Ene najbolj priljubljenih kratkih hlač sezone niso le trend, temveč tudi poklon ženskemu boju

Nošenje spodnjega perila kot vidnega dela oblačila ni nič novega. Zahvaljujoč pantless trendu smo spodnjice spremenili v “kratke hlače”, modrčke smo nosili čez slip obleke, pa tudi kot popolnoma enakovredno zamenjavo za “navaden” top, ki vključuje malo več blaga, spalne srajce s čipkastimi robovi so postale običajne dnevne obleke, v poletne omare pa smo preselili tudi kratke hlače, ki so videti kot kopija moških boksaric. Z razkritjem tistega, kar je bilo dolgo časa “skrito”, se je znak polemike vse bolj oddaljil od vidnega spodnjega perila, tisti, ki spremljajo modne trende, pa so se upravičeno spraševali: Ali ima moda še kakšna orodja za provokacijo? Kakšen kos spodnjega perila, ki ga še nismo prenesli v outwear?

Pozitiven odgovor se je materializiral v obliki bloomers hlačk – nekoliko infantilnega oblačila, okrašenega s čipko, volančki in dodatnim volumnom, ki spominja na viktorijansko spodnje perilo. Čeprav je bilo v zadnjih letih veliko namer, da bi ta kontroverzni, celo nekoliko absurdni kos prenesli v sodobni modni jezik, se je pravi povratek zgodil šele po zaslugi Chemene Kamale, ki je pisto modne hiše Chloé spremenila v nostalgično potovanje v šestdeseta in sedemdeseta leta. Kamali, ki je leta 2023 prevzela kreativno vodstvo Chloé, ne skriva svojega navdušenja nad časom, ko sta moda in spolna revolucija šli z roko v roki – v njeni viziji nedavne tople sezone se bloomers marširajo skupaj s prozornimi modrčki ali oblekami, podobnimi spalnim srajcam, in ustvarjajo videze, ki vzbujajo mladost, svobodo in ženstvenost.

Povezano: V katerem točno trenutku smo začeli nositi spodnje perilo kot outwear?

Igralka Hope Hampton (1897–1982) kaže najnovejši pariški modni trend, tako da dvigne krilo in razkrije nabrane hlače z volani. Getty Images

Vendar pa kratke hlače, ki danes ponosno hodijo po mestnih ulicah, nosijo v svojih šivih dolgo zgodovino kot orodje ženske emancipacije. Vse se je začelo na začetku 19. stoletja, v času, ko so bila ženska oblačila precej omejujoča, na čelu s steznikom kot kosom spodnjega perila, ki je omejeval gibljivost in oblikoval žensko telo v “zaželeno” silhueto. Frustracija zaradi pomanjkanja praktičnosti in udobja je privedla do rojstva “viktorianskega gibanja za reformo oblačenja” (Victorian Dress Reform Movement), bloomers hlače, ležerne ženske hlače, nabrane okoli gležnjev in nošene pod krili in oblekami do kolen, pa so bile ena od praktičnih alternativ neudobnemu spodnjemu perilu.

Toda bloomers ženskam niso le omogočile širše izbire pri oblačenju, temveč so jim dale tudi fizično svobodo, ki je prej niso imele – tako so postale orodje ženske emancipacije v svetu, kjer se je bilo treba boriti za vsak korak k svobodi.

Ženske hlače so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doživele velik preporod, Getty Images

Kako so bloomers postale simbol ženske emancipacije?

Novi trend je bil še posebej priljubljen sredi 19. stoletja po zaslugi naprednih žensk, ki niso oklevale premikati meja družbenih norm zaradi enakosti in svobode. Feministka in aktivistka za človekove pravice Elizabeth Smith Miller je bila ena prvih, ki je sprejela bloomers dress, vendar je trend doživel svoj boom šele, ko ga je opazila ameriška urednica Amelia Jenks Bloomer (po kateri so kratke hlače sčasoma dobile ime). Bloomerjeva, navdušena nad Elizabethinim slogom, je v svojem glasilu The Lily napisala žive recenzije novega načina oblačenja, v katerih je spodbujala pomen praktičnosti in udobja. Ženska oblačila morajo biti prilagojena njenim potrebam in zahtevam. Hkrati bi moralo prispevati k njenemu zdravju, udobju in praktičnosti; in čeprav njene osebne lepote ne bi smeli zanemariti, bi morala biti še vedno drugotnega pomena., je zapisala takrat, ženske pa so navdušeno oblegale njeno uredništvo.

Zahvaljujoč njenim člankom z aktivističnim pridihom je The Bloomer Costume pridobil množično priljubljenost, a hitro je postalo boleče očitno, da novi trend ni le pomenil spremembe v prevladujoči estetiki, temveč je grozil tudi s pretresom družbenega statusa quo. Ko so ameriške sufražetke pod vodstvom Hannah Tracy Cutler leta 1851 oblekle bloomers na svetovnem mirovnem kongresu v Londonu, so pritegnili pozornost z druge strani oceana, pa tudi jezo. Izraz bloomerizem je postal sinonim za vsa takrat nesprejemljiva ženska vedenja, kot so kajenje, pitje alkohola ali igre na srečo (in seveda zapustitev družine). “Bloomerke” so nadlegovali, zasmehovali in izključevali iz cerkve, zaradi novega sloga oblačenja pa so organizirali tudi javne shode, da bi to “modno muho” zatrli v kali – zato so mnoge to mučenje opisale kot “vsakodnevno križanje”.

Če bi ‘bloomer kostim’ prišel iz delavnice pariškega modnega oblikovalca, bi ga z navdušenjem sprejeli v Bostonu, New Yorku in Philadelphiji. Ker pa je to edina oblika oblačenja, ki je bila kdajkoli sprejeta iz načela, iz ženske želje, da se oblači v skladu s svojimi vsakodnevnimi obveznostmi, ker je nastala iz stanja zavesti, ki presega konvencionalno predstavo o ženski vlogi, je prav to razlog, da se kdo počuti užaljeno, je zapisala takratna aktivistka za pravice žensk Angelina Emily Grimké. In imela je popolnoma prav. Oblačilo je postalo lakmusov papir za strahove tistega časa o spreminjajočih se mejah ženske identitete in morebitni širitvi njihovih pravic in svoboščin. Bloomer je kasneje izjavila, da ogorčenje, ki so ga povzročile hlačke, v resnici ni imelo veliko opraviti z modo – temveč z “uzurpacijo moških vlog” in strahom, da si bodo ženske prisvojile pravice, za katere patriarhalna družba ni verjela, da so njihove. Zagovorniki statusa quo so bili zgroženi nad mislijo, da se svet lahko spremeni.

Boj sploh ni bil lahek. Ženske, ki so nosile bloomers outfit, so bile deležne nenehnega posmeha v medijih in nadlegovanja na ulici, do te mere, da so se številne feministke vrnile k tradicionalnim oblačilom iz obdobja pred bloomers ero, vključno z Amelio Bloomer, ki je izjavila, da so se feministke umaknile, ker so “menile, da oblačila odvračajo pozornost od tega, kar so imele za veliko pomembnejše zadeve”. Javno nošenje bloomers je šlo iz mode in ostale so skrite pod krili in oblekami – vendar ne za dolgo! Le na videz so bile ugnane v kot, a mirovale so le nekaj desetletij.

Bloomers so ponovno igrale pomembno vlogo pri širjenju ženskih svoboščin in to že na samem koncu 19. stoletja, tokrat pa so postale simbol družbenih sprememb po zaslugi žensk in – kolesa! S popularizacijo vožnje na dveh kolesih v času t.i. “kolesarskega booma” so se bloomers preobrazile v žensko “športno uniformo” – ženskam so dale svobodo, udobje in mobilnost, za razliko od dolgih in debelih kril, ki so omejevala gibanje in onemogočala uživanje v tej priljubljeni dejavnosti. Po desetletjih posmeha, nadlegovanja in prestrašenega tarnanja iz vrst patriarhata so bloomers postale vizualna potrditev, da so boji obrodili sadove in da se v družbi dogajajo pomembne spremembe.

V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so se bloomers krajšale, hlače, ki jih je navdihnil kontroverzni slog 19. stoletja, pa so postale še posebej priljubljene v 60-ih in 70-ih letih, ko je enega najbolj priljubljenih modelov podpisala oblikovalka Mary Quant. Modna hiša Chloé, ki jo vodi Chemena Kamali in njena vizija, se danes vrača k trendu, ki promovira spodnje perilo kot outwear, pa tudi k splošnemu povratku estetike, ki temelji na nostalgiji. Čeprav danes nima več enakega naboja kot nekoč, je dobro vedeti, da ima tisto, kar lahko danes nosimo povsem svobodno, težo – ljubke hlačke takrat niso bile “samo” kratke hlače, svojo svobodo in pravico, da smo, kar koli želimo, je nekdo nekoč moral prenesti na lastnih ramenih.