Razigrane srajca domače znamke Drago Drago so priljubljena poletna uniforma

Pravi poletni dan je, iskriv in lesketajoč se od sonca, do konca ločen od monotonosti dolgčasa. Če je kakšna skrb, se bo o njej razmišljalo kasneje, zdaj je vse igra, plezanje po vrtiljakih, nebrzdana samozavest in veselje do obstoja. Takoj ko se upočasnijo, tudi najmanjši trenutki, tisti, ki jih v rutini ni mogoče videti s prostim očesom, začnejo spominjati na posnetke Pedra Almodóvarja. Neskončno zamahneš z glavo, vdihneš in se pustiš, da te ta let odnese. V tem vzdušju, in prav nič po naključju, se prvič srečam z blagovno znamko Drago Drago, oblikovalca Dragoslava Rajičića, ki že več kot desetletje živi in ustvarja v New Yorku, njegova nova kolekcija The Sun pa vzbuja vso brezskrbnost življenja. Njegovo stanovanje je prav tako kot blagovna znamka – svetlo, barvito in veselo. Na mizi je pesniška zbirka 300000 Kisses: Tales of Queer Love from the Ancient World, pa tudi Branka Miljkovića, čigar verz Ovo će se neizvesno kretanje završiti Suncem se prepleta tudi skozi kreacije v njegovi najnovejši kolekciji. Na steni visi Almodóvarjev plakat s posvetilom, na obešalniku za oblačila pa je prva srajca, ki jo bo osebno nosil Rossi de Palma v prihodnjih dneh v Madridu. To je njegovo vesolje. Filozofija lepote, začne Drago, sporočilo lepote, nameni ljubezni. Da ko nosiš kos oblikovalca, ki ti je pomemben, da siješ, da si srečen. Nikoli mi ni bilo pomembno, ali bo na mojo revijo prišlo 5 ali 105 ljudi, pomembno mi je, kot bi rekel Cohen, da tisti, ki pridejo, vedo, zakaj so tam. Ko nosiš Dragovo srajco, se ti vsi približajo, pa če jim je všeč ali ne, zanima jih, kaj je to. Nikoli nisem imel ambicije biti drugačen, le odstopal sem od vsega, kar je bilo enako.

Diplomiral je na Fakulteti uporabnih umetnosti v Beogradu, na oddelku za kostumografijo, in ta diploma mu je odprla mnoga vrata, a kamor koli je šel, so ga korenine držale trdno prizemljenega. Nikjer ne moreš imeti občutka pripadnosti, če nisi vezan na svoje korenine. Mojo novo kampanjo so fotografirali v Čačku, na Kulinovačkem polju, na samem obrobju, kjer sem se rodil in odraščal, mi s ponosom pove. Svojo prvo samostojno revijo sem imel naBelgrade Fashion Weeku leta 2017, delal sem v gledališču z velikimi režiserji, kot je Jagoš Marković, a nikoli si nisem zares želel ustvarjati kostumov. New York je bil zame velika želja, ki je nisem hotel izpustiti (kar bi danes imenovali manifestacija). Prišel sem brez ničesar, imel sem le talent in strast. Začel sem iz nič, korak za korakom. Vpisal se je na magistrski študij na Fashion Institute of Technology, kjer je pritegnil pozornost s svojim old fashioned pristopom k risanju brez iPada in tehnologije, izključno ročno. Njegov uspeh zagotovo ni prišel čez noč – oblikoval je srajco za srajco, dokler se ni odločil, da se bo podal v proizvodnjo. Ta”Made in” podpis na oblačilih je ljudem pomemben, še posebej v današnji dobi hitre mode. Svojo proizvodnjo sem našel na Manhattnu in to je bila prelomnica, takrat sem vedel, da sem pripravljen na nekaj večjega. In res, kmalu zatem je začel razstavljati v konceptni trgovini United Errors and Sons v Tokiu, pa tudi v New Yorku, ob boku z blagovnimi znamkami, kot so Jacquemus, Marni, Celine.

Kot za vsakega umetnika je svet, ki si ga je ustvaril, nujen za njegovo preživetje. Tako je, ko sam sedi v kinu in gleda Happy Together, Wong Kar-Waia, in tako je tudi, ko ustvarja. Kako je videti ta ustvarjalni proces, kje se začne, z risbami ali materiali? Vedno se nadaljuje, obiskujem trgovine z materiali, jih zbiram, nosim, analiziram. Včasih sem leto in pol v tem procesu. K modi pristopam kot k slikanju: ko slikaš, stojiš pred sliko, jo prespiš, zjutraj pa jo pogledaš z drugačnimi očmi. Včasih grem v svoj atelje, a tisti dan ne slikam ničesar, enako je z modo. Okoli mene so vedno flomastri in akrilne barve za tekstil, najprej rišem na papir, nato prenesem, zlikam, sušim, kolažiram … srajca je takrat že izdelana in čaka na svoj odtis. Od risanja do šivanja vse delam ročno in zelo osebno, več dni. Zato ni množične proizvodnje, ampak izdelam največ 4-5 kosov vsakega modela. Vsak motiv, ki ga vidite, ima v mojem zasebnem življenju skoraj sentimentalen pomen, kot je na primer motiv vaze s cvetjem v novi kolekciji. Ona je vez. Drago je, tako kot naše najljubše znamke, spoznal, da si javnost danes želi čustva, identifikacijo in prehodno pot v svet oblikovalca. Ta resnica je v središču njegovega ustvarjanja.

V primerjavi s prejšnjo kolekcijo Game Boy v novi The Sun poleg srajc predstavlja tudi hlače, puloverje, majice s kratkimi rokavi in celo nogavice, kot vse pomembnejši it dodatek. Zame so vsi ti kosi majhne skulpture v gibanju, mi z nasmehom pove Drago. Kampanjo je fotografirala Jelena Janković, model pa je študent Aleksa Rakočević, ki so ga tisto jutro v Čačku naključno opazili. Naložba je bila samo srce, me spomni, neskončno sem jima hvaležen.

Drago ima v svoji zbirki vinilnih plošč Mozarta, Arsena Dedića in Vesno Zmijanac. To me je nasmejalo, kot podoba vseh večplastnih osebnosti, ki živijo v vseh nas na teh območjih. Ampak tukaj ne gre za nasprotovanje, ampak za dopolnjevanje. Tista prejšnja kolekcija je bila navdihnjena s turbo folkom – ne izogibam se temu, zakaj bi se? Obstaja ta narativa, še posebej na fakulteti, da smo mi kul in zato ne poslušamo trash, ampak mar se danes vse to ne združi, preplete in na novo kontekstualizira? Če imaš vizijo, seveda. Moja srajca, ki je bila uspešnica v New Yorku in Tokiu, se je imenovala Kukavica, celotna kolekcija pa je bila odgovor na stil dieselašev, subkulture v devetdesetih. To sem vse jaz, odraščal sem v času Jugoslavije, ne sramujem se, od kod prihajam. Njegovo občinstvo je odraz filozofije, ki združuje nezdružljivo: od Jasne Đuričić, prek Severine, Seke Aleksić, vse do Sama Smitha in Susan Sarandon, pri čemer poudarja, da ga še posebej navdihujejo ženske s stališčem – tiste, ki uporabijo svoj vpliv, za sporočanje pomembnih stvari.

V prihodnosti Drago načrtuje širitev svoje blagovne znamke v Berlin, Los Angeles in zagotovo Beograd, ko bodo ustvarjeni pravi pogoji in se bodo pojavili pravi ljudje. Moda je portret družbe, naša pa je v veliki krizi. Kljub temu v Beogradu še vedno srečamo veliko ljudi, ki jih lahko imenujemo kul. Ulica narekuje trende, ne Drago ali Celine, ampak tisto dekle, ki jo srečaš na avtobusu, stara je 25 let, študira in postala bo slikarka. Igra se, ustvarja modne kose, ki jih opazijo, in šele nato jih najdeš v naslednji kolekciji velike blagovne znamke. Priča smo temu, da je v industriji vse več ljudi, ki dajejo prednost neodvisnim oblikovalcem v primerjavi z luksuznimi modnimi hišami, tako zaradi kakovosti in dostopnosti kot tudi zaradi avtentičnosti, zato ne dvomimo, da njegov čas šele prihaja.

Veš, v preteklem življenju, ko sem bil otrok in sem s starši prišel v Beograd, sem jih prosil, naj mi kupijo Vogue, ki je bil takrat noro drag. To so bile moje sanje, mi pove na koncu, medtem ko za njim kuka naslovnica Vogue Adrie z Lepo Breno. No, pazi, kaj si želiš, morda se ti uresniči.