Nova sezona Black Mirrorja je vrnitev h koreninam. Izbrali smo najboljše epizode

Vsake nove sezone serije Black Mirror se veselim kot otrok. Ko me nekdo vpraša, katera je moja najljubša serija – vprašanje, ki ga preziram, ker ne vidim smisla, da bi tako kategorizirali stvari –, se vedno počutim krivo, če pomislim na kateri koli drug odgovor kot na Black Mirror. Gre za odlično serijo in mislim, da se tega zaveda vsak, ki jo je vsaj enkrat gledal. Prav tako gre za kompleksno serijo, katere prizore je na trenutke težko prebaviti, a si jo nujno morate ogledati.

Black Mirror je ena tistih konsistentno dobrih serij, vendar so nekatere sezone preprosto bolj razburljive od drugih. Ustvarjalci namreč zaradi narave formata ne morejo slediti nobenemu zanesljivemu vzorcu, ki bi zagotovil njihov uspeh – vsaka epizoda je popolnoma drugačna. Vse pa jih združuje tista distopična nota, ki se preveva skozi vsako od njih, ne glede na to, ali so postavljene v sedanjost ali prihodnost ali celo v preteklost – če ste pozabili na epizodo San Junipero, je to vaš opomnik na njeno genialnost.

Vendar menim, da epizode te serije bolj kot žanr ali tematika povezuje občutek v gledalcu. Če sem iskrena, je to v večini primerov neprijetnost. Black Mirror nas sooča s temno platjo družbe in nas samih in vsekakor ni serija, ki bi jo gledali ob večerji. A prav zaradi tega je tako briljantna in priljubljena med gledalci. Glede na to, da je bila serija prvič predvajana leta 2011, se morda sprašujete, ali ji uspeva še vedno ostati aktualna.

Courtesy of Netflix

Black Mirror se zaveda, da je za uspeh te serije potrebno slediti aktualnim temam, a tudi ostati dosleden dosedanjemu delu. Tako si je ustvarjalna ekipa med peto in šesto sezono vzela štiriletni premor prav zato, ker je verjela, da v tistem obdobju, med pandemijo, tudi sami preživljamo svojo distopično epizodo. Black Mirror resnično drži korak s časom, sledi najnovejšim trendom in beleži najsodobnejše strahove, ki so zasejani globoko v naših glavah. In iz tega ustvarja umetnost. Nova sezona se na primer ukvarja z izjemno aktualno temo umetne inteligence in njene uporabe v umetnosti. Čeprav je šele izšla, je prejela že celo vrsto pohval kritikov in gledalcev, saj resnično ni razočarala naših pričakovanj.

Ustvarjalec Charlie Brooker je to sezono napovedal kot “vrnitev h koreninam” in mislim, da lahko to vidite že v prvih nekaj minutah. Ne gre za to, da bi bila prejšnja sezona posebej drugačna od prejšnjih, ampak sedma sezona ima preprosto to energijo Black Mirrorja. Kar je vse, kar si želimo od te serije in morda še malo več. Vsaka epizoda vas bo spomnila na eno iz preteklosti, a ne zaradi ponavljanja zapleta ali teme, temveč zaradi samega ustvarjalnega procesa, montaže in razvoja likov. Black Mirror spet jemlje vse, kar je človeško, naše občutke, potrebe in želje, in jih spreminja v grozljivko. Še vedno nas brezkompromisno sooča s problemi družbe na surov in pošten način, ki deluje kot svarilo – spremenite se, dokler se še lahko. A večna aktualnost te serije in njena priljubljenost dokazujeta, da se v 14 letih ne le nismo spremenili, ampak smo morda postali še slabši.

Courtesy of Netflix

KlasičneBlack Mirror teme so tu – tehnologija, ki jo je razvil človeški pohlep in uničuje življenja; sociološki problemi, ki grozijo, da nam bodo izčrpali tisto malo človeštva, kar je še ostalo; in podnebne spremembe, zaradi katerih našemu planetu tiktaka ura. Sedma sezona je v meni prebudila enak občutek nemoči kot prejšnje, čutila sem, kako v meni raste bolečina, medtem ko sem premlevala o stvareh, na katere nimam vpliva, a jih moram nekako spremeniti. V novi sezoni so vsi elementi, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, teme, ki jih morda potiskamo pod preprogo, da ne ne bi dvignili že tako previsoke ravni kortizola v krvi. Svet Black Mirrorja nam vse to meče v obraz. In to je genialno. Black Mirror je zlovešč in podel, a le zato, ker temelji na resničnosti in na dan razkriva vse naše najhujše strahove.

Nova sezona je izstopala tudi po izjemni igralski zasedbi – tu so Rashida Jones, Cristin Millioti, Emma Corrin, Will Poulter in drugi igralci, ki so me naravnost navdušili. Časi, ko so vloge v serijah veljale za manj kompleksne od tistih v filmih, so že zdavnaj mimo, a v seriji Black Mirror nikoli ni bilo prostora za nič drugega kot za odlično igro, saj je vsaka epizoda kot kratki film. Glede na to, da je zaplet vsake drugačen, je težko v enem tekstu ubesediti vse misli, ki so se mi podile po glavi med gledanjem nove sezone. Zato izpostavljam tri epizode, ki so mi bile najbolj všeč, čeprav je bila izbira res težka – na mojem seznamu na primer ni bilo razburljive epizode Plaything, ki se dogaja v istem vesolju kot Netflixov interaktivni film Bandersnatch. Vendar sem po dolgem premisleku zadovoljna s to izbiro. Če si lahko ogledate samo tri epizode nove sezone, naj bodo to te tri.

Courtesy of Netflix

Common People

Če si želite ogledati nekaj, kar je nedvomno Black Mirror – do te mere, da bi lahko, četudi se dogajanje odvija s popolnoma novimi igralci na povsem novi lokaciji, sredi noči ugotovili, da gre za to serijo – potem je Common People epizoda za vas. Nedvomno je to tudi razlog, zakaj se nova sezona začne prav s to epizodo – to je bil safe bet, ki je zagotovil, da bo večina gledalcev navdušeno pritisnila next episode. Epizoda raziskuje tehnološki napredek, ki se sprevrže v nočno moro, hkrati pa se dotika kapitalizma, konzumerizma, ekonomske krize in vprašanja osebnega ponosa.

Spremljamo zelo prikupen in zelo “običajen” par, ki ga igrata Chris O’Dowd in Rashida Jones. Naslov epizode močno spominja na Normal People avtorice Sally Rooney in do neke mere tudi oddaja podoben vibe – vsaj dokler se ne prelevi v sci-fi nočno moro. Rashidin lik, Amanda, ima bolezen, za katero obstaja le eno zdravilo – nova tehnologija, vgradnja posebnega wireless sistema v njene možgane. Čeprav si tega ne more privoščiti, se njen mož Mike odloči, da ji bo plačal ta intrigantni poseg, da bi ji rešil življenje. Kar se sprva zdi kot medicinski čudež, se kmalu spremeni v kapitalistično grozljivko, medtem ko opazujemo, do kod je Mike pripravljen iti, da bi ohranil ženo pri življenju. Epizoda je žalostna, strašljiva in – na žalost – zelo resnična. Vsekakor se nisem mogla otresti vtisa, da bi lahko šli še korak dlje (in da bi v prvih sezonah verjetno tudi bi), da bi zabili še zadnji žebelj in me popolnoma sesuli.

Courtesy of Netflix

Eulogy

Kolikokrat ste že gledali stare fotografije in si želeli, da bi imeli moč, da se vrnete v trenutek, ko so bile posnete? Morda bi lahko znova preživeli čas z ljubljenimi osebami, ki jih ni več, ali pa začutili vonj poznega poletja v vašem najljubšem mestu. Prav to je ideja, ki jo raziskuje sijajna in ganljiva epizoda Eulogy. Phillip (Paul Giamatti) prejme klic z obvestilom o smrti svoje bivše punce in je povabljen, da sodeluje v interaktivnem memorialu, ki ga pripravljajo njena družina in prijatelji. S pomočjo AI vodiča Phillip potuje skozi stare fotografije, ki spominjajo na čas pred internetom, našega protagonista pa teleportirajo v obdobje nore zaljubljenosti. To ni lahek proces – še posebej zato, ker je Phillip iz vsake skupne fotografije spraskal Carolinin obraz, tako da se je sploh več ne spominja. Za razliko od drugih epizod je ta žanrsko drama, in čeprav je na trenutke žalostna, je vsekakor bolj pozitivna od vsega, kar smo sicer vajeni pri Black Mirroru. Poleg tega – če se popolnoma topite ob romantičnih zgodbah starejših ljudi (jaz še vedno razmišljam o Človeku po imenu Uve) – vas bo ta epizoda očarala.

Courtesy of Netflix

USS Callister: Into Infinity

USS Callister je prvaBlack Mirror epizoda, ki je dobila nadaljevanje in očitno je bilo vanjo vloženega toliko truda, da je morala biti med prvimi tremi. Ali mislim, da bi si morali najprej znova ogledati originalno epizodo? Ja. Obžalovala sem, ker nisem. Ni nujno, saj nas epizoda spomni na ključne trenutke, vendar menim, da je predznanje nujno za dodatno uživanje v vseh elementih zapleta. V tem delu je večji poudarek na neustrašni kapitanji Nanette, ki jo igra Cristin Milioti. Posadka USS Callisterja poskuša preživeti v svetu po – spoiler – smrti zlobneža v prvem delu. Epizoda je neskončno zabavna in zelo znanstvenofantastična, v produkciji pa so se očitno zelo potrudili. Prva epizoda USS Callister je imela elemente grozljivke, nova pa je bolj triler, kar se mi zdi popolnoma primerno. Vsekakor je to epizoda, ki smo se je vsi najbolj veselili in lahko rečem le, da me, tako kot preostanek sezone, ni razočarala.

Courtesy of Netflix