Veliki gledališki festival, ki spreminja Beograd v oazo kulture, umetnosti in naprednih idej

Z leti opažam, da je vse težje najti stvari, ki so resnično brezčasne, čisti kakovostni produkt, plašč za več sezon, nekaj, kar ostane za vse čase. Potrošnja vsega poteka predvsem v smeri fast fooda, in tako sta postala tudi kultura in umetnost čez noč »on the go«. Ljudje vidijo več v nekaj deljenih videoposnetkih na reelsih med vožnjo z javnim prevozom, kot pa občutijo, ko so prisotni na podobnem dogodku. Na srečo aplikacije za dostavo hrane in drugih potrebščin še niso omogočile, da bi si lahko naročili gledališko predstavo kar s kavča. Še vedno, vsaj ko gre za enega največjih gledaliških festivalov v Evropi, Bitef obiskujemo peš, brez zamud, saj se predstave začnejo točno ob uri. Beograjski mednarodni festival, posvečen gledališču, je od nekdaj in tudi danes predstavljal nekakšen otok, rezervat za izmenjavo dialoga, vnašanje drugačnih pogledov na velike ideje, in dni, ko se Beograd spremeni v kozmpolitsko oazo.

Bitef je že od svoje ustanovitve leta 1967, na pobudo Mire Trailović in Jovana Ćirilova, vedno opozarjal, zbujal pozornost na najrazličnejše načine in predstavljal svojevrstno klofuto zasanjani, malomeščanski družbi, ki je skozi vse leto uživala v mainstream bulvarskem teatru, brez apetita po nečem novem in nikoli videnem. Z leti se je festival razvil in postal eden največjih in najpomembnejših evropskih festivalov, ki je suvereno spremljal in podpiral najnovejše gledališke trende. Jovan Ćirilov v enem svojih besedil »Kako smo ustvarili in ohranili Bitef« poudarja, da Bitef na gledališkem zemljevidu sveta predstavlja pomembno dejstvo, in da ni nobene gledališke enciklopedije, slovarja ali leksikona, ki ob tisočih svetovnih festivalih ne bi omenjal tudi Bitefa. Beograjski mednarodni gledališki festival je presegal vse politične in kulturne ovire in s svojo selekcijo uspeval slediti burni evoluciji gledališke umetnosti. V več kot pol stoletja obstoja je eden redkih festivalov, ki zajema tako eksperimentalne kot tradicionalne oblike gledališke umetnosti.

Palmasola © David Campesino

Zgodovina, tako pisana kot ustna, poudarja veliko vlogo Mire Trailović pri ustvarjanju tega festivala. Njena energičnost in vztrajnost, imenovana »buldožer v krznenem plašču«, sta uspeli prebuditi Beograd in mu zagotoviti pomembno mesto v svetu, zahvaljujoč njenemu načinu razmišljanja, da »nič ni nemogoče«. Tako je leta 1967 na veselje gledališke elite organiziran prvi Bitef, z veliko oglaševalsko kampanjo, zaradi katere so bile vstopnice razprodane v treh dneh. Tudi danes, več let po ustanovitvi, se zgodi, da, če se ne organizirate pravočasno, ostanete pred dvorano brez možnosti ogleda želene predstave, saj se vstopnice prodajo v rekordnem času, ker se zvesto občinstvo zaveda, da je priložnost zdaj ali nikoli več.

V revolucionarnih šestdesetih in sedemdesetih letih so gledalci lahko videli nekatere izmed najpogumnejših scenskih eksperimentov, ki so rušili dramsko formo, pa tudi pomembne klasične stvaritve in predstave tradicionalnega orientalskega gledališča. V osemdesetih in devetdesetih letih je Bitef predstavil najvišje dosežke postmodernega gledališča in plesa. Tudi v času politično-ekonomske krize in sankcij je Bitef uspel promovirati najvišje kulturne vrednote in v Beograd pripeljati nekatera največja imena svetovne performativne scene. V prvi dekadi 21. stoletja je Bitef pokazal nove in inovativne dosežke svetovnega mainstream izraza – predstave postdramskega in neverbalnega scenskega izraza, pa tudi tiste, realizirane s pomočjo novih tehnologij – in s tem odprl vrata virtualni resničnosti, t. i. cyber gledališču.

Trilogia Cadela Força – Capitulo, Photo: Christophe Raynaud de Lage

Zato ni presenetljivo, da bo letošnji, 58. Bitef, odprla spektakularna predstava »Mehčanje«, ki je navdušila tudi strogo berlinsko občinstvo. Predstava grškega koreografa Christosa Papadopoulosa, znanega po svojem minimalističnem pristopu, bo izvedena v produkciji berlinske skupine Dance On Ensemble in koprodukciji Onassis Stegi iz Aten ter Nacionalnega koreografskega centra iz Pariza. V tej predstavi enajst plesalcev postopoma zapolnjuje čist, bel prostor, z neopaznimi premiki težišča z enega sklepa na drugega, ob glasbi, ki zveni kot metronom. Glasbo je ustvaril italijansko-grški skladatelj Koti K., ob kateri plesalci raziskujejo možnosti človeške pozornosti in koncentracije skozi zadržan in skoraj meditativni scenski izraz.

Posebnost te nemške skupine je, da jo sestavljajo plesalci, starejši od štirideset let. V svojem prvem sodelovanju s Papadopoulosom nastaja delo, ki poudarja bistvo tega ansambla in postavlja vprašanje, kaj pomeni dozoreti. Kako se naše telo stara? Kako se telo mehča in kako se z leti spreminja? Vključno s svojim znanjem in izkušnjami, skupaj raziskujejo trenutke zaznavanja in intenzivnosti trenutkov, ki ustvarjajo čarobno nemirnost in trajno vibracijo, v katero je neizogibno vključeno tudi občinstvo. Na vprašanje, kako dojema človeško telo in ali lahko loči svoj profesionalni pogled od opazovanja običajnih ljudi, mi koreograf Christos Papadopoulos prizna:

»Telo je edina stvar, s katero lahko delam, in vse moje delo je osredotočeno na človeško telo. Vendar me zanima opazovati ljudi na odru, ne plesalcev, če razumete, kaj želim povedati. Ko ustvarjam svoj specifičen svet, se ravnam izključno po zakonih narave, ki jih lahko občutimo. Gravitacijo, veter, potrese in podobne zakonitosti vzpostavljam v svojem zamišljenem vesolju, da bi videl, kako se telo vede in predstavil plesalce kot običajne ljudi, ne kot plesalce.«

Trilogia Cadela Força – Capitulo, Photo: Christophe Raynaud de Lage

Na čaroben način njihovo spotikanje spominja na otroške igre iz otroštva, kot navijalne igrače, medtem ko v trenutku, ko to najmanj pričakujete, zdrsnejo v nekaj srhljivega zaradi neprestanega ponavljanja vzorcev gibanja. Zelo počasi in subtilno postajajo gibi vse bolj kompleksni, ekspresivni, mehkejši, intenzivnost pa se skoraj neopaženo povečuje, dokler se svetloba povsem ne ugasne. Na koncu se mehčanje v »Mehčanju« odraža prav v subtilno izvedeni ideji upora posameznika, ki s komaj zaznavnimi prelomi postavljenih omejitev preseže meje. Papadopoulos in Dance On Ensemble raziskujejo trenutke, ki ustvarjajo določen nemir, a imajo tudi pomirjujočo moč, tako za telesa na odru kot za tista, ki sedijo v občinstvu. Celotni opus Christosa Papadopoulosa je prepoznaven po izostreno-intenzivnem pristopu k gibanju, njegovi deli pa pogosto razkrivajo živo in meditativno moč. Njegova pozornost je usmerjena na minimalne spremembe percepcije, na stalna, pogosto neopažena, a vendarle močna gibanja, ki so vedno prisotna v naravi, vsakdanjem življenju, fizičnih pojavih in političnih kontekstih.

Predstava, ki odpira letošnji Bitef, je pravzaprav nekakšna mini-šola gledanja, ki od nas zahteva, da izostrimo čute in bolje opazujemo svet okoli sebe. To ni zgolj meditativno predajanje ritmu in sebično uživanje v veščinah tujih teles, temveč povabilo, da se zazremo v lastne pomanjkljivosti in jih počasi, brez naglice sprejmemo ter se popolnoma zavedamo sebe. Če v umetnosti resnično obstaja tista utopična misel, da lahko spreminja svet, se vam to na tem potovanju iz parterja lahko resnično zgodi. »Mehčanje« namreč uspeva ohranjati napetost, povečuje intenzivnost, ko je to potrebno in najde svobodo znotraj stroge forme, ki podobno kot v naših življenjih izginja, ko se začnemo igrati. Kljub svoji religiozni preprostosti ta predstava predstavlja resno dejanje, ki ponuja fascinantne plesne trenutke in je mojstrovina, ki se ne zgodi vsak dan. Na vprašanje, kaj pričakuje od gostovanja na Bitef festivalu in od samega Beograda, je koreograf brez pomislekov odgovoril: »Vedno je v veliko zadovoljstvo, ko lahko vaše delo komunicira globalno. V tem smislu mi je v veliko čast, da smo del tako pomembnega festivala, ki traja že dolga leta in popolnoma sem prepričan, da bomo občinstvu ponudili najboljšo različico sebe.«

Antigone in de Amazone_Kurt Van Der Elst 02

Festival, katerega dolgoletni podnaslov je »Nove gledališke tendence«, se bo letos predstavil pod motom Lepota (ne)bo rešila sveta. Po besedah selektorjev bo predstavil umetniška dela, ki se tematsko ukvarjajo z nujnostjo preizpraševanja arhetipov ženskosti in interpretacij znanih mitov ter zgodb iz novih, sodobnih perspektiv. To bo še ena odlična priložnost, da smo priča sklopu vrednot oziroma umetniškim projektom, ki ne podajajo dokončnih resnic o gledališču, temveč odpirajo in problematizirajo nekatera najbolj občutljiva vprašanja sodobnega trenutka ter razkrivajo svetove razlik in prelomov v umetnosti. Zares je težko našteti vse, kar smo doživeli ali čemur smo bili priča v vseh teh letih, odkar Bitef obstaja, vendar je namesto dolge zgodovine dovolj, da se ozremo na vsa pomembna imena, ki so v pol stoletja predstavila svoje delo na tem festivalu. Nekatera so bila prav tukaj odkrita, za druga pa je bil Bitef festival še ena v vrsti potrditev njihove umetniške moči in ugleda. Kot vedno, na veliko zadovoljstvo radovednega in izbirčnega občinstva.

Jasna Jasna Žmak: »this is my truth, tell me yours«