone, ker (milo rečeno) ni bila ravno normalna. Vse to se dogaja leta 2020, film pa tako spremlja širok spekter prebivalcev tega majhnega, osamljenega kraja, ki se soočajo z zaporednimi dogodki pandemije COVID-19, umora Georgea Floyda in napetosti s Pueblo Indijanci, s katerimi si mesto deli mejo.

Courtesy of A24

V prvi polovici je film natančen in humoren ter predstavlja mozaik likov, ki resnično poosebljajo sodobno Ameriko – od starejših gospa, ki svoj čas preživljajo na PizzaGate forumih, do bogatih belih srednješolcev, ki organizirajo Black Lives Matter proteste in kričijo v obraz Afroameričanom, ki jih le zmedeno gledajo. Z nekajletnim koristnim časovnim zamikom in mojstrsko uporabo zaslonov telefonov ter estetike družbenih medijev, Eddington izkrivljeno prikazuje obdobje oblikovanja trenutnega ozračja v ZDA kot nekakšen sanatorij, kjer vsi trpijo zaradi ekstremne psihoze in popačenega pogleda na realnost, a to preprosto smatrajo za običajna politična stališča ali – še huje – za resnico.

Joaquin Phoenix se odlično poda vlogi šerifa, ki odmeva z njegovo prirojeno avro zgubarja, Emma Stone pa se ponovno pojavi kot Lanthimos tip lika z značilnostmi tistega, ki ga igra v kriminalno zanemarjeni seriji The Curse – in ki deli veliko DNK-ja tudi s tem filmom. Pedro Pascal je morda edina relativno normalna oseba v celotnem zabaviščnem parku, medtem ko Austinu Butlerju kot guruju Vernonu Jeffersonu Peaku kljub minimalni minutaži uspe doseči morda najbolj impresivno izvedbo v filmu.

Kljub močnim elementom in drastičnemu stopnjevanju pripovedi v tretjem dejanju, Eddington proti koncu veeno malo zvodeni. Morda mu ni šlo v prid niti to, da se je znašel v letošnji izdaji glavnega programa, kjer mu preprosto konkurirajo veliko boljši filmi. Vsekakor je zabaven in zanimiv – a hkrati sem že neštetokrat upala, da bom prišla iz tiste cone somraka in končno razumela, zakaj je Aster tako oboževan. Žal sem še vedno tam.