Filmski fenomen, ki je prehitel Barbie in Oppenheimerja

Paola Cortellesi je italijanska režiserka, katere ime si vsekakor velja zapomniti. Njenemu filmu je namreč uspelo nekaj, kar je uspelo redko komu. Lansko poletje, sredi splošne norije Barbiehammer, je njen film C’è ancora domani podrl rekorde blagajn v Italiji. Po nekaterih podatkih naj bi celo prehitel kultni film La vita è bella, ki že od leta 1997 zaseda prvo mesto po prodanih vstopnicah v kinu.

C’è ancora domani

Film C’è ancora domani je svetovno premiero doživel lansko poletje na filmskem festivalu v Rimu, kjer je očaral občinstvo in osvojil kar tri prestižne nagrade, med drugim tudi nagrado občinstva. In po tem ni nehal osvajati. V prvih treh tednih predvajanja v kinematografski distribuciji si ga je ogledalo 1,8 milijona gledalcev in zaslužil je skoraj 13 milijonov evrov. Te številke so potrdile položaj filma kot najdonosnejšega italijanskega filma vseh časov. Še toliko bolj impresivne so, ko se zavemo, da je bil film posnet v času lockdowna in da je filmski ekipi uspelo premagati vse ovire in izzive, ki jih je pred kreativne industrije postavil začetek pandemije covid.

Film pripoveduje zgodbo o gospodinji Delii, ki skrbi za moža Ivana, njune tri otroke in taščo Ottorino, hkrati pa opravlja manjša honorarna dela. Ivano je pa nesporni gospodar družine, ki zasluži komaj dovolj, da zagotovi streho nad glavo, vendar ima potrebo nenehno opominjati, kdo je hranitelj družine, včasih z grdimi besedami, včasih pa s pomočjo pasu. Delija krotko sprejema družinske razmere, otrokoma skuša zagotoviti čim boljše življenje, njena največja želja pa je, da bi svojo hčer Marcello poročila z dobrim in plemenitim možem. Ko pa nekega dne prejme skrivnostno pismo, začne kovati nove načrte. Film je postavljen v Rim, v sredino štiridesetih let prejšnjega stoletja, posnet pa je bil v črno-beli tehniki. Mislim, da se je vtis teh 1940-ih še bolj okrepil, saj je občinstvo film doživelo kot neorealistični film tistega časa, kot da je bil prav takrat posnet, zaradi česar je bila avtentičnost zgodbe in njenega doživljaja popolnoma zadeta.

Photo: C’è ancora domani

V čem je skrivnost priljubljenosti filma? Cortellesijeva je v več intervjujih za italijanske medije izjavila, da je tudi sama presenečena nad priljubljenostjo filma, a se zdi, da se je tudi sprijaznila z dejstvom o odlični kombinaciji humorne drame, teme in trenutka. Namreč, leto, v katerega je film postavljen, 1946, je leto, ko so Italijanke dobile volilno pravico, s čimer je bila na referendumu, 2. junija istega leta opuščena monarhija .

Cortellesi se je odločila posneti film, ki ga je navdihnila babičina zgodba, zgodba iz prve roke, da bi občinstvo seznanila z življenjem v globoko zakoreninjenem patriarhatu. S humorjem je naravnost posegla v živce Italijanov, v živce patriarhata in mačizma, ki sta globoko zakoreninjena v italijanski družbi, po odzivih občinstva pa je bilo razvidno, da je vsak našel košček zgodovine (in sedanjosti!) v zgodbi, ki so jo pravkar gledali. Takoj po projekcijah je film izzval in spodbudil debate in razprave, tema pa je nekako živela sama od sebe, ni se je dalo utišati ali ugasniti. In s tem mislim – dobesedno. Po projekcijah so se ljudje o filmu pogovarjali tako, da so pred nekaj sto neznanci začutili potrebo po tem, da bi delili svojo zgodbo, delček zgodbe svoje družine in položaja žensk v njej. V tistem trenutku je kinodvorana postala varno mesto, varno okolje, kjer se pripovedujejo takšne zgodbe in to je res velika stvar.

Še posebej v kontekstu umora žensk, ki je bil storjen novembra lani, ko je bila ubita Giulia Cecchettin, zaradi česar je na tisoče in tisoče ljudi prišlo na ulice, na proteste po vsej Italiji 25. novembra lani, na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Po umoru Cecchetine je italijanski parlament odobril vrsto ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami, vključno z razširitvijo zaščite ogroženih žensk in poostritvijo prepovedi približevanja in kazni za moške, ki so krivi nasilja v družini. Šlo je za redek prikaz enotnosti med vladajočimi in opozicijskimi strankami. Nekaj, kar se v politiki res ne vidi in ne sreča pogosto.

Photo: C’è ancora domani

Zdi se, da je film hkrati s temi dogodki med občinstvom odmeval na drugi ravni. Čeprav gre za humoren film, je morda prav to spodbudilo občinstvo k akciji, kot da bi se vsi na neki, če sploh, podzavestni ravni zavedali, da humor zdravi. Šele ko se ljudje začnejo smejati sami sebi, svoji negativnosti, šele takrat je možnost njihovega okrevanja. In ko pomislimo na tradicionalne vloge v družini in šovinistični družbi, je na žalost ena prvih, ki nam pride na misel Italija, pa naj se takšna družinska in družbena struktura na prvi pogled zdi ljubka. Romantiziranje tradicije za ceno svobode je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi družbi, in Cortellesijeva jo je s humorjem uspela odpraviti. Nekaj, kar redkokdo obvlada. Zdi se mi, da je našla najboljši recept.

Film je doslej obkrožil ves svet in povsod, kjer so ga predvajali, je požel velik uspeh. Zdaj si ga bomo lahko ogledali tudi v Splitu, saj se z njim zaključuje Festival mediteranskega filma Split, ki bo na sporedu v soboto, 22. junija, ob 21.15 v Letnem kinu Bačvice.