Civil War je uspešnica in distopični film, ki bi ga morali pogledati vsi

Vedno sem bila ljubiteljica dobrega vojnega filma in danes poslušam enega najboljših filmskih soundtrackov na svojem mobitelu, tistega Hansa Zimmerja iz filma Black Hawk Down. Filmi kot Three Kings, The Deer Hunter, Glory, Platoon, The Hurt Locker, Apocalypse Now, Full Metal Jacket, Saving Private Ryan, Welcome to Sarajevo in Im Westen nichts Neues (All Quiet on the Wastern Front) prikazujejo vse grozote vojne iz različnih perspektiv, zdaj pa je v kinematografe prišel tudi film Civil War ki bi ga po kvaliteti uvrstila ob bok vsem najboljšim filmom z vojno tematiko, ampak Civil War med njimi izstopa na povsem svojevrsten in edinstven način. To je hkrati odličen vojni film in distopija, ki se zdi tako resnična, da sem večkrat imela občutek, kot da ji ne moremo ubežati.

Civil War – distopija preblizu sedanjosti

Alex Garland je režiser in scenarist, ki je podpisal film. Njegovi najbolj znani in najboljši filmi so Annihilation (režija in scenarij), 28 Days Later … (scenarij) in Ex Machina (režija in scenarij), zato sem imela od filma Civil War velika pričakovanja. Film Civil War je zgodba o novinarski etiki, postavljena v prihodnost ZDA, kjer divja državljanska vojna. Kdaj točno se odvija dogajanje, ne vemo natančno: lahko čez leto, deset ali več. Civil War je film, ki portretira, prikaže vojne poročevalce, tiste ljudi, ki ne interpretirajo dogajanja, ampak verodostojno prenašajo dogodke z lica mesta. V filmu spremljamo štiri novinarje, ki na začetku filma pokrivajo konflikt v New Yorku, očitno med vladnimi silami in opozicijo. Kirsten Dunst igra Lee, vojno fotoreporterko, Wagner Moura igra Joela, vojnega poročevalca, Stephen McKinley Henderson igra veteranskega poročevalca, Cailee Spaeny igra Jessie, mlado ambiciozno fotoreporterko, ki v Leeju vidi svojega idola. Na začetku in koncu filma vidimo Nicka Offermana v majhni, a pomembni vlogi predsednika ZDA. Lee in Joel delata za agencijo Reuters, Sammy pa piše za New York Times oziroma tisto, kar je ostalo od časopisne hiše. Sammy je star in se komaj premika, hodi s palico, kar mu otežuje pokrivanje dogodkov in poročanje. Obenem Jessie vsrkava vse okoli sebe in od tiste, ki na začetku filma želi in poskuša postati fotoreporterka, preko zaporedja dogodkov na koncu filma vidimo, kako ona to doživlja z lastnim celotnim bitjem, na celični ravni.

Ta četverica se pod vplivom nekaj hitro povezanih dogodkov znajde skupaj na poti v Washington, ker Joel želi intervjuvati predsednika. Da bi prišli iz New Yorka v Washington, morajo iti skozi vojna razdejana območja, a tudi skozi tista, ki se zdijo, kot da so se ustavila v času, ali kot je rekel Joel v filmu – Is this the Twilight Zone?

V filmu se vsi odlično znajdejo v svojih vlogah, vendar me je ena, stranska, majhna, osvojila in to je vloga Jesseja Plemmonsa. Igra vojaka, ki bi lahko bil Western Forces officer, na ozemlju katerega obtičijo naši junaki. Njegov nastop v vlogi samostojnega, hladnokrvnega vojaka, ki lahko kogarkoli ubije v hipu, je po mojem mnenju najboljši del igre v filmu.

Film vas bo ves čas držal na robu sedeža, pa naj bo to prizor vožnje z avtomobilom po zapuščeni cesti ali opazovanje prvih bojnih črt. Prizori vojne, bitk so zelo realistični, ni glorificiranih trenutkov, posneti so skoraj v dokumentarnem slogu. Zvok, glasba oziroma pomanjkanje le-teh igrajo v filmu veliko vlogo. Težka in gosta tišina, ki jo zaslišimo po eksplozijah, skrbno izbrane pesmi, glasba za prizore, za katere se na prvi pogled zdi, da nimajo nič skupnega z glasbo, ki jo poslušamo in zvok ptičjega žvrgolenja ob odlični izvedbi Jesseja Plemonsa je skoraj nadrealističen.

Na koncu filma, ko se je končal zadnji prizor, še pod vtisom popolnoma razumem, da v vojni ni zmagovalcev in da ob koncu dneva udeleženci morda ne vedo več, zakaj so v vojni, temveč se samo borijo naprej. Številni sodobni vojni filmi, trilerji in napete drame so bolj nabiti z vojno, boji, so hujši od tega filma, a Alex Garland nasilje v tem filmu prikaže ostro, direktno in jasno, vtis, ki ga ti prizori pustijo, je veliko močnejši kot v omenjenih filmih na začetku besedila. In vojni prizori v teh filmih so precej osupljivi, nekateri celo ikonični. Zdi se, da je film zreduciran na dejanski prikaz dogodkov in ravno zato me ne preseneča teza, da je srečen konec nemogoč.

Ta film je narejen tako, da bo gledalce sam razdelil, a šele potem, ko jih bo šokiral.