Pet filmov iz Cannesa, ki jim napovedujem nominacije za Oskarja

Cannes se je uradno zaprl, rdeča preproga je pometena, šampanjec izpraznjen, beli usnjeni sandali pa pospravljeni do naslednje pomladi. Zlata palma je bila podeljena, kritiki se še vedno prepirajo o tem, ali je nagrada žirije pravzaprav tolažilna nagrada, mi pa se – kot se za družbeno odgovorne državljane spektakla spodobi – obračamo k naslednji postaji na naši poti skozi Sezono nagrad™: Oskarjem. In čeprav bi nekateri rekli, da je še prezgodaj, naj spomnimo: Cannes že leta služi kot ekskluzivni predogled bodočih oskarjevskih favoritov – od Parazira do Interesnega območja – zato je tukaj naš chic vodnik po petih filmih s Croisette, ki že dišijo po nominacijah.

Povezano: Oglejte si celotno poročanje Tare Jović iz Cannesa

Nouvelle Vague

Režija: Richard Linklater
Za: Najboljši film, režijo, izvirni scenarij, kostumografijo (vključno z baretkami)

Predstavljajte si Woodyja Allena na Prozacu kako s kamero spremlja snemanje Godardovega filma Do zadnjega diha. Nouvelle Vague je očarljiva, nostalgična oda francoskemu novemu valu – z več cigaretami na kader, kot jih dovoljuje zakon, in vinjetami, ki so videti, kot da bi prišle iz stare brošure Cinémathèque Française. To je film, ki citira, parafrazira in fantazira o samem filmu – tista vrsta “filma o filmu”, ki ga Akademija obožuje, kadar želi pokazati, da je še vedno “cultured”.

Die My Love

Režija: Lynne Ramsay
Za: Najboljšo igralko (Jennifer Lawrence), Najboljšega igralca (Robert Pattinson), režijo, kamero

Ramsayjeva prinaša še en čustveni udarec, tokrat o zakonu, ki je videti kot ljubezenska afera med dvema čustvenima bombama. Jennifer Lawrence se je na svetovni oder vrnila z vlogo, ki kriči “campaign me!”: mračni pogledi, negibni obrazi, monologi iz pekla notranje bolečine. Pattinson ji parira z neobrito brado in videzom moškega, ki ve, da vse vodi v katastrofo, a vseeno sede za volan. Ta film je depresiven, razkošen in hipnotičen; skratka, popoln material za zimsko podelitev oskarjev.

Eleanor the Great

Režija: Scarlett Johansson
Za: originalni scenarij, morda tudi kakšna nominacija za igralsko zasedbo

Kdo bi si mislil, da bo Scarlett Johansson, Črna vdova Marvelovega filmskega vesolja, svoj režiserski prvenec doživela z nežnim, introspektivnim filmom o 76-letni vdovi, ki se poda na pot samoodkrivanja v Ameriki, ki je ne prepozna več? Brez pompa, brez cinizma, Eleanor the Great je tiho briljanten film s toplim humorjem in tako subtilno režijo, da ga morda sploh ne bi opazili … če ne bi bil tako dober. Pred nami je indie darling, ki bo v skoraj vsakem wrap-up besedilu festivala zagotovo dobil naziv “najprijetnejše presenečenje leta”.

The Phoenician Scheme

Režija: Wes Anderson
Scenografija, kostumografija

The Phoenician Scheme bo skoraj zagotovo nominiran za scenografijo in kostumografijo – Andersonov vizualni svet je tukaj popeljan do baročnega vrhunca – in nagrada za izvirni scenarij ni izključena, glede na to, kako spretno lovi ravnotežje med absurdnostjo in čustvi. A če bo Akademija razpoložena za ansambelsko igranje, bomo morda celo videli presenečenje v stranski kategoriji (Del Toro? Dafoe? Cera?).

Highest 2 Lowest

Režija: Spike Lee
Prirejen scenarij, ker je navsezadnje Kurosawa (morda za montažo, ampak ne pretiravajmo)

Spike Lee poskuša Kurosawino mojstrovino High and Low prirediti v sodobnem New Yorku in rezultat je … no, milo rečeno, ambiciozen.. Film niha med družinsko dramo, trilerskim tempom in družbenim komentarjem, a se pogosto konča kot podgana v lastnem eksperimentu. Kljub splošnemu videzu Netlifxove B-produkcije so prisotni presenetljivi prizori (zlasti vožnja s podzemno železnico, zmontirana ob portoriški paradi), vendar se zdi, da scenarij hkrati poskuša zajeti ekonomijo, etiko, razredne razlike, propad mest, odnos med očetom in sinom in vse to v dveh urah. Ampak hej, če lahko Don’t Look Up prejme nominacijo za scenarij, lahko prav tako tudi ta.