Bitef Grand Prix: Jasna Jasna Žmak o moči predstave this is my truth, tell me yours

Grand Prix Mira Trailović 58. Bitef je prejela hrvaška avtorica, dramaturginja, feministka Jasna Žmak za predstavo this is my truth, tell me yours, ki še vedno igra v zagrebškem KunstTeatru. Tovrstne novice upravičeno odmevajo na umetniški in dramski sceni ter v medijih, nič manj glasna pa ni bila niti ta. Jasna Jasna Žmak je avtorica, ki jo spremljam in poznam predvsem po njenem literarnem in dramskem delu. Njena knjiga One stvari odhaja in se vrača na police moje knjižnice, ker si jo z veseljem izposodim. Ne čakam, da me kdo vpraša, ponudim jo sama, v upanju, da jo bo po branju kupil še kdo in jo tudi ponudil v nadaljnje branje. Kot da moram sodelovati pri poslanstvu knjige, širjenju sporočila, ki ga posredujejo ti eseji o ženski spolnosti.

Tako da je bilo to, da se je avtorica ponovno lotila pisanja pa tudi odrskega igranja svojega besedila, zame samo dokaz, da se sporočilo o rušenju patriarhata uspešno širi, nadgrajuje in razvija. Že od malih nog nas učijo, da moramo o teh stvareh molčati, tako pred seboj kot pred drugimi. – Prvi stavek opisa knjige je tako univerzalen in specifičen, da se ga pogosto ne morem znebiti. S tem novim besedilom Jasna vsekakor ni tiho, ne pred seboj ne pred drugimi. Ta predstava je moje intimno soočenje z umetniškim poljem in stvarmi, ki me na tem področju motijo. – začne Jasna pripoved o predstavi in ​​nadaljuje. – Začelo se je kot predstava o tinitusu, šumenju v ušesih, ki sem ga dobila ob predstavi, ki jo je igral Marko Mandić. Po ogledu posnetka te predstave sem bila zgrožena nad dogajanjem na odru in odprlo se mi je popolnoma novo vesolje in ta predstava je postala veliko več; začela sem se ukvarjati s patriarhatom, umetnostjo in veliko večjim spektrom tem. Marko je namreč simbol velikega umetnika in s to predstavo sem želela povabiti vse nas, da skupaj razmislimo, ali je prav, da umetnikom odpustimo vse, kar naredijo.

Photo: Jelena Janković

Ko razpravljamo o odgovornosti umetnosti v družbi in do nje, Jasna jasno vidi, da družba ne more delovati po PS-u, da ne živimo v popolnem svetu in da je preprosto nemogoče biti ves čas – obziren. Vendar je pomembno, da se o tem pogovarjamo. – Če naredite nekaj, kar mislim, da je problematično, potem se bom ukvarjala s tem, kar mislim, da je problematično. Jasnine besede so mi dale misliti, da gre za zelo spolzko področje, da ni rešitve: cenzura ni v redu, pa tudi nekdo, nek organ, ki nekaj razglaša za primernega ali ne, tudi ni v redu. Položaj umetnosti v družbi je kočljiv. – Mislim, da je to eden od razlogov zakaj je umetnost v družbi izgubila svoj pomen. Glede na to, da ogromno časa preživim v umetniškem kontekstu; pa naj bo med vajami, med pogovori, med ogledovanjem stvari, med pisanjem, med druženjem, logično je bilo, da sem želela spregovoriti o nekaterih stvareh, ki me v tem kontekstu motijo… Včasih me je zelo frustrirala ta marginalizacija umetnosti, potem pa sem ugotovila, da je zame umetnost pomembna, tudi če jo je doživelo le dvajset ljudi. Kljub temu sem zelo vesela nagrade, ker upam, da bo to pomenilo, da bo več ljudi videlo mojo igro.

Photo: Jelena Janković

Jasno vidim predvsem kot pisateljico, dramaturginjo, nisem je pričakovala na odru. A glede na to, da je besedilo napisala o sebi, o tem, kar doživlja in misli, je bilo logično, da ga je odigrala. Ni prva dramaturginja, ki se je postavila na oder, to sta storili že dramaturginji Maja Pelević in Olga Dimitrijević. – Bile so mi nekakšna tiha podpora, da je to naravno, logično, da se da. Zanimalo me je, ali je Jasna kdaj razmišljala ali imela v mislih igralko, ki bi igrala na njenem mestu. – Ne, o tem sploh nisem razmišljala. To je bilo tako naravno, celotna predstava je nastala iz mene organsko, tako da nič drugega ni prišlo v poštev. Resda nisem niti takoj vedela, da bom zagotovo naredila predstavo. Ko sem jo končala, sem retrogradno začela iskati sredstva za predstavo. Takrat sem bila v Sloveniji, razvijala program in nisem bila prepričana, ali mi ga bo uspelo realizirati. Prvih par dni sem se z njo malo mučila, mislila sem, da bo vse propadlo. Mislila sem, da si bo predstavitev ogledalo okoli trideset ljudi in sem se odločila, da mi bo uspelo; lahko se osramotim, a bom preživela. In potem sem četrti dan dobila idejo za prvi prizor in začela graditi predstavo iz nič in do konca programa je bila predstava končana in to je ta, ki jo zdaj igram.

A vrnimo se k razmerju med pisanjem in igro; kako težko je biti na odru ali za ekranom, pred tipkovnico, kako zahtevno je imeti več teh umetniških profesionalnih perspektiv, ne vem, če si sploh lahko predstavljam, in njej gre nekako povsem naravno. – Navajena sem veliko govoriti, nastopanja na odru me ni strah; vodim forume, delavnice, predavam na univerzi. Včasih mi je to v večji izziv, ko imam na primer dolg premor med igranjem. Toda material je zdaj varen in karkoli se zgodi, lahko to vključim v predstavo. Z njo sem odraščala. Kje je tesnoba v tej zgodbi? – Tesnoba je bila prisotna na začetku, in ker nisem izvajalka, sem sprva bolj vznemirjena, nato pa umirjena. Ta sprememba je velika, kar govori o procesu mojega dela na predstavi in ​​mojem obračunavanju s to temo. Zame je pomembno, da se spodbudim, da naredim, izvedem to predstavo, da zavzamem položaj na odru, da se ukvarjam s patriarhatom, z umetniki, z Markom.

Pomislila sem, da je celoten proces za Jasno nekakšna terapija, a takoj mi je pojasnila, da je terapija temu podlaga in je pravzaprav to omogočila. In v vsem tem se je našlo mesto za temo spolnosti. – Spolnost je tema, s katero sem se veliko ukvarjala, o kateri veliko razmišljam, zato je bilo logično, da je našla svoje mesto tudi v predstavi. Terapija je bila neko »ozadje« dela, ki mi je dalo pogum, da sem vse to potisnila ven, vse ostalo, kar je notri, pa so neki deli mene, ki sem jih doživljala, o katerih razmišljam. Predstava je nastala zelo spontano, vse te stvari so bile nekje v meni in ko sem vstopila v prostor, so se enostavno postavile na svoje mesto.

Človek, ki piše in uprizarja, ki je tako povezan z besedilom in odrom, ki je z njima prežet, ima zagotovo velika pričakovanja od gledališča ali jih je vsaj enkrat v življenju imel. Pri Jasni se je tudi to spreminjalo. – Ko sem bila mlajša, mi je bilo vse fascinantno; umetnost, umetniška področja, umetniki, vse je bilo – vau. Ko sem se vpisala na akademijo, sem bila zelo negotova in moj kolega Goran Ferčec mi je zelo pomagal, saj me je prepričal, da spadam sem. Prepričana sem bil o nasprotnem. Imela sem idejo, da je umetnost sveto mesto, in zdaj želim, da bi vsi končno začeli gledati na umetnost kot na posel. Ta romantizacija umetnosti in umetnikov se mora končati, treba je govoriti o boljših delovnih pogojih, plačah, freelancerjih in podobno, ter se boriti za to.

Photo: Jelena Janković

Umetnost je institucija, tako kot politika, družbeni konstrukt, ki smo ga naredili vsi skupaj. – sklene Jasna. – Na to moramo začeti gledati kot na službo, pa tudi zame osebno je to linija življenja, ki je veliko več kot knjiga ali predstava, projekt. S svojimi knjigami in igro sem naredila manjši doprinos k spremembam in to mi veliko pomeni.

Photo: Jelena Janković

Photo: Jelena Janković