Avtor, čigar knjige mi vedno izzovejo kurjo polt

Jesen je popoln čas za vse ljubitelje branja. Namestiti se z novo knjigo, medtem ko zunaj dežuje, brez načrtov (kam bi pa sploh šli v tem vremenu?), je idealen občutek. Oktober je še bolj zabaven, ker je v pričakovanju noči čarovnic dober čas za grozljivke, trilerje in druge horor zgodbe. Knjige me redko prestrašijo, toda še danes se spomnim, ko sem kot otrok prvič brala Coraline in nisem mogla zaspati. Zame so trilerji pogosto bolj strašljivi kot grozljivke, ker strahovi, ki jih le-ti vzbujajo v meni, temeljijo na resničnosti, v temi človeškega uma pa obstaja nekaj še posebej grozljivega. Po naključju sem našla avtorja, čigar knjige so tako berljive, da jih lahko preberete v enem dnevu, ob njih pa mi ledeni kri v žilah.

Nekega poletja sem si iz knjižnice izposodila knjigo Donata Carissija, brez da bi veliko pričakovala – želela sem samo vznemirljiv triler s hitrim zapletom, dobila pa sem vse to in še veliko več. Carissi velja za enega najuspešnejših sodobnih pisateljev trilerjev v Italiji. Prejel je številne prestižne nagrade, kot je Premio Bancarella, njegovi romani pa so bili prevedeni v več kot 30 jezikov. Njegov slog pisanja je podoben slogu drugih sodobnih italijanskih pisateljev, tekoč, a tudi poetičen. Medtem ko Italijo sprva verjetno povezujemo z umetnostjo, hrano in morjem, nam ta pisatelj prinaša sliko z druge strani lepote. V njegovih delih so prisotni zelo slikoviti opisi čarobnih italijanskih mest, a so prežeti z mračno noto.

Po študiju prava je pisatelj opravil specializacijo na področju kriminologije in vedenjskih znanosti ter dokazuje svoje znanje o tej zadevi skozi like v romanih. Med pisanjem zaključne naloge na univerzi je Carissy spoznal in pisal o otroku serijskega morilca. Avtor je bil navdušen nad mirnim tonom, s katerim je fant govoril o storjenih zločinih. Trdi, da od takrat verjame, da noben človek ni samo dober ali samo slab, kar velja tudi za njegove like, ki so vsi na nek način prekleti. Namesto da bi v svojih delih uporabljal grozljive elemente, se pisatelj osredotoča na prebujanje strahov, ki jih najdemo v vseh nas.

Najbolj znana serija knjig Donata Carissija je The Whisperer’s game, ki spremlja preiskovalko Milo Vasquez, ko preiskuje grozljive primere – denimo primer na katerem temelji prvi roman, vsebuje šest odrezanih rok, najdenih v gozdu, od katerih jih pet pripada pogrešanim dekletom, za šesti par pa ne vedo, čigav je. Čeprav so vsi Carissijevi trilerji na svoj način vznemirljivi, me je najbolj navdušila serija romanov o psihologu Pietru Gerberju. Prva knjiga v tej seriji je The House of voices in iskreno ne priporočam, da jo berete, ko ste sami doma. Carissijev tekoč slog pisanja vas popolnoma potopi v grozljivo zgodbo, zaradi česar se boste zdrznili ob vsakem zunanjem zvoku. Najtemnejši deli človeške psihe so sami po sebi grozljivi, v teh romanih pa so še posebej strašljivi, saj je Pietro Gerber otroški psiholog. Specializiran je za hipnozo, zgodbe njegovih travmatiziranih pacientov pa so moteče in balansirajo na tanki meji med trilerjem in grozljivko, zaradi česar so popolno branje za tiste dni, ko si želite malo mračne tematike.

V The house of voices Pietro Gerber prejme zanimiv klic od kolegice iz Avstralije, ki je prav tako psihologinja in meni, da lahko samo Pietro pomaga njeni pacientki, odrasli ženski. A pacientka trpi zaradi strahov in travm, ki segajo daleč nazaj v otroštvo in ki jih je močno zatrla globoko v sebi. S hipnozo Pietro sestavlja košček za koščkom pacientkine preteklosti in vas prisili, da romana ne izpustite iz rok.

Carrisi se je preizkusil tudi v režiji in ustvaril film The Girl in the Fog, ki temelji na njegovi istoimenski knjigi. Nato je ekraniziral še dve knjigi, The Man of the Labyrinth in I Am the Abyss.