Home
Spominjam se, ko sem prvič videla delo Dunje Janković. Bila je to ena njenih grafik v zagrebški galeriji 36 Mountains, ki me je nečemu intuitivno pritegnila, geometrijsko, koloristično, vznemirljivo. Več kot tega vam morda ne bi znala razložiti, a bilo mi je dovolj, da sem si njeno delo zaželela na svoji steni. In tukaj smo, ne vem točno koliko let kasneje, v njenem dnevnem prostoru v stanovanju v Barceloni, jaz pa sem še vedno velika oboževalka njenega dela. Nisem zamudila priložnosti, da ji to omenim že na samem začetku najinega pogovora.
Na samem koncu Sant Martija, proti Badaloni, v očarljivi industrijski četrti, si življenjski prostor in studio deli s partnerjem Borisom Hoppekom, prav tako multidisciplinarnim umetnikom iz Kreuztala v Nemčiji. Takoj na začetku se zasmejimo, ko mi Dunja prizna, da sta za to priložnost končno pospravila stanovanje, ki sicer nima sob, zidov in pregrad (edina premična pregrada je tista, ki ločuje njuno spalnico), vse ostalo pa ostaja en sam open space, poln svetlobe, norih detajlov in barv, z eno hammock gugalnico v dnevnem prostoru. Medtem ko ju fotografiramo, je njuna triletna hči Luka v vrtcu, pri čemer ime asociira na samostalnik ženskega spola, na lošinjsko luko oziroma pristanišče, od koder je Dunja doma in kjer še vedno Boris in ona preživljata čas ter leto delita med otokom Lošinjem in Barcelono. Vprašam jo, ali je dobra ideja imeti delovni in zasebni prostor v enem. „To je bila odlična odločitev in zavestna. Želela sem otroka in bilo nam je jasno, da bo zapleteno ločeno plačevati stanovanje in studio, pa tudi nenehno izgubljati čas s prehajanjem z ene lokacije na drugo. Zato sva se odločila vse združiti. Danes je to zelo praktično; iz kuhinje sem takoj v studiu, brez izgube časa. Seveda ni jasne meje med delom in zasebnim življenjem, a ker se ukvarjava s tem, kar imava rada, prostor dela postane tudi prostor igre. Na koncu to sploh ni slabo.“
Ko sem opazovala vse, kar me je tukaj obdajalo, sem imela občutek, kot da sem na njunem igrišču. Oba samostojna umetnika, oba značaja, ki se ne marata omejevati, kreativna uma, sem Dunjo vprašala, kje sta se pravzaprav spoznala, sluteč, da se v ozadju skriva dobra zgodba. „Spoznala sva se na Lošinju, ne bi verjela, ko sem se po sedmih letih, preživetih v Ameriki, vrnila na otok. Živela sem v New Yorku in Portlandu, a nostalgija je prevladala in odločila sem se vrniti domov. Na Lošinju sem delala, vodila galerijo in organizirala festival Škver. Boris me je kontaktiral, ko je bival v Zagrebu med street art festivalom MUU in si je zaželel priti na otok, kjer je tudi sam preživel otroštvo in mladost. Ugotovila sva, da deliva iste spomine in kraje, kjer sva se kot otroka kopala, morda sva se takrat celo srečala. Iz te nenavadne povezanosti se je rodila ljubezen. Čeprav sva še nekaj časa ostala na Lošinju, sva kmalu začutila potrebo, da znova odideva živet izven otoka,“ mi pripoveduje Dunja, ki se je pred sedmimi leti preselila v Barcelono, kjer je Boris živel že od leta 2003. „Nikoli prej nisem razmišljala o Barceloni, delovala mi je nekoliko kot španski klišej. In na koncu sem se v mesto totalno zaljubila, ampak totalno. Izkazalo se je, da je res kliše, a zelo dober.“ Kliše, ki ga na koncu vzljubiš, sem dodala ob spominu na svoje prvo potovanje v Barcelono. „Toplo ti je, hrana je odlična, ljudje so fantastični, topli, družbeno tkivo je močno. Plaža je v mestu. Borisu in meni je morje pomembno, ker on surfa, pa tudi jaz. To nama je res pomembno. V teh letih je to moja baza. Morje, sonce, hrana in ljudje. In mesto,“ je nadaljevala Dunja o kraju, kjer se počuti kot doma. Kljub temu da oba delata in gostujeta po vsem svetu, si Dunja prizadeva delovati tudi lokalno in biti del domače scene. Vprašam jo, ali ji to uspeva in kakšna je kreativna scena v Barceloni. „Trenutno sodelujem z nekaj galerijami in delam na manjših projektih s prijatelji. Scena je dobra, tako umetniška kot street art, morda ne pretirano komercialna ali ekonomsko močna kot v Madridu, a je živa in zabavna. Relativno majhna je, sestavljena iz več „mehurčkov“, ki se med seboj dotikajo, zato nisi omejen na en žanr. Lahko se giblješ med printom, street artom, arhitekturo in dizajnom, kar mi zelo ustreza.“
Pomislila sem, da sta prav ta raznolikost in radovednost, s katerima Dunja in Boris opazujeta svet okoli sebe, vtkani tudi v njun življenjski prostor, prepleteni v živopisno okolje. „Vse se je precej naravno poklopilo. Stanovanje je v resnici velik industrijski prostor z več kot 200 kvadrati, kjer od začetka nisva želela postavljati zidov niti ga deliti na ločene celote. Pomembna nama je pretočnost, da prostor ostane odprt, fluiden in naraven. Na prvi pogled bi kdo pomislil, da je vse v enem prostoru „preveč“, a prav zaradi njegove velikosti in odprtosti to ne deluje tako. Pogosto imava goste, včasih nas je tudi pet ali šest, pa vseeno ni občutka pritiska ali presežka energije. Prostor ostaja prijeten, miren in pregleden, vedno vidiš, kje se kdo nahaja. Vse deluje nekako naravno, skoraj intuitivno.“ Zanimivo pri njunem stanovanju je tudi to, da je vse premično in na kolesih. „Še posebej delovni prostor,“ nadaljuje Dunja. „Ta se nenehno spreminja, odvisno od projekta, na katerem delava. Edino moj kotiček za sitotisk je fiksen, vse drugo pa, mize, papirji za fotografiranje, materiali, vse se spreminja.“
Dunjino delo je izrazito interdisciplinarno. Giblje se med sitotiskom, kolažem, ilustracijo, stripom, instalacijami in site-specific intervencijami. Boris prihaja iz street art in graffiti ozadja, sčasoma pa je svoje delo razvil v močno konceptualno in družbeno angažirano prakso. Zato njuna umetniška načina izražanja ostajata nekako simbiotična. „Najpomembnejše v mojem delu je igra, eksperiment, odkrivanje, nekaj novega, trenutek presenečenja. To nenehno preskakovanje iz enega medija v drugega mi daje svobodo raziskovanja. Ne obremenjujem se z definiranjem začrtanega sloga, bolj me zanima proces in možnost, da se med delom presenetim. To je neka vrsta igre, tako se igra otrok,“ mi razlaga Dunja in prizna, da po stripu, ki ga je magistrirala na School of Visual Arts v New Yorku, kjer je nadaljevala študij po Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, najraje ustvarja knjige. Letos je zaključila „Mišjo zgodbo“ po besedilu Dubravke Ugrešić v sodelovanju s kolektivom Oaza, njena želja pa je ilustrirati zbirko otroških izjav „Olovka piše srcem“, objavljeno že v 70-ih letih. „Knjiga je polna neverjetnih idej iz majhnih otroških glav, iz tiste vznemirljive faze, ko mali možgani ustvarjajo lastne povezave in igrivo prevprašujejo tisto racionalno,“ mi pove Dunja, medtem ko razmišlja, kaj jo pri tem tako privlači. „To mi je verjetno ostalo od dela na stripu. Všeč so mi te juxtaposition strani, ritem, način, kako jih bereš, in to, da celoto dela dobiš šele, ko končaš listanje. In obožujem printanje, obožujem sitotisk. To je moja tehnika, ker ima veliko teh faz v procesu, tako da lahko med njimi spreminjaš stvari, eksperimentiraš, imaš veliko teh plasti, na katerih delaš skozi čas.“
V trenutku, ko to govori, se nahajamo prav v „njenem“ kotičku stanovanja. „Rada imam tudi sitotisk na tkaninah. Tiste obleke, ki sem jih delala v Šanghaju, so pravzaprav printi, ki jih lahko obesiš na steno, lahko pa jih tudi nosiš. Ta igra med high art in low art mi je zanimiva,“ mi pripoveduje in se spominja zanimivega sodelovanja, ki ga je uresničila z znamko 3ge3, medtem ko sta ob neki drugi priložnosti z Borisom razstavljala skupni projekt This is not a copy of a church v Muzeju moderne umetnosti v Šanghaju, ki nosi ime Power Station of Art. On je izdelal strukturo cerkve iz kartona, ona pa je zasnovala vizualije v interierju prostorske instalacije, ki je bila zamišljena kot konceptualna kritika in razprava o simbolih in njihovi destrukciji. Ob koncu razstave je bila instalacija načrtno in ceremonialno uničena kot del umetniškega koncepta.
Dunjo vprašam, kakšno je sobivanje dveh umetnikov, ki skupaj delata, skupaj živita, sta skupaj ves čas. „Veš kaj, super je. Nikoli prej nisem imela takšne vrste odnosa, prej so moji partnerji živeli in delali ločeno. Z Borisom sem že od začetka skozi spoznavanje ugotovila, da so nama mnoge stvari pomembne na enak način. Imava isti okus, podoben življenjski slog, ljubezen do morja, umetnosti, humorja… Vse te osnovne stvari se pri naju ujemajo, zato ni bilo zapleteno biti ves čas skupaj. Seveda je sčasoma vedno treba narediti „uglasitev“ odnosa, ampak on to zelo dobro obvlada. Believe it or not!“, se smeji, ko mi to pripoveduje. „Nekaterih stvari sploh ne delava skupaj, a si pomagava ali sodelujeva pri posebnih projektih, na primer, ko delava obleke in torbe. On zna šivati in vnaša svoje ideje, zato pri teh projektih sodelujeva, ostale stvari pa razvijava ločeno. Vse je pravzaprav prava simbioza.“ In to se čuti tudi v njunem življenjskem prostoru, ki je hkrati studio, dom in prostor za otroka, vse pa deluje, zelo umetniško in naravno, dodam z modrostjo nekoga, ki se počuti precej udobno, obdan z vsemi umetniškimi detajli; od blazin, izpeljanih iz njenih geometrijskih vzorcev, do Bimbo figuric, ki so postale njegov zaščitni znak.
Ko opazujem stanovanje, ki je v trenutkih videti kot humanoidna tiskarna, iz katere prihajajo najprivlačnejše pisane strani, v drugih trenutkih pa kot neskončno zanimiva galerija, ki je ne želiš zapustiti, Dunjo vprašam, kako se počuti v zadnjih mesecih, vedoč, da je zaradi nosečnosti vzela premor od dela. „Zdaj sem dobro. V drugem letu Lukinega življenja sem se poskušala vrniti in ustvarjati, a sem bila nekako izven svojega običajnega ritma. Potrebovala sem nekaj mesecev, da sem sploh razumela, kaj delam. Vsak dan sem se silila, da sem sedla in risala. Vedela sem, da bo iz tega nekaj nastalo, a nekaj časa sem bila zelo frustrirana, dobesedno nisem vedela, kaj počnem, počutila sem se popolnoma izgubljeno. Potem sem dojela, da moram ustvarjati iz novega momenta, ne iz starega. Nekaj se je spremenilo, premaknilo, in počasi sem se vračala. Bila sem potrpežljiva in ni me bilo strah biti nežna do sebe. Zdaj, ko je minilo že leto dni, imam občutek, da sem se vrnila, vem, kaj delam in kam želim iti. Vse je nekako jasneje, ker sem morala eliminirati nepotrebno, časa je manj, zato ostane samo tisto esencialno. In kot da se mi je odprl notranji glas, ki mi točno pove, kaj želim in česa ne želim. Jasneje kot kadarkoli. In to je dober občutek, veš, kaj delaš in si v to prepričana.“ Vedela sem, o čem Dunja govori, saj sem tudi sama šla skozi to obdobje. Pogovor z njo se je naravno nadaljeval v še kopico smeri; od surfanja, pri katerem je bila vztrajna, odraščanja na jadranskih „valovih“, prek dejstva, da je mogoče surfati tudi na Lošinju, pa vse do Kitajske, ki je zanimiva in kjer bi obe lahko nekaj časa živeli v Šanghaju. Najdlje sva se nekako zadržali pri potovanjih, in glede na to, da ima ta mala tričlanska družina kombi, s katerim so že precej prepotovali, ob uživanju v ritmu slow travela, sem jo vprašala, kje vse so bili, v upanju, da prepišem kakšno idejo za roadtrip. „Med Hrvaško in Barcelono smo potovali tisočkrat. Prej smo celotno pot vozili sami, včasih šli skozi Francijo, Italijo, celo Švico, izbirali različne poti. Zdaj pa smo odkrili trajekt iz Barcelone do Rima, pristanišče Civita Vecchia, vožnja traja približno 20 ur in je super izkušnja, kot v starih dobrih časih v Jugoslaviji, od Rima do Lošinja pa ostane le še krajši del poti.“ Seveda sem si zapisala.
Za konec snemanja smo prihranili še en poseben detajl, ki se je razkril kar sam od sebe ob pogledu na ogromno dvigalo, ki pelje do nadstropja, kjer se nahaja njuno stanovanje. „V to dvigalo gre najin kombi, s katerim potujeva. Izvlečeva ga iz dvigala in parkirava počez v kuhinji. Noro, kajne? Imava celo zavese, da lahko, ko pride moja mama, kombi skrijeva. Kombi je narejen za potovanja, v notranjosti ima posteljo in vse potrebno, zato ga lahko uporabljamo tudi kot sobo za goste. Tako imajo gostje, ki pridejo, svojo zasebnost,“ mi je razkrila Dunja, s katero sem takoj delila, kako neverjetno je, da lahko ta kombi pripeljeta v tretje nadstropje in brez težav v prostor, čeprav je težak in ogromen. Bil je to le eden izmed lifestyle detajlov tega umetniškega para, ki me je spomnil na vse kreativne načine, na katere je mogoče živeti življenje.
Foto: Carlos Roca
Kreativna produkcija: Marita Bobelj
VOGUE RECOMMENDS
