Brat summer 90-ih: Kaj imata skupnega Charli XCX in Miuccia Prada?

Prežeta z drznostjo in vizionarskim živcem svoje ustvarjalke, oktobra 1995 je Pradina kolekcija “Banalna ekscentričnost” korakala po pisti. S temeljnim dvomom v takratne modne konvencije je bila veliko večja zgodba od tiste, ki bi živela samo eno sezono in polnila strani ženskih revij z minljivimi poletnimi trendi. Namesto razmišljanja o modnih zapovedih, ki jih bomo pozabili preden porumenijo strani revije, se je Miuccia Prada, navdihnjena z lastnim dolgočasjem, ki izhaja iz vztrajnega propagiranja “lepe mode”, podala v iskanje nečesa novega in tvegano drugačnega, in nastala je modna kolekcija za sezono pomlad/poletje 1996 , posejana z vsem, kar je takrat veljalo za “grdo”, zastarelo in “neokusno”.

Ker se je Prada odločila, da ne bo spoštovala togih modnih pravil, se je odpovedala dotedanji preprosti, umirjeni in minimalistični estetiki in namesto “na varno” svojo kolekcijo ovila v ekscentrično paleto barv, trashy vzorcev iz petdesetih let, ki so spominjali na prte domov iz predmestja, potisk trompe l’oeil, ki je “poosebljal neokusen” tweed in čevlje Mary Jane, ki so takrat sloveli kot najbolj neprivlačna ženska obutev. Kolekcijo je pobarvala v vse odtenke rjave, takrat najmanj komercialne barve in “prav nič laskave kroje” oblačil. “Grdo je,” je takrat na straneh Washington Posta zapisal modni kritik Robin D. Givhan in dodal, da so Pradine rjave “motne kot stoječa voda v vročem, soparnem poletju”, zeleni odtenki pa “lebdijo nekje med sluzjo in plesenijo.”

To je bila kolekcija, ki je namenoma postavljala pod vprašaj meje našega okusa, lepega in grdega, konvencionalnega in subverzivnega, in prav tista zelena, ta predrzno “grdi” odtenek, je postala eden od prepoznavnih elementov, ki jih je Miuccia Prada pozneje vključila v svoje modne zgodbe. . Pa naj gre za kolekcije Prada ali kolekcije Miu Miu. Modni urednik Alexander Fury je pozneje v The Independentu zapisal, da je “Banalna ekscentričnost” povzročila “seizmičen premik v modi na skoraj enak način, kot ga je ‘New Look’ Christiana Diorja leta 1947.” Kolekcija, ki se je v zgodovino zapisala po vzdevku “Ugly Chic”, je namreč pomenila prelomnico za Prado, njeno identiteto in estetiko, a tudi veliko več kot to, spodbudila je nekoliko drugačne modne trende v letih, ki so sledila.

Tisto »grdo« zeleno, ki se je prvič pojavila na Pradini modni pisti v zgodbi »Ugly Chic« in jo je Givhan takrat opisal kot odtenek »mulja in plesni«, je Fury poimenoval »Miuccia Sludge«, ta duhovita skovanka pa se je uveljavila v modnem slovarju. Pomenila pa je in še pomeni veliko več kot »navadna« barva. “Miuccia Sludge” je postala sinonim za neuklanjanje pravilom, za drzno spraševanje o mejah, za zavračanje dolgočasnih meril lepote in brezglavo metanje v neznano. Tudi če to pomeni, da nikomur ne bo všeč in da bo ves trud zaman zaradi poskusa. “Neokus je del naše zgodovine in kulture. A tudi nekaj, kar je v modni industriji prezirano. Včasih je moda preveč fiksirana na ozke in omejene predstave o lepoti, razkošju in glamurju. Moja kolekcija za pomlad 1996 je želela obrniti te predpisane koncepte«, je pojasnila Miuccia, in to načelo »zasukanih konvencij« je bilo vtkano v Pradin DNK.

Skoraj tri desetletja pozneje je drzna zelena spet zasedla časopisne stolpce in se prikradla v vse segmente pop kulture in celo v politične kampanje. Nekonvencionalna v svojem glasbenem izrazu in drzna v preizpraševanju meja »dobrega okusa« jo je britanska glasbenica Charli XCX vrnila na modni zemljevid. Slinasta, “in your face” nijansa zelene z njenega albuma *Brat* je od izida albuma v začetku junija postala kulturni fenomen, brat summer pa “catch-all” izraz, ki se pojavlja v vsakem kotičku družbenih omrežij. Tako kot jo je vizionarka Miuccia leta 1996 izbrala za svojo modno zgodbo, jo je Charli izbrala iz istega razloga, da bi »publiko spodbudila k razmišljanju o mejah dobrega okusa«. Ugly chic je doživel tako nepričakovan preporod, strupeni odtenek zelene pa je »okužil« modne piste. Gucci je to “provokativno” zeleno na modno pisto postavil v poletni kolekciji, preden je Brat ugledal luč sveta, verjetno povsem po naključju, po principu istih idej, ki istočasno brenčijo po vesolju, videli pa smo jo tudi v kolekcijah znamk, kot so Philosophy Di Lorenzo Serafini, Off-White, Martine Rose, Loewe…

Blagovne znamke, ki so pravočasno skočile na vlak brat summer, so ustvarile milijonsko medijsko vrednost. “Doslej v letu 2024 je Charli XCX po podatkih Launchmetrics zaslužila 788.000 dolarjev medijske vrednosti za Marni, 382.000 dolarjev za Balenciago, 257.000 dolarjev za Givenchy, 257.000 dolarjev za Saint Laurent in 116.000 dolarjev za Y/Project,” piše Vogue Business. A skrivnost njenega “uspeha” ni le v dobro izbrani barvi. Že v tem je, kar predstavlja. Charli XCX je uspela prodati zgodbo. Tako kot je, hote ali ne, oktobra 1995 uspelo to Miuccii Prada.

A pomembno je, da se lahko iz cednih odtenkov zelene marsičesa naučimo. Da bi premikali meje in bili postavljalci trendov, ne tisti, ki sledimo, kar potrebujemo je – ne smemo se bati delati napake. Tudi če ne ustvarjate glasbe ali oblikujete kolekcij, sem skoraj prepričana, da lahko to mantro nekako prenesete v življenje.