O eri heteropesimizma in o tem, zakaj je "imeti vse" postalo "imeti nič" s Corinne Law

Imela sem samo devet let, ko sem prvič spoznala, da razlika med moškimi in ženskami, poleg tiste očitne, obstaja predvsem v pričakovanjih. Moj bratranec je bil od mene starejši le dve leti in skozi otroštvo sva šla z roko v roki. Meni so kupovali punčke, vozičke za dojenčke, barbike, otroške sete ličil in male kuhinje, a mojemu otroškemu umu takrat niti na pamet ni padlo, da med nama obstajajo kakšne bistvene razlike. On se je igral s svojimi tovornjaki in figuricami superjunakov, ni kazal posebnega zanimanja za moje Bratz punčke, a ob koncu dneva sta se Supermanove ozke modre pajkice in Yasminin plašček vseeno znašla skupaj pospravljena v isti plastični škatli z igračami.

Ko pa sem bila prvič povabljena, da med praznovanjem slave vstanem od mize in pomagam v kuhinji, pripravim krožnike ali postrežem hrano, je moj bratranec naglo stekel za mano, ker ni želel zamuditi nobene skupne aktivnosti. Takoj so mu rekli, naj se vrne, saj „to ni delo zanj“. Zmeden je sedel med odrasle in čakal, da mu skupina žensk, h kateri sem zdaj spadala tudi sama, postavi krožnik pred njega. Takrat ni bilo težko razumeti, da se od žensk nekatere stvari preprosto pričakujejo, samoumevno pripadajo njim in so konec koncev pogosto celo zahtevane. Gre predvsem za gospodinjska opravila, za higieno, za kuhanje, za neko obliko stalnega ohranjanja nadzora nad vsem.

Morda se nam danes, leta 2025, zdi, da je situacija precej drugačna in da so te narative le del davne patriarhalne preteklosti, ki vztrajajo zgolj v manjših in konzervativnejših okoljih ali pri radikalnih desnih politikah, medtem ko se gospodinjska opravila vse pogosteje delijo na moška in ženska. Navsezadnje na družbenih omrežjih naletimo na nešteto videov, v katerih pari prikazujejo, kako si delijo stroške, obveznosti in vsakodnevne naloge, ter tako ustvarjajo podobo raznolikih (hetero) odnosov po vsem svetu. Kljub temu statistika in podatki govorijo drugače. Corinne Law, ekonomistka, mati in avtorica knjige “Having it All”, posvečene “ženskam, ki preprosto ne zmorejo več”, piše prav o tem: kako številke razkrivajo življenja žensk in kako iz lastnega življenja izvleči največ.

Med branjem “Having It All”, me je najbolj zadelo to, kako zelo znane so mi bile vse te zgodbe. Nekatere iz lastnih izkušenj, večina pa iz okolja, iz pripovedi žensk okoli mene. Corinne Low svojo knjigo začne s t. i. “Amtrak bathroom moment”, živčnim zlomom na vlaku, s črpalko za mleko v rokah, ko dojame, da je usklajevanje kariere, družine in skrbi zase preprosto nemogoča enačba. “Nisem imela občutka samo, da nimam vsega; imela sem občutek, da nimam ničesar,” zapiše. Ta razgaljena izčrpanost je takoj prepoznavna vsem, ki so vsaj enkrat poskušali v svojem dnevu z nekakšno čarovnijo ustvariti še nekaj dodatnih ur.

V pogovoru mi Low pove, da osebne krize pogosto postanejo prelomne točke za ženske: “Tako smo vajene skrbeti za potrebe drugih, da moramo biti pod resnim pritiskom, da se obrnemo k sebi in si priznamo, da nekaj ne deluje.” Njena lastna kriza je ni prisilila le k ponovnemu premisleku o zakonu in karieri, temveč tudi k pogledu na širšo sliko – podatke o tem, kako ženske razporejajo svoj čas, denar in energijo. Eden najbolj slikovitih pojmov v knjigi je “the squeeze”, trenutek v življenju, ko se zahteve službe in družine prekrivajo v svojem maksimumu, medtem ko prihodki izostajajo ali so nezadostni. Low pojasnjuje, da ženske porabijo največ ur za skrb za otroke in gospodinjska opravila prav v času, ko največ investirajo v svojo kariero. “Ker ti vložki še ne prinašajo rezultatov, ne moremo problema rešiti z denarjem. Podjetja morajo razumeti, da je to obdobje začasno in da se jim bo, če uspejo zadržati ženske v tem obdobju, to večkratno povrnilo skozi talent in inovacije, ki jih bodo pridobili, njihovi konkurenti pa ne,” mi pove Low na vprašanje, kako lahko the squeeze rešimo kot kolektiv in kako mora družba na splošno nuditi podporo ženskam.

Apropos mojega razsvetljenja pri devetih letih Corinne Low s svojimi raziskavami potrjuje, ko pravi da ta vzorec obstaja še dolgo potem, ko se otroške igre končajo. Tudi ženske, ki zaslužijo več kot njihovi možje, kot kaže, na koncu opravijo več gospodinjskih opravil kot partnerji. “Mislila sem, da je starševstvo glavni prikaz tega razkoraka,” priznava, “zato sem bila šokirana, ko sem videla še večjo razliko prav pri gospodinjskih opravilih. To kaže, da moramo resnično delati na tem, da naslednjo generacijo fantov učimo, kako prevzeti delo življenja – ne le, da razmišljajo o ambicijah v karieri, temveč tudi o ambicijah, povezanih z družino, in o tem, kakšni partnerji želijo biti.”

Prav tu Low uvede tudi pojem heteropesimizma, občutka razočaranja pri heteroseksualnih odnosih. Ta pojav je vse bolj prisoten v popularni kulturi – v memih, tvitih in podkastih, v katerih ženske, čeprav ostajajo v hetero zvezah, odkrito izražajo frustracijo do njih. Heteropesimizem, kot pokaže Low, ne pomeni, da ženske množično zapuščajo heteroseksualne zveze, temveč da v njih vztrajajo kljub stalnemu občutku krivice. “Če tudi ženske, ki so glavne hranilke, še vedno stojijo ob štedilniku in imajo več časa krpo v roki kot njihovi partnerji, kaj to pove o globini zakoreninjenih spolnih norm?” Corinne Low skozi številne primere kaže prav to, kar ta pojem označuje – vse večji občutek, da heteroseksualne zveze ženskam ne ponujajo fer “deal-a”.

Heteropesimizem, kot pokaže Low, ne pomeni, da ženske množično zapuščajo heteroseksualne zveze, temveč da v njih vztrajajo kljub nenehnemu občutku krivice. “Nisem imela le občutka, da nimam vsega; imela sem občutek, da nimam ničesar.” Tudi ženske, ki zaslužijo več kot njihovi možje, pokaže, na koncu opravijo več gospodinjskih opravil kot njihovi partnerji, zlasti kuhajo in čistijo. Opozarja tudi, da obstajajo “slabo urejene” življenjske izbire, ki so ženskam pogosto predstavljene kot obvezne, čeprav niso.

Jasno je, da ljubezen in skrb, čeprav sta pogosto predstavljeni kot nagnjenji, ki ženske postavljata v slabši položaj, lahko postaneta tudi vir moči. Low to vidi kot ravnovesje med osebnimi vrednotami in dejanskimi potrebami – ljubezen je osrednja, vendar ne sme zasenčiti drugih vidikov življenja. “Mislim, da ljubezen in skrb predstavljata ogromen vir vrednosti in da sta pravzaprav eden od osnovnih smislov naših življenj. A nočem, da nas to zavede, da zanemarimo druge potrebe in klice. Gre torej za to, da te sile uravnotežimo z našim globokim občutkom, kaj nas bo skozi celotno življenje vodilo do največje sreče in izpolnjenosti.”

Kar zadeva monetizacijo in vrednotenje gospodinjskih opravil, Low meni, da denar ni edina pot do enakopravnosti. Namesto tega vztraja, da moramo bolje razumeti in meriti vrednost dela, ki je pogosto nevidno. Podatki kažejo, da ženske še vedno nosijo glavno breme gospodinjskih opravil, priznanje te vrednosti in njeno vključevanje v vsakodnevno ekonomijo življenja – bodisi skozi dejansko razdelitev nalog bodisi skozi zavestno določanje prioritet – pa je ključno za pravičnejše odnose. Kar zadeva starševstvo, Low poudarja, da so standardi dramatično narasli in da mnoge ženske čutijo nenehen pritisk, da morajo biti “popolne matere”. Statistika jasno kaže, da občutek preobremenjenosti ni zgolj v njihovih glavah, temveč je realna posledica intenzivnosti pričakovanj. Kot rešitev predlaga osredotočanje na dejavnosti, ki otrokom in družini prinašajo resnično vrednost, ne pa na družbeno vsiljene rituale popolnosti. Enako velja tudi za partnerstvo, pri čemer je poskus, da bi vse opravile same, pogosto slab dogovor. “Takšne podatke je izjemno pomembno videti, saj kažejo vsem nam, ki lovimo ravnotežje med družino in kariero in imamo občutek, da povsod zaostajamo, da problem ni v nas, ampak v dejstvih. Tak način življenja preprosto ne deluje! To spoznanje pa nam daje moč, da se odločimo, kaj lahko dosežemo in česa ne.”

Na delovnem mestu ženske ne iščejo samo fleksibilnosti, temveč tudi jasne meje. Low predlaga osredotočanje na naloge, ki prinašajo največje rezultate, ostalo pa je treba opustiti ali delegirati. Čas doma – na primer družinska večerja – je treba zaščititi, delo pa lahko počaka. Uporablja jezik ekonomije (“utility functions”, “bad deals”), da bi ženske naučila, kako strateško načrtovati življenje in ne dopustiti, da kariera postane edini cilj. Ti koncepti pomagajo razločiti žrtve in koristi ter omogočajo zavestne odločitve o tem, kam vlagati čas in energijo. Low izpostavlja tudi “slabo zastavljene” izbire, kot je zakon, ki pogosto postanejo breme žensk zaradi pričakovanj povezanih z gospodinjstvom in starševstvom. Njena osebna izkušnja ločitve in kasnejše zveze z žensko dokazuje, da spremembe lahko prinesejo olajšanje; statistika pa potrjuje, da ženske po ločitvi opravijo manj gospodinjskih opravil kot v zakonu. “Moramo si zagotoviti boljše dogovore – tako v službi kot doma! Največje olajšanje za moj občutek krivde do materinstva je bilo, ko sem videla, kako je moj odnos s sinom zacvetel, medtem ko so bile moje potrebe izpolnjene.”

Na koncu Low jasno sporoča, da si moški želijo biti dobri partnerji in hrepenijo po dolgih, srečnih odnosih, vendar se pogosto ne zavedajo globine neravnotežja. “Eden od problemov je, da moški danes pri starševstvu sodelujejo veliko bolj kot njihovi očetje, zato mislijo, da odlično opravljajo svoje delo. A to je zato, ker je starševstvo postalo veliko bolj intenzivno za vse, medtem pa matere dejansko delajo še več, tako da se spolni razkorak v gospodinjstvu ni zmanjšal, temveč celo povečal.”

Zdaj, skoraj dve desetletji pozneje, pišem kot tista deklica z začetka besedila v svetu, ki se ni skoraj nič spremenil, kaj šele dovolj, da bi te iluzije izginile same od sebe. Zdi se mi že kot kliše poudarjati, da patriarhat še vedno narekuje nevidne kodekse, da heteroseksualne zveze pogosto temeljijo na nepravičnosti in da breme dela doma še vedno večinoma pade na ženske. Pa vendar je to očitno nekakšen liminalni prostor, v katerem smo ujeti kot družba. Toda če podatke in statistiko vzamemo resno – kot orodje vsakdana – morda lahko ozavestimo globoko zakoreninjene patriarhalne strukture, se jim zoperstavimo ali pa si vsaj znotraj njih ustvarimo najboljši možni “deal”, da bo v naši mali škatli za igrače znova prostor tako za Supermana kot za Barbiko.