Barbimar Marković: Sreča še nikoli ni bila hit!

Barbi Marković pripada valu pisateljev, skupaj s Sašo Stanišićem in Tijano Sila, odraslimi v nekdanji socialistični republiki Jugoslaviji, danes pa pretresajo rahlo zategnjeno in togo literarno sceno nemško govorečega sveta. Njena prva dva romana, Superheroine iz leta 2016 in Prekleti časi (Die Verschissene Zeit) iz leta 2021 sta bila delno avtobiografska in se ukvarjala predvsem s temami, ki so globoko potopljene na Balkanu. Njena zadnja knjiga, aktualna in zelo iskana zbirka 134 zgodb z naslovom Minihorrorje prvič izšla v nemščini za neodvisno založbo Rezidenc Ferlag, v začetku letošnjega leta pa se je uvrstila na vrh prestižnih bralskih seznamov, celo višje od nedavno objavljenih knjig Zajdija Smitha, Paula Austra in Petra Handkeja, pred kratkim pa je bila nagrajena za leposlovje na knjižnem sejmu v Leipzigu.

Rodila se je na Banovem Brdu, naselju v Beogradu, preživela je zadnja leta socialistične Jugoslavije, njenega razpada v začetku 1990-ih in Natovega bombardiranja mesta leta 1999. Študirala je nemščino v Beogradu in na Dunaju, kjer še vedno živi in dela. Barbi Marković poznam preko prijateljev, vendar se še nikoli nisva srečali. Vedel sem za njeno delo, biografijo in nekaj romanov, ki jih je napisala, toda zdaj, ko je prejela največjo nagrado festivala v Leipzigu, sem se želel srečati in govoriti o vsem, kar se ji dogaja, preden je postala svetovno znana. Tako da se prvič res vidiva, iz oči v oči. Mislil sem, da je deset zjutraj morda prezgodaj za njo, vendar se brez dvoma strinja, da se srečamo ob tej uri v starem hotelu Majestic. Čeprav sem vedno tako točen kot švicarska ura, jo najdem v skoraj praznem preddverju s skodelico čaja v roki. Ima zelo prijeten glas, izjemno modre oči in malo in se nalezljivo smeje. Pogosto na svoje, a tudi na moje fore. Potrpežljiva je, ko iščem svoja vprašanja v torbi in se odmakne, ko razmišlja, kaj naj mi odgovori.

Takoj vas moram vprašati, kakšen je občutek v vročini žarometov, v spotlightu, saj si praktično čez noč postala literarna zvezda na največjem evropskem literarnem festivalu v Leipzigu. Knjiga, za katero si nagrajena, se imenuje Minihorror, je bila morda tudi nagrada neka vrsta hororja?

Nagrade so nekakšna majhna prometna nesreča. (smeh) Spomnim se le, da sem pomislila, da to ne bom jaz, ker sem videla, da je nagrado za prevod prejela knjiga Bore Chung in je podobna moji in mislila sem, da ne bodo nagradili dveh istih knjig, da si lahko oddahnem. Potem sem se obrnila in videl milijon naostrenih novinarjev in pomislila sem, uh, dobro je, to ne bom jaz. Toda že v naslednjem prizoru so bili mikrofoni usmerjeni proti meni in preprosto sem izginila v oblaku novinarjev. Nikoli v življenju nisem pet ur dajala televizijskega intervjuja. Bilo je noro. Ne vem, čudno mi je. Pozitivno je, da se odpirajo številne priložnosti, saj se mi zdi, da je nagrada veliko pomembnejša, kot sem mislila.

Photo: Apollonia Theresa Bitzan

In kakšne priložnosti odpirajo?

Gre predvsem za prevode. Najpomembnejše je, da bo angleški prevod kmalu končan, saj bo služil kot vzorec za druge. Čudno je, da so se pogajanja o žepni izdaji knjige že začela, o vsem je treba razmišljati zdaj in tega nisem najbolj navajena.

Ampak ti se ne ustaviš, kajne?

Ja, nadaljujem s svojim tempom in zelo je intenziven. Pravkar sem končala knjigo in igro. Kmalu bom imela nekaj tečajev o svoji poeziji. Malo me je strah, ker bom imela serijo predavanj germanistom, nekaj podobnega kat Jovan Dučić, samo zdaj. In upam, da grem, ko vse to končam, lahko v pokoj. (glasno se smeje)

Zadnja knjiga spada v žanr grozljivk. Lika se simbolično imenujeta Mickey in Mini. Imate občutek, da vsi počasi postajamo nekakšni Disneyjevi junaki v iskanju sreče? In kako dokumentarna je v resnici tvoja knjiga?

Ko to rečete tako, mislim, da gre za dokumentarec, čeprav se v resnici trenutno dogajajo stvari, ki jih lahko vzamete pod fantazijo. Imam občutek, da se vedno pogosteje pojavljajo premiki v nekakšen absurd. Knjiga je na nek način kafkijanska, vendar so vse teme v njej zelo realistične in sodobne. Morda ni povsem dokumentarna, vendar sem prepričana, da gre za težave iz sedanjosti.

Ne vem, kakšen je tvoj vtis, vendar sem sam nagnjen k misli, da je trenutno ljudem skoraj vse dovoljeno, razen da pokažejo, da so žalostni. Kako se ti spopadaš z negativnimi čustvi? In česa ne pokažeš občinstvu?

Kar se tiče čustev, kot je strah, o tem pogosto komuniciram s svojo okolico. Včasih se obotavljam pokazati globino teme, ki je v meni, ker se bojim, da se bodo ljudje popolnoma utopili. Sicer nisem nagnjena k pretvarjanju, da sem srečna. V literaturi sreča še nikoli ni bila hit. Res je, da obstajajo različne oblike literature (smeh), toda kar rada berem, so vedno bili neki popolni pesimisti, ki se kotalijo v katranu življenja. Mislim celo, da je moja dolžnost, da malo zatemnim realnost.

Koliko te skrbi ali plaši digitalna doba v kontekstu literature? Misliš, da ljudje manj berejo? Ali pa raje posedujejo samo knjige v vitrinah ali PDF formatih?

Zdi se mi, da berejo, a morda zato, ker se jaz gibljem v takšnem rezervatu. A najprej, sebe ne doživljam kot neko razsvetljenko in se preprosto ne ukvarjam s temi vprašanji o tem, ali bodo ljudje brali ali ne. Zelo me zanima, kaj se dogaja v digitalnem svetu in precej razigrano pristopam umetni inteligenci. Ne bojim se, ampak morda je to naivno od mene. Smešno se mi zdi, da bo morda nekatere dele tega, kar počnem zdaj, nadomestilo umetno ustvarjanje, vendar sem prepričana, da bom med prvimi, ki bodo vedeli, k čemu vse še lahko takšne stvari prispevajo. Ne vem, sem precej navdušena nad novo digitalno dobo.

Tvoja pisateljska preobrazba je zanimiva v smislu, da ne pišeš v svojem maternem jeziku. Kako umiriš vse te skladovnice besed, ki so v tvoji glavi? Kako se definiraš v jezikovnem smislu?

Morda je to prednost, da nimam velike zbirke besed v nobenem jeziku, zato jih je enostavno uskladiti. Pisanje v nemščini se je preprosto zgodilo, vendar je bilo tudi stvar odločitve, po kateri sem deset let vadila pisanje v tem jeziku. To so zdaj dolgoletne izkušnje, vendar moram reči, da mi pri pisanju niso toliko pomembne besede, kot naprimer kateri odtenek besede roža bom uporabila ali kaj podobnega, temveč struktura stavka. To deluje na podoben način, vsaj v teh dveh jezikih, ki jih poznam in uporabljam.

Kako pa ti sama sebi zveniš v nemščini?

To se menja od knjige do knjige. Včasih sem rada zakomplicirala stvari, zdaj pa je drugače in preprosto ne vem, ali je to neka moda ali posledica mojega prehoda v nemščino, od knjige do knjige, stavki postajajo vedno bolj prostaški. Vedno bolj rada začnem naivno in potem presenetim sredi stavka. Da spremenim ton. To je moja trenutna zabava. Zadnja knjiga, na primer, je napisana v duhu nogometnih komentarjev in nenehno se igram z oblikami in stavki.

Kako Dunaj, mesto, v katerem živite in ki je že leta na samem vrhu seznama najbolj idiličnih mest, v katerih lahko živite, vpliva na vaš navdih in pisanje?

Ne vem, izgleda, da ni slabo. Nisem prepričana, da je navdih prava beseda za to, kar počnem. Nenehno pišem, ne čakam na noben navdih, moram končati, kar imam. Če me sprašuješ, če imam ideje, to ja, vedno je nekaj prisotno, najprej seveda kot nekaj majhnega, nato jih počasi gradim ali jih imam več, pa pogledam, kaj bi lahko preživelo ali bilo konkretno. Ne glede na to, ali sem na Dunaju ali ne, moram dokončati svoje knjige.

Na koncu, s katerim stavkom bi začela ali končala to poglavje, v katerem se nahaja današnji svet?

Morda kot moje prvo poglavje Minihoror. Lahko vam ga prevedem na hitro, če želite.

Super, ajde.

Mickey in Minnie želita biti dobra, vendar nič ni preprosto. Svet je grozen in vse umira, onadva pa se morata boriti. Ravno zato ju imamo radi.

Photo: Apollonia Theresa Bitzan