Filmi z Mostre, ki so me naučili, kaj pomeni (ženska) svoboda
Tena Razumović Žmara
29 avgusta, 2024
Tena Razumović Žmara
29 avgusta, 2024
Vedno sem bila zaljubljena v nekaj igralk ali še bolje, v nekatere njihove vloge. Monica Vitti je prva med njimi. Ženska posebne lepote in neštetih protislovij; v 60. letih je z igranjem v dramah utelešala nevrozo italijanske družbe, ki se ji je v 70. letih dodobra nasmejala z igranjem v komedijah. Njena vloga Giuliane je popolnoma drugačna od tistih, v katerih je nadaljevala kariero, in prav zato mi je izjemno všeč. Enako močno je name vplivala Catherine Deneuve v filmu Belle de jour, kjer sem jo videla prvič. Film o spolni svobodi je seveda osvojil Mostro; Italijani so bili vedno korak pred drugimi.
Poleg Monice Vitti in Catherine Deneuve je še cel seznam igralk, ki so zaznamovale ne le moj filmski okus, ampak tudi mene samo. Iz vsake njihove vloge sem dobila eno življenjsko lekcijo. Vsi ti filmi so bili premierno prikazani na beneškem filmskem festivalu in po vrsti osvojili občinstvo in žirijo, nazadnje, leta in desetletja po premieri, pa tudi mene. Italijani so znani po tem, da živijo s polnimi pljuči, zato ne preseneča, da so na tem festivalu največje nagrade prejeli tisti filmi in vloge, ki negujejo individualizem in svobodo.
Čeprav mnoge igralke in njihove vloge povezujem z Benetkami, je Monica Vitti tista, ki se je spomnim izključno v vlogi Giuliane v filmu Red Desert Michelangela Antonionija. Kratek opis filma bi se glasil nekako takole: Psihično nestabilna Giuliana se poskuša spopasti z življenjem tako, da začne afero s sodelavcem v tovarni, ki jo vodi njen mož. Ta film sem prvič videla na televiziji, v okviru oddaje, posvečene režiserju, a od vseh njegovih filmov se mi je Giuliana za vedno vtisnila v spomin. Surova realnost življenja, ki ga zaznamujeta industrija in tovarna, ter možnost ljubezni, četudi prepovedane, sta v tem filmu prikazana na nenavaden način. Pomanjkanje dialoga, utesnjenost prostorov, elektronska glasba, neizostrena kamera, umetna barva (to je Antonionijev prvi barvni film!), mestoma nelogične geste, so mi pokazale vso nelogičnost takratnega življenja. Čeprav temačen, film na nekoliko zavit način ponuja tudi možnost upanja, predvsem za nestabilno Giuliano, ki daje upanje v življenje vsem nam, navsezadnje – tudi meni.
Prvič gledan tudi na televiziji, Belle de jour prinaša posebno zgodbo o spolnosti. Nisem prepričana ali sem bila dovolj stara za ta film, vendar mi je zelo zgodaj pokazal širino teme. Takrat mlada, francoska ikona, Catherine Deneuve, v filmu igra Séverine, mlado in privlačno gospodinjo, ki je poročena z mladim zdravnikom Pierrom. Čeprav se imata iskreno rada, ona z njim ne more imeti normalnega spolnega odnosa, saj njene misli zasedajo sado-mazo spolne fantazije, ki jih Pierre ne more uresničiti. Luis Buñuel je na predlog bratov Hakim, prestižnih in kontroverznih egipčansko-francoskih producentov, napisal in režiral film ter napisal scenarij po istoimenskem romanu Josepha Kessela. Roman je nekoč povzročil škandal in film ni bil daleč od tega. Tema spolne svobode žensk nikoli ne pade na plodna tla, pa naj gre za roman iz dvajsetih let prejšnjega stoletja ali film iz šestdesetih let, in tudi danes je še vedno problematična. Catherine Deneuve tj. Séverine Serizy me je v filmih naučila marsičesa, v tem pa, kako podreti ovire med resničnostjo in domišljijo, ju postaviti v enakovredno razmerje, kar je nujno, da se osvobodiš.
Gloria je kriminalni triler o nekdanji ljubici mafijca, ki zaradi spleta okoliščin postane edino upanje za rešitev dečku, ki mu je mafija pobila družino, zdaj pa se hoče dokopati še do njega. Scenarij je napisal John Cassavetes, ki pa filma sprva ni želel režirati, ampak le prodati besedilo. Potem ko so njegovo ženo Geno Rowlands angažirali za glavno vlogo Glorie, je prepričala Cassavetesa, naj ga vseeno režira. To je bil drugi ameriški film na beneškem filmskem festivalu, ki je prejel zlatega leva, prvega zlatega leva je prejel Jean Renoir na prvi Mostri.
Gloria je vloga kot ustvarjena za Geno. Je seksi, močna, neodvisna in ne potrebuje moškega v svojem življenju, da bi opravila stvari – to je morda najpomembnejša lekcija vseh filmov. Gena je velikokrat igrala takšne vloge, rada si predstavljam, da zatp, ker je bila tudi sama taka, vendar je to vlogo predstavila tako prepričljivo, da mislim, da bi bila vsaka ženska po ogledu filma pripravljena narediti vse, tako dobro kot slabo, kar je v filmu naredila tudi Gloria.
Agnès Varda je leta 1985 dosegla nekaj, kar na festivalu ni uspelo še nikomur; bila je prva ženska, ki je osvojila zlatega leva. Film pripoveduje zgodbo Mone, mlade ženske, ki se potepa po vinorodnem območju Francije. Film je posnet in njegova zgodba je povedana – od konca. Monina smrt je začetek filma. In kako gledalci spremljamo njeno tavanje, je nekaj, česar ne bi razkrila, kajti to, kako je Agnès Varda povedala Monino zgodbo s poudarkom na svobodi izražanja, svobodi gibanja in morda najpomembnejše, svobodi upora, je tudi lekcija, ki me jo je ta feministični film naučil.
Short Cuts sem prvič videla v kinu. Mislim, da sem bila stara trinajst ali štirinajst let, kar nikakor ni primerna starost za ogled takšnega filma. Bolje bi ga razumela, če bi počakala nekaj let. Me je pa takoj hipnotiziral, t.j. Julianne Moore me je takoj hipnotizirala, bila je prva med dvaindvajsetimi liki v filmu. Vsi so super, a ona je izstopala. Prizor prepira z ženo, ki ga igra prav tako odlični Matthew Modine, v nekaj minutah prikaže vso plast odnosov, ljubezen, sovraštvo, razočaranje in kar je najpomembneje – človeške slabosti. Film je 1994 dobil zlatega leva, gledala sem ga že neštetokrat, in če ste oboževalci Altmana in filma, vedite, da je izšla tudi knjiga z vsemi devetimi zgodbami in eno pesmijo Raymonda Carverja, po kateri je posnet film. Če sem se česa naučila iz filma in je knjiga to potrdila, je to, da biti svoboden pogosto pomeni biti šibak. In to je čisto v redu.
Juliette Binoche igra Julie Vignona v tej eksistencialni drami Krzysztofa Kieslowskega. Julie Vignon je v strašni prometni nesreči izgubila moža skladatelja in otroka. Odloči se prodati vse, kar ima, zažge moževo kompozicijo in pobegne iz preteklosti s selitvijo v Pariz. Film je prvi del trilogije, v kateri se je Krzysztof Kieślowski potrdil kot eden najpomembnejših evropskih režiserjev. V prvem nadaljevanju trilogije, v kateri se je skliceval na tri barve francoske zastave, ki simbolizirajo bratstvo, enakost in svobodo kot temelje francoske civilne družbe, je Kieślowski zgodbo o svobodi zasnoval na lastnem etičnem svetovnem nazoru. V uvodnem delu se sklicuje na Internacionalo in zagovarja tezo, da je za doseganje popolne svobode posameznika treba popolnoma izbrisati preteklost, da bi se kasneje pokazalo, da je to še vedno nemogoče, saj je posameznik zgrajen iz preteklosti in spominov. Zato razmišlja in v filmu pokaže, da se je treba soočiti z lastno preteklostjo, jo sprejeti in preseči, osnovno orožje za to, pa tudi za osvoboditev, je ljubezen. Svojo preteklost morate objeti in sprejeti, se z njo soočiti, prevzeti odgovornost in po potrebi popraviti svoje napake.
Film je zgodovinska drama o ženski iz delavskega razreda iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki živi v Londonu in izvaja nezakonite splave. Vera živi dvojno življenje, kot mati, delavka in junakinja, ki pomaga ženskam, ki se znajdejo v brezizhodnem položaju. Režiser Mike Leigh je v film vključil veliko izkušenj lastnega okolja, zgodovine in družine, zato je film sestavljen iz drobcev resničnih dogodkov in ljudi. Film nas uči, kako krhka in nestabilna je ženska svoboda in kako se je zanjo vedno vredno boriti. Imelda Staunton v glavni vlogi je odlična, poleg nje me je zelo navdušila Sally Hawkins v vlogi Susan, hčerke enega izmed Verinih zaposlenih, ki je osrednji lik podzapleta filma. Imelda Staunton je z vlogo Vere Drake pokazala, da imajo pogosto najmočnejše in najpogumnejše ženske to na videz neskončno moč in pogum prav zato, ker nimajo opore okoli sebe.
Ta srhljiv film Guillerma del Tora pripoveduje zgodbo o tem kako ljubezen premosti vse. Sally Hawkins igra Eliso, ki se zaljubi v vodno pošast v top secret vladnem laboratoriju. Film je vrhunec domišljije, ki združuje elemente ZF, noirja in t.i. musicala zlate dobe Hollywooda. Pravzaprav je to monster movie, a z (velikim) srcem, film, ki, čeprav z maksimalno izmišljeno zgodbo, potrjuje, da ljubezen osvobaja. To je prvi mehiški film, ki je dobil zlatega leva.