Delulu je v modi. Globalni družbeni fenomen, terapevtska metoda ali igra za odrasle

Stojim sredi hodnika, gledava se naravnost v oči in razpravljava. Vprašam, če je problem v meni, oba v en glas rečeva: “Ne!” Obrnem se stran od ogledala in končno zapustim stanovanje.

Kadar ne gre vse po načrtih, se vedno spomnimo, kako se stvari na koncu izidejo v našo korist. Rojen sem pod srečno zvezdo in mi je vseeno. Verjetno je iz nekega razloga tako in bo jutri točno tako, kot sem načrtoval. Spet prihajajo sporočila na mobitel, dan je prekratek, da bi vsakič po desetkrat premislil o vsem, kar piše med vrsticami. Zato je najbolje odpovedati načrte, zmenke, druženja… Ne, ekipa vseeno preverja, kje sem, ker strašno zamujam na termin. Kaj naj naredim, ko je vsega preveč… Bom rekel, da bom tam čez tri minute, ni moj problem, če oni verjamejo, je njihov. Končno pridem in se usedem za mizo, ponovno preberem jedilni list od začetka do konca in vem, da naročam isto. Slišim nekoga za mizo reči: “Se vam ne zdi ta sprehod na razstavi Margiela malo preveč ekstravaganten?”

Maison Margiela

Prosim? Delulu?!?

Ta uvodnik ni resničen. Sestavil sem ga iz kopice memov na to temo, na katere sem slučajno naletel med raziskovanjem in so bili tako smešni, da so v moji glavi zaživeli svoje življenje. Tako enostavno je odtavati … Delulu, pa kaj?!

Christian Dior avtorja Johna Galliana

Sam izraz je izpeljanka besede “blodnjavo” in sega v leto 2014 ko je, izhajajoč iz K-pop kulture, slabšalno označeval nerealne sanjarije oboževalcev o neobstoječem razmerju s svojimi idoli, s katerimi v domišljiji postajajo prijatelji, ljubimci in podobno. Če ste danes v enakem stanju zavesti, obstaja velika verjetnost, da vas bodo imenovali za naprednega misleca . V zadnjih letih je delulu prerasel v pravi svetovni družbeni fenomen. Izraz na TikToku šteje več kot pet milijard ogledov, nekateri pa ga imajo že za neke vrste terapevtsko metodo. Medtem ko manifestiranje, po njihovem prepričanju, kliče po uresničitvi vaših najbolj divjih sanj, delulu živi, ​​kot da so že tam! Sploh se ne sliši slabo, kajne?! Kako naj potem pričakujemo, da bo moda ostala imuna na delulu, ko pa je bila vedno le materialna refleksija idej, misli in občutkov nekega trenutka? In pobegniti! V nekaj lepšega od tega trenutka.

Študija Univerze Stanford iz leta 2022 dokaže, da so se osebe, ki so le posnemale nasmeh, počutile: srečnejše! Nisem prepričan, da je zato Collina Strada na modni reviji pomlad-poletje 2024 poslala manekenke po modni pisti nasmejane »od ušes do ušes«, vsekakor pa je bilo v tem nekoliko grotesknem prizoru še vedno veliko nežnosti in pozitivnosti, pomešane z svojevrstnim sklicevanjem po zgledu. Ampak, zakaj bežimo v delulu in zakaj ravno zdaj? Po mnenju mnogih strokovnjakov je to pravzaprav način za premagovanje obupa. Namesto prejšnjega naivnega optimizma nove generacije spoznavajo, da je svet, ki ga dedujejo, neenakopraven, razdeljen, nepravičen, na robu moralnega in podnebnega propada. Hkrati pa pogosto ne najdejo rešitve, kako bi se iz tega izvlekli.

Moda, hladna kot dobičkonosna industrija, občutljiva kot družbeni fenomen, vedno čuti utrip časa in mu skuša dati dozo razbremenitve, igre, nekakšne obljube. Zato v modnem smislu delulu v letošnjih dizajnerskih kolekcijah ne poudarja samih oblačil in silhuet, temveč igro: stiliziranje, interpretacijo in reinterpretacijo, kontekst našega odnosa do obleke. S tem je nedvomno povezan tudi trend deklištva te sezone, a otroštvo je za večino varen kraj za pobeg. Ogromne predimenzionirane pentlje v laseh in na oblačilih pri Nini Ricci, Erdem in Simone Rocha so romantični eskapizem v iskanju brezskrbnosti. Popolnoma fascinantno nori puloverji s kapuco in bermude JW Andersona, ki so videti kot zmodelirani iz pisanega plastelina, kot da se topijo. Nas morda opozarjajo na vpliv podnebnih sprememb?

Omenjene revije Maison Margiela so neke vrste performansi, v katerih modeli, kot sta Colin Jones in Leona Dame, s svojo neponovljivo hojo in gesto premaknejo idejo modne revije kot take in jo vmestijo v predstavo, ki močno, kot gledališka predstava razširi vizualno doživetje v nekaj, kar od nas zahteva veliko močnejši angažma in ima posledično intenzivnejšo čustveno reakcijo. Gre seveda za precej bolj sofisticiran šov od tistih, ki smo jih vajeni iz hiš Vaquera, Vetements in v zadnjem času Coperna, ki na modnih revijah organizirata iluzorne trenutke, da postanejo viralne. Spomnimo se samo obleke iz silikona, nabrizganega direktno na golo telo Belle Hadid. Posledično se je nemogoče ne spomniti performativnih trenutkov na šovih Alexandra McQueena, Johna Galliana, Jeana Paula Gaultierja ali Vivienne Westwood, a poznavalci so se že strinjali, da je težnja po tovrstnem spektaklu nekoč in danes povsem druga kategorija premisleka. Medtem ko ga je nekoč motivirala romantična želja po brezhibnosti popolnega doživetja, je danes poslovna računica izkoristiti trenutek, ki pritegne pozornost množic.

Delulu v modi, pa tudi v resničnem življenju ljudi stoji nekje na pol poti med igrivostjo in odtujenostjo. Možnost, da ponujeno resničnost, za katero že vemo, da ni nujno, da je resnična, kot nam jo servirajo, dopolnimo z neko svojo, morda sploh ni slaba. Pogosto nam pusti prostor za kreativnost, ambicije, ideje ali pa da nadaljujemo, kot da se ni nič zgodilo. Ne vem za vas, ampak jaz sem še vedno fasciniran nad intervjuji Cardi B do te mere, da pogosto mislim, da so memi resničnost in da je moje vsakdanje življenje laž. In Jennifer Coolidge je blizu tega, da postane vzornica, tisti malo starejši pa se spomnite Elle Woods, ki je diplomirala na Harvardu. Če vam uspe ne tavati preveč, je delulu lahko celo motivacijski. Samo poglejte modo!