Pogovarjali smo se s Celeste Dalla Porta, zvezdnico novega Sorrentinovega filma

7 januarja, 2025

Ni treba, da so vam všeč filmi Paola Sorrentina, ni vam jih treba poznati, ni vam jih treba razumeti, morate pa jih – gledati. Estetika Paola Sorrentina je že dolgo postala sinonim za kinematografsko bogastvo, ki združuje visoko umetnost in globoke človeške teme. Njegovi filmi izžarevajo melanholijo, humor in neustavljive vizualne hipnotične podobe, ki mu omogočajo pripovedovanje zgodb, ki so intimne, a hkrati univerzalne. Njegov zadnji naslov, film Partenope, se odlično prilega temu prepoznavnemu slogu, središče filma pa je Celeste Della Porta, mlada italijanska igralka, ki je s svojo igro naredila velik vtis tako na kritike kot na občinstvo.

Celeste Dalla Porta se je rodila leta 1997 v lombardijskem mestu Monza, za njo pa sta odmevni vlogi v serijah Red Mirror in Beyond Passion. Čeprav je njena kariera še vedno v vzponu, je za svoj talent že požela precejšnje priznanje in pohvale. Toda glavna vloga Partenope v Sorrentinovem coming-of-age filmu je njena najpomembnejša vloga doslej, ki bi ji zagotovo lahko rekli prelomnica v karieri. Film se odvija v Capriju in Neaplju v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ter raziskuje teme identitete, emancipacije in ljubezni. Dalla Porta si deli ime z legendarno neapeljsko sireno, katere glas bi lahko očaral vsakogar, ki bi jo slišal, Dalla Porta uteleša lik mlade ženske, ki skozi svoje notranje boje in zunanje izzive pride do trenutka, ko končno najde lastno moč in neodvisnost. Gre za izjemno kompleksno vlogo, ki združuje ranljivost in moč, in prav skozi to briljantno igro je Dalla Porta zablestela v polnem sijaju in še utrdila svoj status ene najbolj obetavnih filmskih zvezd.

Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu, na Dnevih italijanskega filma, ki so potekali letos decembra v Beogradu, pa je doživel regijsko premiero in takoj požel navdušenje. Tam sem se s Celeste pogovarjala o njenem delu s Sorrentinom, izkušnjah dela pri tem filmu ter izzivih in lepoti igranja.

Paolo Sorrentino je (spet) ustvaril čudovito in globoko romantično zgodbo o enem celem življenju. Kako razburljivo je bilo, ko ste izvedeli, da ste dobili vlogo? Ali nas lahko popeljete skozi proces, od prvega branja scenarija do snemanja in sodelovanja s slavnim režiserjem in igralci?

Moram poudariti, da so pri celotnem procesu najbolj pomembna – čustva. Za ta film smo imeli veliko vaj in po vseh intenzivnih vajah me je Paolo prosil, naj sodelujem z njim tudi kot podpora pri iskanju drugih vlog. To je bilo zelo dolgo obdobje… In ko mi je povedal, da bom igrala glavno vlogo (to sem rahlo slutila), je bilo čustvo, ki sem ga občutila, mešanica olajšanja, ker sem čutila, da je to nekaj, kar moram narediti, in seveda veliko podpore, saj česa takega res nikoli ne pričakujete. Včasih sem celo dvomila, ali me bo na koncu izbral, in ko me je izbral, sem začutila olajšanje, a tudi neko zmedo, saj je to nekaj, česar v življenju nikoli ne pričakujete. Po tej zmedi sem začutila strah zaradi odgovornosti, ki jo prinaša igranje tako resne vloge.

Partenope je ženska, ki nosi ime svojega mesta. Je morska deklica ali mit? Kako bi jo opisali?

Mislim, da ni ne morska deklica ali mit, ampak ženska, rojena v poznih 60. letih, ki jo spremljamo vse do leta 2023, tako da je resnična ženska. To je bil nasvet, ki mi ga je dal Paolo – naj igram ta lik, ne da bi bil vezan na mit. Morska deklica je mit, vendar mislim, da ni morska deklica, niti mit.

Film je popolnoma obseden z lepoto, zgodbo ženske, za katero obnori vsak moški. Kako globoko ste se potopili v te občutke, v ta ustvarjena čustva?

V tem filmu lepota ni samo fizična, ampak globoko čustvena. Partenope ni samo ženska, za katero norijo moški, je simbol notranje moči in strasti, ki se kaže v njeni sposobnosti, da čustveno okuži vse okoli sebe. Čeprav sem se poskušala potopiti v ta čustva, je bilo pomembno ostati zvesta pravi ženstvenosti, ki ni le v tem, kako izgleda, ampak tudi v tem, kako se počuti in kako njena prisotnost vpliva na svet okoli nje. To je bilo globoko raziskovanje človeških čustev, strahov in želja.

Temu filmu pravijo ženski ep, a ker v njem ne vidim junaštva, je vseeno poln strasti. Kakšno vlogo ima strast v vašem osebnem življenju? Ali morate biti strastni do določenih stvari, da se jim lahko posvetite? Ali jo raje ustvarjate sami?

Ja, seveda, strast je pomembna; strast nas pravzaprav vodi pri določenih odločitvah, ki jih sprejemamo, ter nas potiska naprej. Ali mora čutiti strast, da se za nekaj odloči, ali ima strast do same sebe? No ja. Ne vem, kako naj to razložim, ampak je res.

Nam lahko poveste, kako je bilo delati ne le s Sorrentinom, ampak tudi igrati, delati skupaj s Stefanio Sandrello in Garyjem Oldmanom? Koliko sta vas navdušila?

V čast mi je delati z odličnimi igralci in ljudmi, kot sta onadva. Na njiju sem gledala kot na učitelja in priložnost dela z njima od blizu mi je omogočila, da sem ju opazovala in se nenehno učila od njih. Ta izkušnja je bila zame zelo pomembna. Dala mi je, odprla nove perspektive in poglede v mojem delu.

Ta film je potovanje samoodkrivanja, ljubezni in hrepenenja. Imamo takšna potovanja v resničnem življenju ali so možna le v filmih?

Mislim, da takšna potovanja zagotovo obstajajo v resničnem življenju, čeprav jih včasih doživljamo veliko bolj tiho, bolj intimno, kot bi jih lahko prikazal film. Film Partenope raziskuje globoka čustva, vendar mislim, da se lahko vsak izmed nas poistoveti s tem iskanjem samoodkrivanja in ljubezni, saj gremo vsi na neki točki v življenju skozi podobne izkušnje. Čeprav v resničnem življenju ni vedno tako dramatično, mislim, da so ti trenutki hrepenenja in introspekcije vedno prisotni v naših življenjih, na svoj način.

Neapelj ni samo lokacija, to mesto je kot ena izmed vlog v filmu. Se povezujete z njim? Kaj bi radi, da čutimo v Neaplju in kaj je značilno samo za to mesto?

Neapelj je mesto, s katerim sem globoko povezana, zahvaljujoč tej vlogi, ki mi je omogočila, da sem ga resnično odkrila, spoznala in občutila vsak njegov kotiček. Je mesto, ki te sprejme z odprtimi rokami, mesto, kjer se združijo številni elementi, tako naravni kot morfološki.

Neapelj je mesto, ki ima svojo posebno čarobnost, ki jo je težko opisati z besedami. Skozi to vlogo in izkušnjo snemanja sem dobila priložnost, da se potopim v njegovo dušo in ga spoznam na povsem novi ravni. Je mesto, ki te objame, ne glede na to, od kod prihajaš, s številnimi edinstvenimi značilnostmi – vulkanom, ki pod mestom utripa skoraj kot srce, morjem, ki ga obdaja in zrakom, ki nosi specifično energijo. Kot pristaniško mesto ima Neapelj bogato zgodovino kulturnih izmenjav in te različne plasti vplivov lahko občutite na vsakem koraku.

Imate idole, vzornike? S kom bi radi sodelovali v prihodnosti?

Zelo mi je všeč režiserka Alice Rohrwacher, ima zelo zanimiv pogled na svet, z njo bi rada sodelovala na filmu, saj so njeni filmi zelo, zelo zanimivi. Če še niste, si oglejte filma La Chimera in Futura. Njen kratki igrani film Le pupille je bil nominiran tudi za oskarja.

Smo v prazničnem razpoloženju in obdobju… Imate najljubši evropski praznik in če ja, kateri je to?

Res obožujem božič, saj sem se rodila 24. decembra, tako da je zame to kot dodaten praznik. To je bila vedno ena najlepših stvari v mojem življenju.

In za konec nam povejte, kaj je najlepše, kar ste videli ali doživeli?

Najlepše v mojem življenju je to, da imam dejansko priložnost biti – igralka. To je res nekaj najlepšega.