Z Dinom Mustafićem v filmu "Paviljon" kot glasnem uporu proti podrejenosti in marginalizaciji

Predstavljajte si skupino stanovalcev doma za ostarele, ki se po letih zlorabe in poniževanja odločijo za upor. Oboroženi z nezakonitimi sredstvi okupirajo dom, vzamejo osebje za talce in se spopadejo z oblastmi. So najstarejša generacija, tisti, ki nimajo kaj izgubiti, imajo pa veliko za povedati. Tisti, ki se odločijo, da bodo delovali v skladu z lastno vestjo, in prepustijo boj za dostojno preživetje kot pomembno sporočilo in oporoko družbi. Po romanu Viktorja Ivančića in z motivi, ki se zdijo zelo resnični, tesni in zelo aktualni, je Dino Mustafić režiral film “Paviljon”, ki je imel svetovno premiero včeraj zvečer na svečani otvoritvi Sarajevo Film Festivala. Ta črna komedija je združila največje regionalne igralske zvezde, kot so Rade Šerbedžija, Zijah Sokolović, Miralem Zubčević, Ksenija Pajić, Branka Petrić, Meto Jovanovski, Mirjana Karanović, Ermin Sijamija in mnogi drugi, ki so se združili okoli istih vrednot tega dosežka.

Po dveh desetletjih in zelo uspešnem prvencu filma “Remake” se Dino Mustafić vrača k celovečernemu filmu, medtem pa je postal znan po seriji dokumentarnih filmov (“Pista života”, “Neka bude svjetlosti”, “Čudo u Bosni”, “Pogled umjetnika na prošlost”…), ter gledaliških predstavah, ki so bile večkrat nagrajene na številnih mednarodnih, regionalnih in domačih festivalih. Ob premieri filma “Paviljon” v Sarajevu začneva pogovor, predvsem o časti, da ima svetovno premiero na tem dogodku prav v svojem rojstnem mestu. “To je velik privilegij in čast. Ni lahko stopiti pred lokalno občinstvo – vedno je največja trema nastopiti pred lastnimi ljudmi, toda slava Sarajevo Film Festivala, njegov uradni program, sekcije, ki jih ima, z vsemi avtorji v tem filmu – res je lepo biti v tej družbi. Dolgo časa smo verjeli, da mora naš film imeti svetovno premiero na festivalu takšnega profila, in po pogovorih in ogledu filma s strani vodstva festivala je bilo odločeno, tako zaradi pomena domačega, bosanskohercegovskega filma, kot tudi zaradi regionalne koprodukcije, da je Sarajevo najboljši naslov za to.” Na veselje občinstva se od septembra po vsej regiji začenja kinematografska distribucija.

Paviljon

Posvetitev filma najstarejši generaciji tukaj ni poklon, temveč opozorilo sodobni družbi, ki ignorira njihove zgodbe, izkušnje in glas. Ta populacija, čeprav nosilka kolektivnega spomina, je skoraj popolnoma marginalizirana, zato film odpira prostor za globlji razmislek o odgovornosti, vesti in medgeneracijski solidarnosti. To ustvarja pomemben kulturni dokument, ki jim povrne prepoznavnost, ki si jo zaslužijo, ne zgolj z obstojem, ampak z uporom, iz katerega se moramo vsi učiti. In ta upor ni le kakršen koli upor, je poseben. “Sprožilec je bila zagotovo zgodba Viktorja Ivančića – istoimenska novela, po drugi strani pa smo odklenili nov žanr – črnohumorno, akcijsko komedijo, v kateri se generacija, ki nima kaj izgubiti in ima veliko povedati, odloči, da ima dovolj vseh oblik podjarmljenja, dehumanizacije, marginalizacije. Kopičijo vso svojo energijo jeze in se oborožijo v brezkompromisnem in radikalnem spopadu z oblastjo. Vendar ta film ni le fikcija, saj so se v času, ko smo ga snemali, v takšnih centrih na Hrvaškem in v Srbiji že dogajale zelo podobne zgodbe.

Priča smo, kako energija sprememb trka na naša vrata, in očitno ta film, ki je nastal veliko prej, preden je postal relevanten, kaže, kako brezčasna, univerzalna je ta tema, ki jo odpiramo tukaj in ne zadeva samo balkanske regije.”

Paviljon

Nedvomno je to kritika družbe. “Tako je, to je brezkompromisna kritika družbe, brez samocenzure, brez želje, da bi bil ta film privlačen, politično korekten, in mislim, da bo s svojo temo in načinom, kako smo pripovedovali to zgodbo, pokazal, da če želimo resen dialog v družbi, moramo sprožiti interakcijo med umetnostjo in občinstvom.” Ne moremo si pomagati, da se ne ozremo nazaj na impresivno zasedbo z regionalnimi zvezdami, o katerih si ne bi mogli niti sanjati, da se bodo ponovno združile, zaradi česar je ta film topel, blizu in nostalgičen. Kako je bilo delati z njimi? “Fantastično, pravi privilegij v moji karieri in zame izpolnitev sanj, da imam takšen cast igralcev, ki jim sledim že dolgo časa in ki so moj navdih. Z nekaterimi sem delal v gledališču, z nekaterimi celo v filmu, in to je kontinuiteta prijateljstva, poklicnega in osebnega. Takšen film lahko posnamete samo z ljudmi, ki delijo enake vrednote kot vi.”

Paviljon

Po več kot dveh desetletjih uspeha v gledališču in televizijskih formatih se je Dino vrnil k celovečernemu filmu. Kako danes gleda na svojo filmsko kariero – kaj se je spremenilo v njem kot režiserju in kaj je ostalo enako? “Kot režiser sem ohranil ta namen, da ko snemam film, imam potrebo in željo, da ga občinstvo še dolgo po ogledu projekcije nosi kot miselni in čustveni proces, da se o njem pogovarja in razmišlja. Po drugi strani pa sem po dveh desetletjih seveda veliko bolj zrel kot režiser z izkušnjami, ki so bile veliko bolj uresničene v gledališču, z nekaterimi drugimi filmskimi oblikami, kot so dokumentarci in televizijski formati. In očitno sem potreboval zgodbo, ki bi mi tako zlezla pod kožo, da bi se, če je ne bi povedal, preprosto razpočil. Ta tema je zame neskončno pomembna in sodobna, ena redkih, kjer premaknemo žaromete in osvetlimo nekatera temna področja družbe, o katerih nočemo veliko govoriti, in to so zagotovo naši najstarejši državljani.” In ali ne bi morala umetnost storiti prav tega – odpreti prostor za neizrečeno, začeti dialog in se soočiti z resnicami, ki jih vztrajno zatiramo? Kaj kaj drugega še lahko reši ta svet pred breznom, v katerega se zdi, da se nepreklicno potapljamo?