Nagnjena sem k temu, da verjamem, da je med vsemi oblikami človekovega izražanja film najbližje magiji. Lahko zapelje, nas očara, odvede v neko drugo resničnost in pokaže nov svet. Lahko pa je tudi lakmusov papir sveta, v katerem živimo. Lahko razsvetli boleča mesta, otipa nevralgične točke družbe, označi neoznačena območja, kritizira, preizprašuje, p(r)ikliče… V besedilu “Pred subjektivnim ogledalom: igram se pripadnika generacije” je Makavejev opozoril na to, da ima lahko nek “pojav toliko obrazov, kolikor parov oči ga opazuje. Nisem rekel polovico toliko, saj ima lahko vsak od nas tudi več kot dva očesa – recimo skeptično oko, pa optimistično oko, pa solzno oko, in to solzno je hkrati žalostno in razočarano, ter solzno oko omočeno od solz radosti; vse to je zelo, zelo zapleteno.”
Vse te oči so film, tisoči in tisoči filmov, med katerimi so tudi tisti iz črnega vala. To kratko, plodno obdobje je odprlo vsako od teh oči in gledalo v realnost, ne da bi se ustrašilo povedati, kaj v njej vidi. Etično, politično in estetsko pogumno ter napredno je to obdobje verjetno najdragocenejša kinematografska dediščina, ki jo imamo kot regija, in tista, ki nas – če slučajno pozabimo, kdo smo in kaj znamo, opominja.
Zato smo se “pred subjektivnim ogledalom” vrnili desetletja nazaj k legendarnim naslovom te epohe, od “Skupljača perja” do “Ponedjeljak ili utorak”. Da bi se jih spomnili in jih oživili, ne zato, da bi nostalgično gledali nazaj, temveč da bi kritičneje razmišljali naprej in se spomnili, da je naloga umetnosti prebuditi nas iz mlačnosti, samoprezira, samozadovoljstva in tudi samosabotaže. Filmi črnega vala so pogumni, eksperimentalni, živi, besni, erotični, politični, surovi in iskreno človeški — in v dneh, ko je kultura še posebej na udaru represivnih in regresivnih politik, se velja spomniti, da film ni beg, temveč odpor. Pripadniki nove generacije igralcev Hana Selimović, Andrija Kuzmanović, Judita Franković Brdar, Slaven Došlo, Matej Zemljič in Jovana Stojiljković so se znašli v vlogah protagonistov filmov črnega vala, z njimi pa smo se pogovarjali o stanju v družbi in kulturi, angažiranosti filma, o (ne)pogojih ustvarjanja, o tem, kako danes doseči avtorsko drznost, in zakaj kljub vsemu film ostaja magičen.
“Zato vse, kar se nam dogaja, dobro in slabo, spada v naš delokrog. Torej, vsaka katastrofa, če si ustvarjalen in ti ne uspe, da bi jo v naslednji potezi spremenil v svojo prednost, je tvoj neuspeh. Zato nihče nima pravice jokati, da so mu vzeli kruh ali da so ga zajebali. Tako je pri filmu. In preprosto imaš tisto, kar si pogoltnil, ogenj, ki si ga v nekem trenutku pogoltnil. Ta ogenj mora zasijati v tvojem naslednjem filmu in se spremeniti v neko sonce. Če ti to ne uspe, potem – jebi ga. Potem imaš čir na želodcu. To je tudi ogenj, samo psihosomatski, in potem umreš in se stopiš.”
Dušan Makavejev, zapisal Živojin Pavlović, “Belina sutra”, Prosveta, Beograd, 1983, str. 369
Kad budem mrtav i beo, 1967 (Živojin Pavlović) Kultni film črnega vala, ki spremlja mladega moškega, soočenega z brezupom in uporom proti družbi, ki ga ovira. Jimi Barka je sinonim za mladega moškega, ki poskuša najti svoje mesto v sistemu, ki deluje proti njemu. Andrija nosi: obleko iz mešanice volne, bombažno srajco z dolgimi rokavi in potiskano kravato, arhiv kostumografinje
Teodora: Kako sta se vidva sploh spoznala? Človek ima občutek, da delata skupaj pri večini projektov (smeh), ampak kje sta začela?
Jovana: Jaz mislim, da sva se spoznala pri snemanju “Sence nad Balkanom”, a je tako?
Andrija: No, pravzaprav je bil čisto prvi projekt, ki sva ga snemala skupaj – in ki si ga pozabila – z naslovom “Mio in drag”. To je bila pilotska epizoda, komedija o skupnem življenju več mladih. Bila si v drugem letniku akademije, šele začenjala si.
Jovana: Joj, res je, čisto sem pozabila, čisto majhna sem bila takrat (smeh). Sploh zato, ker ko pomislim na naju, ob vsem, kar sva delala skupaj, mi vedno najprej pade na pamet “„Jutro će promeniti sve”. To je bilo najdaljše snemanje in bi rekla, da za naju tudi najpomembnejše – igralsko, prijateljsko in za odraščanje. Snemali smo nekaj mesecev in res smo bili kot družina. Včasih ljudje to kar tako rečejo, čeprav ni vedno res (smeh). Ampak v našem primeru je res bilo tako. Vodil nas je entuziazem in čutili smo, da delamo nekaj, kar je naše. Takšna snemanja se redko zgodijo. Intimno mi je to najpomembnejši projekt, rekla bi tudi za najin odnos.
Andrija: Za vse nas je bilo izjemno pomembno. “„Jutro će promeniti sve” je verjetno moj najljubši projekt, kar sem jih delal. In zdaj še “Yugo Florida”. “Jutro” je neverjetno pomembno. To je zadnji rock’n’roll. Ima moč “Vratit če se rode”, ampak veliko nežneje od njih, in lahkotnost “„Grlom u jagode”. To je serija, ki je najbližje odraščanju v Beogradu v 20. in 21. stoletju, a ima hkrati magijo, podobno kot “La la land” – da te sploh ne zanima, kdaj se dogaja. Ima zgodbo, ki, razen tega, da je Filip IT-strokovnjak, lahko poteka kadarkoli. “Jutro” je brezčasno. Resno tako mislim, ampak evo, zdaj sem to prvič tudi povedal.
Jovana: Res je, in nekako smo skupaj rasli s Tagićem in Stankovićem. Iz projekta v projekt. In zdaj je, nekaj let pozneje, Vlada posnel svoj prvi film in spomnim se, kako te je poklical, da te preveri, ali si za to vlogo, in kako je potekal tisti kasting (smeh). Mene je poklical za tisto majhno epizodo, ker sem si želela sodelovati v čemerkoli. Rekla sem mu, da sem lahko tudi statistka, da grem lahko samo skozi kader, karkoli, samo da na nek način pomagam. Tako da sva tudi tu skupaj.
Andrija: To, kar si ti naredila, je res lepo. Prava legendarna poteza. Velika stvar je, ko igralci, ki so vajeni veliko več, glavnih vlog, odigrajo nekaj manjšega. Čudovito je, ker vsak prinese svojo moč – prideš, da podpreš in daš veter v hrbet, ker je režiser to prosil od tebe. Da prineseš svojo barvo. Jaz rad sprejmem vse, v kar verjamem, in enako bi naredil, če bi bili zamenjani vlogi. Pred kratkim se mi je kolega zahvalil, ker sem prišel delat “tako malo”. Nič ni malo – nekdo te je videl v nečem in to je že veliko. Ne mislim, da obstajajo nepomembne vloge, in trudim se, da se jim vedno enako posvetim, želim dati zadnji atom tistim, ki delajo mesece in mislijo, da jim lahko pomagam vsaj en dan. In hvala, ker si ti to naredila za “Yugo Florido”.
Jovana: Popolnoma enako mislim, najbolj me prizadene, ko dam vse od sebe, nekdo drug pa ne vloži enakega truda – ne glede na to, kako velika je vloga. Kar se pa tega filma tiče, je bilo vse v zvezi z njim zame izjemno čustveno – letošnja premiera v Sarajevu, to, da je to Tagićev prvi film, da si ti v vsakem kadru, potem seveda še sam film in celotna zgodba. Pa še to, da že dolgo nisem šla v kino, tako da je bila celotna atmosfera, prav vse, strašno čustveno, čisto me je zadelo (smeh).
Levo: Skupljači perja, 1967 (Aleksandar Saša Petrović) Film je postavljen v romsko skupnost vasi na severu Vojvodine, vendar njegova tema presega lokalni okvir, saj se ukvarja z univerzalnimi vprašanji ljubezni, medetničnih in družbenih odnosov, in velja za enega najpomembnejših dosežkov črnega vala in jugoslovanske kinematografije. Črna kapa, Valentino Desno: Nevinost bez zaštite, 1968 (Dušan Makavejev) Nastalo kot kolaž, ki ga sestavljajo istoimenski celovečerni film iz leta 1942 v režiji Dragoljuba Aleksića, dokumentarni posnetki akrobatskih nastopov Dragoljuba Aleksića ter dokumentarni posnetki Beograda po bombardiranju, ki sta jih posnela Milan Nedić in Dimitrij Ljotić. Svetlana Slapšak trdi, da je to med najboljšimi in morda celo najboljši jugoslovanski film. Hana in Judita nosita: bodije s kratkimi rokavi, arhiv kostumografinje. Slaven nosi: spodnji del kopalk, arhiv kostumografinje.
Andrija: Jaz sem imel pred ogledom malo pavze. Opazil sem, da se mi večinoma dogaja, da filmi, ki jih snemam, izidejo šele po dveh ali treh letih. In potem se hočem najprej spočiti od projekta, potem ga pogrešam, pa si ga ne morem ogledati, ker še ni končana barvna korekcija, glasba ali kaj tretjega, in se malce oddaljiš od projekta. Kar je odlično – vse je proces in popolnoma naravno. Tako sem se tudi zdaj, to poletje, po daljšem času vrnil k “Yugo Floridi” in definitivno mi je zaznamovala leto. Mislim, da nam takšni filmi manjkajo. Najprej zato, ker je tu izjemni Vlada. Zelo je pazil, da nikjer ne zdrsnemo. To je resna predanost. Tukaj je imel osebno bitko, sam s sabo, saj pripoveduje o sebi in svojih, in prav tam si je tudi sam pomagal. Bil je v hiši, v kateri se zgodba dogaja – ni vse do potankosti enako, ampak to je to. Mislim, da je Vlada Tagić neverjetno pomemben element tako v sceni kot v naših igralskih življenjih.
Teodora: Zdi se mi, da je to prepoznavanje z ljudmi, tisti občutek, ki ga imaš, res pomemben dejavnik pri tem, katere projekte izbereš in katerih ne. V katerikoli umetniški sferi, tudi v tej. Je tako? Ali vama to pomaga pri izbiri vlog? Kako izbirata?
Andrija: Jaz se v bistvu ne bojim dela in se ga ne branim. Včasih si namerno zadam izziv – da naredim nekaj, pri čemer bi se vsi vprašali, zakaj to sploh delam – ampak zanima me, ali te lahko slab izbor vloge res popelje na neko drugo pot. Mislim, da je to včasih treba početi. Tako da se pri izbiri vlog ne bojim dela, znam pa prepoznati dobre stvari. Mislim, da mi je trebuh vedno govoril, kaj moram delati in česa ne. Pri “Yugo Floridi” sem na primer takoj vedel, kaj bo – pri “Jutru” tudi –, to začutiš že po prvi bralni vaji. Če prepoznamo tisto nekaj živalskega v sebi in znamo to uporabiti za boljši jutri, je to privilegij. Ekipa pa je seveda zelo pomembna, pogosto celo odločilna.
Jovana: Meni je res pomemben občutek na snemanju – to, o čemer sva govorila pri Tagiću in “Jutru”. In res pride do tistega prepoznavanja med ljudmi. Zdaj sem se spomnila, da smo vsi skupaj delali tudi “„Sumnjiva lica”, Nušićevo dramo kot sitcom. Ni bila ravno zelo opažena, ampak mi smo se imeli odlično. Zato gledam predvsem ekipo. Če ekipa ni prava, se najbolj zanesem na občutek. Trudim se biti racionalna in praktična, a občutek na koncu prevlada. Včasih je nekaj tehnično nemogoče – to je potem enostavna odločitev. Pri vsem ostalem pa: ko preberem, takoj vem, ali je zame ali ne. Večinoma imam srečo, da lahko izbiram, ker v tem poslu, posebno ko si mlad, ni lahko. Jaz sem imela to srečo, da sem zelo mlada začela delati, in zdaj imam že določeno kontinuiteto. In ko imaš kontinuiteto, imaš tudi samozavest in lažje zavrneš ali sprejmeš vlogo.
Andrija: Ni lahko, ampak iskreno – tukaj je odkar sem se rodil vedno nekaj težko (smeh). Spomnim se, da se je, ko sem začel delati, snemal samo “Montevideo”; niti takrat ni bilo ravno veliko priložnosti. Ves čas se je postavljalo vprašanje, ali se sploh kaj dela ali ne, in krožili so isti ljudje – verjetno bi danes kdo enako rekel tudi zame (smeh). Ampak začetek je vedno težak. Zdaj pa je situacija še toliko slabša, na popolnoma drugi ravni. Vse je šlo v absurd: zapirajo gledališča, razpis za filme za prihodnje leto sploh ni bil objavljen – to ni normalno. Kaj bodo ljudje sploh gledali, na katere razstave bodo hodili?
Jovana: Ja, mislim, verjetno ni lahko niti če si mlad kemik ali slikar, ampak ko si igralec, je prostora za stalno delo in stabilnost še manj. Čeprav po drugi strani to niti ni tisto, k čemur vsi stremijo. Nekaterim bolj ustreza, da so svobodni. Joj, se spomniš, kako se je v nekem trenutku res ogromno snemalo, desetine nadaljevank? Nimam nič proti, ampak takšna vrsta projektov, kjer je vse hitro in kot na tekočem traku, te lahko frustrira in ne prispeva prav veliko k umetniškemu razvoju. Zdaj pa je, kot si rekel, vse nekako odrezano, prekinjeno, veliko financiranj je zmanjšanih. Upam samo, da bo iz vsega tega nastal nek odziv, nekaj podobnega črnemu valu, ki sva ga obudila. Nek val pogumnih korakov naprej, kjer bodo mladi režiserji ali pa ravno ti študenti, ki so nam pokazali, kako pogumni in talentirani so – tako v življenju kot v teh protestih – tudi umetniško ponudili novo perspektivo.
Teodora: Ravno ta nujnost angažiranosti me je prav zdaj vrnila k črnemu valu. Mislita, da je takšna avtorska drznost mogoča tudi danes? In da je film lahko orodje odpora?
Andrija: Seveda, vrnila te je zaradi dobesednega črnega vala, v katerem smo. Ne vem, zdi se mi zelo težko. Vse gre skozi preveč rok. Če danes posnameš družbeno-politični film, ki bo spodbudil več kot petnajst ljudi k razmišljanju, morda sploh ne bo prišel do predvajanja. Glej, koliko časa sta čakala “Sablja” in “„Crna svadba”. Dokler ne rešimo nekaterih drugih stvari, bo to zelo težko. Edino ulica je ostala kot prostor, kjer se lahko kaj premakne.
Jovana: Tisto, kar jaz obožujem pri črnem valu, je prav ta pogum – umetniški pogum. Tehnično gledano so snemali na trak. To je bilo izjemno drago, časa pa skoraj nič. Danes smo opremljeni tako, da lahko praktično snemamo s telefonom. Oni pa so bili tako pogumni in avtentični. Ta realizem, ki je skoraj dokumentarističen, je nekaj, za kar mislim, da tega pri nas še vedno nismo dosegli. Ne pravim, da se mora ponoviti na enak način, ampak ravno zaradi tega je ta smer tako posebna in meni so filmi črnega vala izjemno pri srcu — in preseneča me, da jim še vedno nismo niti blizu. Kako sodobno je to in pred svojim časom.
Čovek nije tica, 1965 (Dušan Makavejev) Prvi celovečerni film Dušana Makavejeva spremlja ljubezensko razmerje med starejšim strojnikom in mlado frizerko ter bolj ali manj subtilne težave, ki jih to razmerje prinaša. V letu izida ga je kritik časopisa The New York Times opisal kot “najbolj izviren, inteligenten, duhovit in pomemben film, kar jih je videl tisto leto”. Svilena čipkasta midi obleka, Angelica Montini
Andrija: Res je, ampak danes se mi zdi, da je umetniška svoboda skoraj povsem izginila — deloma tudi zato, ker smo sami pristali na kompromise. Vzemimio čisto banalen primer: reklame. Se spomniš reklame Vojvodanske banke s Kojom, Bjelom in Mandom? Popolna grozljivka. Če bi to danes predvajali, bi tožili igralce, banko, televizijo… Počasi nas omejujejo in potiskajo v kot, mi pa smo se temu malo po malo prilagodili. Razsekali smo vsak prizor, vsaka scena ima po 72 kadrov, in tako poneumljamo sebe in občinstvo. Gledam “Lepoto poroka” Živka Nikolića — en sam kader, in v treh prizorih v enem samem kadru razumeš vse. Zame je Nikolić Almodóvar še preden je Almodóvar sploh obstajal. Danes pa se vse nekako poenostavlja in poneumlja, Hollywood je čisto razpadel. Vesel sem, da si omenila trak, ker res verjamem, da so nam sodobne kamere veliko vzele. Vse je narejeno tako, kot da bi res tam stal — ampak jaz nisem tam. In ne bom se delal, da sem. Gledam film, to je čar. Ne maram HD-ja in snemanja na kartico, čeprav me snemanje na trak sploh ni doseglo. Tudi remasterjev ne maram. Vem, kje so napake v filmih, in ravno te imam rad — to so delčki življenja v kadru. V mojem kraju je krožila fora o prizoru, ko Irfan Mensur reče Gagiju Nikoliću v Floydu: “I pazi na sebe da…” v resnici pa ne reče nič. Zdaj so ta del izrezali, ker “ni imel dialoga”. In tako je na koncu vse sterilno, razkuženo, brez duše.
Jovana: Ja, to me kar boli, ker če pogledamo črni val, je nekaj povsem naravnega, da imajo ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, potrebo po tem, da kritično komentirajo svoj trenutek. To se razume samo po sebi. A tega je vedno manj. Danes se to takoj enači s tem, da si “negativen”, da si sovražnik. Mislila sem, da bo vse ostalo na ravni besed, ampak očitno je postalo mnogo hujše in ne vem, do kod bo ta vrsta cenzure in omejevanja svobode še eskalirala.
Andrija: Svobode je vedno manj na vseh ravneh. Od cenzure do tega, da živimo v nekakšnem “Big Brotherju” v prav vsakem smislu, in to je grozljivo. Pred kratkim sem izgubil telefon in verjemi, prvih deset minut nisem vedel, ali si bolj želim, da ga najdem ali da ga ne najdem.
Teodora: Strinjam se, da ni ravno bleščeče. Pri nas zagotovo ne, pa tudi globalno ne. Svet gori, film pa, zdi se, to občuti, a tega (še) ne tematizira. Sta v zadnjem času gledala kaj, kar vaju je premaknilo?
Andrija: “Poor Things.” To mi je bilo nekaj posebnega. Mark Ruffalo je genialen, to je zahtevna zvrst, ker ni ne komedija ne drama, pa hkrati oboje. Čudovit film. Estetika, menjava barv, kadrov. Odličen. Aja, in lani “Za danas toliko.” Štiri-krat sem ga gledal v kinu. Spomnilo me je na čas preprostosti, brez telefonov, ko nismo vedeli, ali bomo imeli denar v ponedeljek, mnogi razočarani, a vsi skupaj. Nimamo ujemajočih se prevlek za blazine, a vsaj imamo kje spati. Na to me je spomnilo. Če bi bila naša industrija normalna, bi ta film polnil kinodvorane — to je film, ki ljudi znova navadi na kino.
Jovana: Nedavno sem gledala “One Battle After Another.” Ravno na snemanju sem ti rekla, kako zelo mi je prijal in kako me je premaknil. Odličen je, pravi žanrski film. Izjemno režiran, ves čas te nosita glasba in bobni, ki te ne izpustijo. Odličen. “Adolescence” tudi, pogumno je, korak naprej, ampak na splošno se moram strinjati s tem, kar je Andrija rekel — veliko stvari se mi zdi mlačnih. Zelo očitno manjka poguma.
Teodora: Kaj je tisti razlog, zaradi katerega kljub vsemu še vedno nista odnehala z igro?
Jovana: Magija. Od sebe in od drugih veliko pričakujem, nisem noro (samo)kritična, ampak imam predstavo o tem, kaj bi se moralo zgoditi, in ko rezultat ni tak, mi je težko. Kar je normalno — na snemanju nikoli ne moreš dobiti vsega, kar si si zamislil ali se dogovoril. Ampak včasih se zgodi še več, kot bi si sploh lahko predstavljala. Ustvari se neka magija — in to me vedno drži. Na teh valovih plavam in lahko bi delala sto ur brez prestanka. In ljudje. Rada sem v kadru z ljubimi obrazi. Včasih smo malo nori. Ne razmišljaš o tem, kaj je najboljše zate, ampak te žene tisto nekaj v tebi, kar te premika naprej.
Andrija: Mene poganja igra. Svoj posel imam res rad in ko ga ne bom več imel rad, se z njim ne bom več ukvarjal — v to sem povsem prepričan. Tako da: igra, presenečenja, nova spoznanja mene in likov, ki jih igram — pa sem to pravzaprav vedno nekje spet jaz. Igram se s svojim poslom in to mi je super. Izzivam ga. Spomnim se, kako mi je pred desetimi leti starejši kolega rekel: “Super si, ampak stopi iz cone udobja.” Takrat sem dolgo razmišljal in ugotovil, da je gotovo opazil nekaj pomembnega. Rad poslušam tako mlajše kot starejše, vem pa, kaj velja slišati. Če ne sprašuješ, ne moreš napredovati — in ko nehaš napredovati, si mrtev. Če začneš verjeti, da vse veš, in te nihče ne zanima več, si umetniško mrtev, samo še povedali ti niso.
Modni urednik: Taylor Angino
Talenti: Hana Selimović, Jovana Stojiljković, Judita Franković Brdar, Slaven Došlo, Andrija Kuzmanovic, Matej Zemljic
Kostum: Suna Kažić
Ličenje: Irena Miletić
Lasje: Milena Maršić
Set dizajn: Sandra Subic
Set dekor: Vitomir Kovačević
Produkcija: Teona Milićević, Marita Bobelj
Asistent fotografa: Darko Sretic
Asistent kostuma in mode: Anastasija Jovanovic
Asistent ličenja: Nemanja Radočaj
Razsvetljava: Etar Film
Zahvaljujemo se restavraciji
Trišešira, Maši, Stevi i Steli, kot tudi Farmi ovc Milošević
Naslovna fotografija: Misterije organizma, 1971. Dušan Makavejev. Jovana nosi majico brez rokavov Coperni in kratke hlače, arhiv kostimografinje
