Slišala sem, da je enkrat nekdo na internetu rekel, da nečesa ne zna. Preživeli smo.

Znanje je moč! Francis Bacon, ki naj bi izrekel to znamenito misel, ki že stoletja velja za mantro tistih, ki cenijo izobraževanje in informiranost, si zagotovo ni mogel predstavljati, da bo svet postal tako razvit, da bo znanje viselo na nitki relevantnosti zaradi preobilja informacij, ki so dostopne v vsakem trenutku.

Kaj storiti, ko znanje postane prekletstvo? Če ste kronično prisotni na spletu ali pa le v zmernih količinah, ste vsak dan izpostavljeni tisočim različnim podatkom, v različnih jezikih in o različnih temah s celega sveta. Po nekaterih raziskavah povprečna slika na spletu (na družbenih omrežjih ali v oglasih) traja približno 1–2 sekundi. Tudi če se tega ne zavedate, ste samo danes skozi svoje oči sprejeli več kot 24.000 vizualnih vsebin v obliki slik, ki jih vidimo na telefonih, televizijah in računalnikih. Ena najznamenitejših raziskav o uporabi interneta prihaja od We Are Social in Hootsuite, ki vsako leto objavita podroben globalni digitalni pregled. Po poročilu za leto 2024 povprečen uporabnik interneta globalno preživi: 7 ur in 6 minut dnevno na spletu, vključno z vsemi dejavnostmi, kot so uporaba interneta prek mobilnih telefonov, računalnikov in drugih naprav; 2 uri in 26 minut dnevno na družbenih omrežjih; 2 uri in 27 minut dnevno na internetu prek mobilnih naprav.

Kaj te informacije pomenijo v realnem življenju? Pomenijo, da smo večinoma pod pritiskom popolne informiranosti in pričakovanja, da spremljamo vse dogodke z enako strastjo. Če na TikToku ali Instagramu pustiš komentar, v katerem nekoga označiš kot neinformiranega ali premalo zainteresiranega za spremljanje, no, vsega sploh, pridemo do kategorije, v kateri nastaja novi sodobni intelektualec. Biti intelektualec danes ni več le sinonim za razumevanje klasične filozofije, ekonomije, umetnosti ali znanosti. V današnjem času pomeni veliko več: vključuje neprekinjeno spremljanje vsega—od najnovejših hitov pop glasbe do političnih preobratov na ameriških volitvah in najnovejših trendov na TikToku.

Moraš poznati vsako pesem Charli XCX, hkrati pa biti popolnoma vpet v aktivizem. Moraš prebrati novo knjigo Sally Rooney, a tudi obiskati odprtje nove razstave v lokalni galeriji. Moraš, moraš, moraš. Ne smeš reči, da te nekaj ne zanima, ali da o tem nisi veliko prebral, kaj šele priznati, da si za nekaj slišal zgolj na TikToku, ne da bi pozneje raziskal vsak detajl. V tem primeru nisi relevanten, nisi na tekočem, nisi intelektualec! Od intelektualca se danes pričakuje, da je na tekočem z vsem, da razume vse, da je up-to-date in informiran o vseh dogajanjih, od trivialnih do resnih tem. Ni pomembno kakšna so njegova osebna zanimanja, problemi ali mnenja. In vse to v času, ko so družbena omrežja postala primarni kanal za širjenje in konzumacijo informacij, pomeni, da se je pomen intelektualizma nekoliko izkrivil.

Čeprav družbena omrežja omogočajo izmenjavo informacij in prinašajo nove ideje v ospredje, hkrati vsiljujejo površnost. Prepričana sem, da vam je včasih težko odgovoriti na vse TikTok videe in Reelse, ki vam jih prijatelji pošljejo čez dan, morda celo na navadno tekstovno sporočilo, ker se počutite preobremenjene in bi najraje samo brain rottali v postelji ter gledali svojo najljubšo serijo. Kaj šele, ko se od vas pričakuje, da aktivno sodelujete v vsaki razpravi, se vključite v vsak trend ali podate premišljen zaključek o nečem, o čemer ne veste ničesar – in morda niti nočete vedeti.

Povsod je prisotna potreba po tem, da vemo vse, kar seveda zmanjšuje možnost za globlje in podrobnejše raziskovanje tolikšne količine tem. Ne razumite me narobe – sploh ne mislim, da bi se morali vrniti k tistemu staremu, arogantnemu intelektualcu, ki vsem pridiga, ker ne poznajo imena vsake osebe, ki je sodelovala v stoletni vojni. Ne, nihče ne želi imeti takega dolgočasneža v družbi. Mislim, da si sodobni svet trenutno želi ravno nasprotno – malo več miru, manj hinavščine, manj nenehne potrebe po dokazovanju izobrazbe in intelekta ter osvoboditev od bremena, ki ga prinaša imperativ stalne prisotnosti.

Želimo si, da lahko vzamemo premor, da lahko rečemo ne vem, ne zanima me ali to ni na meni, da komentiram, ko gre za večinoma nepomembne teme. (Kar ne pomeni, da bi morali spremljanje in komentiranje povsem odpraviti – vsi kdaj potrebujemo odklop, priložnost za trače ali dolge razprave o tem, ali se ozke kavbojke res vračajo v modo.) Vendar sem prepričana, da se svet ne bo ustavil, če prav jaz ne bom imela mnenja o določenem trendu, knjigi, razstavi ali pesmi. To nikogar ne ogroža, niti ne prinaša nobene bistvene spremembe v družbenem diskurzu.

Ne gre za izogibanje odgovornosti pri komentiranju tem, ki so ključnega pomena za celotno družbo – to ni izgovor za ignoriranje, recimo, študentskih protestov v Srbiji z argumentom, da se me to ne tiče. Gre za zavestno sposobnost razlikovanja med pomembnim in nepomembnim v poplavi informacij, ki čakajo na svojih pet minut pozornosti.