Greetings from Sarajevo razglednice kot ogledalo časa

O skupini TRIO sem prvič slišala še v času študija na Akademiji. Takrat so pred nami na projekciji v predavalnici zažarele rdeče-črno-bele Razglednice iz serije Greetings from Sarajevo/Lijep pozdrav iz Sarajeva, ki jih je skupina TRIO oblikovala leta 94′, v času obleganja Sarajeva. Razglednice so postale eno najbolj reproduciranih vizualnih del med vojno in po njej. O dejavnostih te oblikovalske skupine so pisali The Independent, The Guardian, News Week, Art Press in mnogi drugi, njihova dela so bila razstavljena na številnih mednarodnih razstavah, za serijo razglednic pa so prejeli tudi nagrado ICOGRADA. Pred tem so oblikovali prvi ovitek za legendarno skupino Plavi orkestar, nato ovitke albumov za Bijelo Dugme, Ljubiša Ristič jih je povabil naj oblikujejo vizualno identiteto gledališke prireditve YU FEST, ki se je odvijala v Budvi leta 1987, oblikovali so plakate za filma Kuduz in Kako je propao rock’n’roll ter plakat za Sarajevo Film Festival, oblikovali in sodelovali so s časopisi Globus, Vreme, Mladina, Lica, Dani, Jevrejski bilten itd.. Njihov potfelj vsebuje dela od kampanj za podjetja, celostno podobo Ministrstva za notranje zadeve BiH, do uniform za tekmovalce Olimpijskih iger v Barceloni leta 1992. Zato si lahko predstavljate moje navdušenje, ko sem izvedela, da se v Cukrarni odpira mikro razstava z njihovo serijo razglednic Greetings from Sarajevo. In glede na to, da je eden od članov skupine TRIO Bojan Hadžihalilović ob otvoritvi razstave v Ljubljani, sem želela iz prve roke izvedeti več o prihajajoči razstavi, pa tudi o samem delu, nastanku serije in njegovih pogledih na oblikovanje, zgodovino in celo zgodbo iz tistega časa.

To je bil eden tistih klicev, ko imaš občutek, da se pogovarjaš s starim znancem, čeprav osebo prvič slišiš. Na drugi strani se je oglasil Bojan, s tistim domačim sarajevskim naglasom, ki v hipu prikliče v spomin pristni utrip tega gostoljubnega mesta in še bolj čudovitih prebivalcev in takoj sva padla v pogovor. Natančneje o temi razstave, v celoti posvečeni temu vojnemu obdobju, ki na nek način zajema tudi razpad Jugoslavije in delo ter oblikovanje v tem času. Ko sva se že dotaknila Jugoslavije, nisem mogla mimo dejstva, kako vrhunski je bil dizajn Jugoslavije v tistih časih, tako industrijski kot grafični. “Nisem nostalgičen za Jugoslavijo, sem pa za temi časi. Nam je bilo vse to tako normalno, res smo imeli občutek, da živimo v zelo napredni državi. Državi, ki je bila v svetovnem vrhu v športu, oblikovanju, umetnosti, gospodarstvu s podjetji, ki so bila v globalnih merilih velika. Od Slovenije do Makedonije je vsaka republika bila vrhunska na določenih področjih. Tudi Olimpijada je bila neke vrste potrditev, da smo velika država v svetovnem merilu.”

Greetings from Sarajevo, Courtesy of Cukrarna

Poskušala sem si predstavljati kako je bilo živeti in delati v tem času, pa tudi kasneje po razpadu, med vojno. So vedeli, ko so izdali razglednice, da soustvarjajo neko vizualno identiteto nekega obdobja, da se bodo na nek način zapisali v oblikovalsko zgodovino Bosne in Hercegovine? “Ah kje pa. Mi smo se samo dobro zabavali,” mi takoj razblini mojo teorijo. “Ideja je bila, da naredimo ta majhen znan format, da ga bomo delili tujcem in novinarjem ki so prihajali v Sarajevo. V času, ko smo bili odrezani od sveta, takrat še ni bilo interneta, smo želeli da odnesejo našo umetnost s seboj v svet. Nakar so se začele naše razglednice pojavljati po mnogih svetovnih časopisih, kot dela umetnikov, ki pravzaprav na vizualen način pripovedujejo, kako je živeti v obleganem Sarajevu.” Dela, za katera sem vedno mislila, da so nastala kot nekakšna kritika družbe in političnih dogajanj, so pravzaprav nastala kot razglednice, ki bi jih poslali prijateljem. Le s to razliko, da so namesto zapisanih besed, podobe cinično pripovedovale o vsakdanjem življenju. Nisem mogla niti mimo njegove naslovnice za Mladino – glede na to kako kontroverzna je bila v tistem času, me je zanimalo, če ga je bilo kot oblikovalca kdaj strah kakšnega političnega pregona? Najprej je globoko zavzdihnil, potem pa skromno nadaljeval.

“Ko delaš takšne stvari, misliš, da te nekdo varuje. Nevem, morda smo bili mladi in neumni ali malce anarhistični, a vedno smo mislili, da delamo ‘pravo stvar’”

Hkrati kot pomembno dejstvo izpostavi, da nič od tega ne bi bilo mogoče, če kot oblikovalec nebi imel za seboj ljudi, kot je Robert Botteri, glavni urednik Mladine, ki pravzaprav na koncu nosi celo odgovornost. Skupina TRIO je po svojih študentskih dnevih zrasla v danes eno najuspešnejših bosanskih oglaševalskih agencij Fabrika. Oziroma kot opiše Bojan, TRIO je ostal v preteklosti, Fabrika pa se je obrnila k prihodnosti. “Še naprej delamo najrazličnejše vragolije oziroma ‘pasjaluke’”, kot temu pravijo v BiH in še vedno se trudijo odpirati pomembna vprašanja skozi oblikovanje. “Ko oblikuješ za neko predstavo ali recimo nek velik gledališki festival, kot je MESS, lahko obarvaš celo mesto z neko vrsto propagande s preizpraševanjem neke teme o kateri se morda ne govori. Tako da nikoli nismo prenehali delati tega, kar smo počeli kot TRIO.”

Poleg tega pa ima Bojan še eno vlogo in sicer kot pedagog, saj je profesor na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in gostujoči predavatelj tudi na drugih fakultetah. “To je, poleg tega da sem oče, moja najljubša in najbolj častna vloga, ki jo lahko imam,” mi takoj pove. “Imeti priložnost delati z mladimi, jih usmerjati, jim pomagati, da so boljši, to je kot nekakšen življenski nektar. Poleg tega smo konstantno v dialogu o dizajnu, umetnosti, komunikaciji, odgovornosti, kar je zame kot življenska mantra, konstantna vaja. Obožujem svoje študente,” mi pripoveduje z žarom v glasu. “Vse jih osebno poznam, ker naših študentov nikoli ni veliko in največji izziv so mi ravno tisti najbolj uporniški ali apatični, da jih zbudim in pripravim, da so čim boljši pri svojem delu.” Nadaljuje in mi s ponosom našteva njihove dosežke, udejstvovanja in dogodke, ki jih organizirajo.

“Mislim, da smo bili mi toliko neumni, kot je potrebno, da smo vedeli, da ne vemo vsega in bili željni novega znanja. Zdajšnja generacija se je znašla v eksploziji vseh svetovnih sprememb in so malce izgubljeni od te prevelike količine informacij. A vseeno mislim, da so bolj marljivi kot smo bili mi, na nek način celo bolj zreli.”

Imam občutek, da bi lahko klepetala ure, če se nebi v tistem trenutku vljudno opravičil, da mora končati najin pogovor, saj ga čakajo obveznosti, zato sem ga za konec samo vprašala kakšen dizajn bi danes oblikoval na razglednici iz Sarajeva. “Uf kakšno vprašanje,” mi odvrne. “Ravno zadnjič sem delal na nekem plakatu in nisem opazil da sem ponesreči zrcalno obrnil sliko Sarajeva. Šele ko sem se vrnil s kavo in jo drugič pogledal sem ugotovil, da sta Miljacka in mestna viječnica na napačni strani, tako da morda bi danes nekako obrnil Sarajevo na glavo.”

Če imate radi dizajn, ki ne le govori, temveč vpije skozi zgodovino, potem vas toplo vabim, da si ogledate Greetings from Sarajevo. Razstava v Cukrarni ni le vpogled v preteklost, temveč je nekakšno povabilo, da spet verjamemo v moč idej, ki preživijo vojne, meje in čas. Razglednice iz obleganega Sarajeva ne govorijo le o mestu, temveč o mladih ustvarjalcih, ki so svoje tragične izkušnje s humorjem in dizajnom spremenili v umetniški dokument časa in večen opomnik človeškega dostojanstva. In če vas med ogledom razstave prevzame občutek, da ste tudi sami na nek način del te zgodbe – naj vas ne preseneti. To je moč dobrega oblikovanja.