Fotografije Ivana in Jake nas popeljejo v vsak kotiček Balkana

Ko sem odraščala na Balkanu, sem vedno imela nekakšna ambivalentna čustva glede pripadnosti, ali naj bo to svet, ki mu želim pripadati (predvidevam, da lahko slutite različne razloge) ali pa mi je bilo biti tu zgolj usojeno ob rojstvu. V nekem obdobju mojega življenja, ko sem živela v Ameriki, se je izkristaliziralo zaznavanje te pripadnosti – to je svet, ki mu pripadam, iz katerega prihajam, in vesela sem, da je temu tako. Ljudem drugod sem poskušala predstaviti vse nianse naših kolektivnih identitet, na katerih točkah se srečujejo, na katerih se razhajajo (in kako jim razložiti, da se najmočnejše vezi stkejo ravno ob trku dveh kozarčkov lokalnega žganja; ko se v grimasah obrazov tistih, ki ju pijejo, odvija cel balkanski svet dobrodošlice in povezanosti). Ko sem videla, da Ivan dela na projektu Balkan Frontier, se mi je takoj zdelo zanimivo raziskati, za kaj gre.

Jaka Teršek in Ivan Tomašević sta se spoznala med magistrskim študijem fotografije na Royal Academy of Fine Arts v Antwerpnu. Čeprav sta svoje ideje razvijala v angleščini, sta zunaj akademije, kot pravita, prešla “na neko spontano nastalo slovensko-hrvaško mešanico, jezik, ki nama je bil naraven in zabaven, in sva ga uporabljala tudi takrat, ko nisva želela, da bi naju drugi razumeli”. V tem skupnem jeziku in prostoru je nekaj kliknilo. “Prihajava iz različnih okolij, a prepoznala sva podobnosti – občutek bližine.” “Odraščala sva v regijah z drugačnim ritmom kot Zahodna Evropa, in to nama je dalo občutek domačnosti, medtem ko sva študirala v tujini.” Sčasoma sta postala tesna prijatelja in začela razmišljati o skupnem projektu. Balkan se jima je izrisoval kot izhodišče, “nekaj osebnega, nekaj, kar čaka, da ga raziščeš.” Prijavila sta se na artistic research na Akademiji in se odpravila na potovanje po Balkanu, tako dobesedno kot notranje.

Čeprav oba prihajata iz držav nekdanje Jugoslavije, njune osebne izkušnje s to dediščino oblikujejo različni konteksti. Ivan (rojen leta 1989) je odraščal v Slavoniji in zanj je bilo dojemanje Balkana vedno neposredno, oblikovano s kulturno bližino Srbije in Bosne in Hercegovine ter povojnim vzdušjem, ki je bilo vseprisotno okoli njega. Za Jako (rojenega leta 1997) se je jugoslovanska in s tem posledično balkanska dediščina vedno zdela kot nekaj iz daljne preteklosti. Odraščal je v času samostojne Slovenije in njegove asociacije so “prihajale predvsem skozi sledi; modernistične stavbe, glasbo iz nekdanje države, zgodbe starih staršev o dobri stari Jugoslaviji“. “Na začetku sva se pogosto počutila kot outsiderja – premlada, nerazumljena, negotova, kako se lotiti tem, ki jih še mogoče nisva dovolj izkusila.” Bolj ko sva potovala, poslušala in doživljala različne situacije, bolj sva se začela vklapljati. Naučila sva se brati vzdušje, razumeti metafore in šale, ki imajo smisel le, če si jih poslušal že od otroštva. Vse bolj se je krepil občutek – ja, res sva Balkanca. Veva, kako se znajti v teh prostorih, kako se pogovarjati z ljudmi, kako razumeti, kaj je povedano, in še bolj, kaj ostane neizrečeno,” mi pripovedujeta in se spominjata, kako so ju kolegi in profesorji pogosto v šali imenovali balkanska fanta. “Sprva nisva vedela, kaj naj si misliva – je bil to kompliment, stereotip? Verjetno oboje. Sčasoma sva vzdevek sprejela.” Spoznala sta tudi, da je pozitivna ali negativna konotacija besede Balkan odvisna od konteksta. “Navzven se pogosto regija dojema kot nekaj eksotičnega, skrivnostnega. Od znotraj pa se odzivi razlikujejo od iskrene radovednosti do blage napetosti – še posebej, ko se dotaknemo nacionalnih identitet in vojne preteklosti.” Ko se bližamo koncu zgodbe, ju vprašam: Kaj sta se torej na koncu naučila o Balkanu in na katera vprašanja sta dobila odgovore? “Na koncu nama projekt ni dal preprostih odgovorov. Dal nama je mešanico jasnosti in zmede, kar pravzaprav zelo dobro opiše tudi samo regijo. Morda je prav to tudi bistvo: ni enega samega načina, kako biti Balkanec, in prav to ga dela takšnega, kot je.”

Dolge vožnje, daljša bivanja na določenih krajih in spontana srečanja z ljudmi so bili njuna metoda raziskovanja, in lahko si predstavljam – tako deluje gostoljubnost tukaj na Balkanu. “Ta srečanja so se pojavljala v različnih oblikah in vsako je na svoj način oblikovalo projekt.” Nekatera so bila iz akademskih in kulturnih krogov – zavestno sva se obrnila nanje in jih prosila za mnenje, mentorstvo ali sodelovanje. Večina jih je z veseljem podprla najino delo. Druge sva srečevala po naključju – na cesti, v lokalih, na ulici. Povabili so naju v svoje domove, delili zgodbe, dovolili so nama, da jih snemava ali fotografirava,” pravi Jaka, Ivan pa nadaljuje: “Nekateri se niso želeli fotografirati, so pa radodarno delili spomine in lokalno znanje.” Takšne pogovore sva posnela in jih na druge načine vključila v projekt. “Ljudje so naju pogosto presenetili s svojo gostoljubnostjo – ponudili so nastanitev, hrano, plačali pijačo ali hotel in že naslednji dan nadaljevali pogovor kot, da smo stari znanci.” Skupaj zaključita: “Prav ta odprtost in pripravljenost za povezovanje – pogosto spontano in nenačrtovano – je postala jedro najinega pristopa.” Spomnila naju je, da raziskovanje ni le beleženje, ampak tudi prisotnost, poslušanje in zaupanje v spontan potek dogodkov.”

Potovala sta po celotni regiji. Vprašam ju, kaj ju je še posebej navdušilo. “Med potovanjem sva opazila tipično balkansko protislovje: ljudje so pogosto izjemno zaščitniški do svojega imetja, a presenetljivo sproščeni, ko gre za lastno podobo. Ko sva fotografirala na ulici, je večina ljudi šla mimo z nasmehom, ampak takoj ko sva kamero usmerila proti avtomobilu, vrtu ali oknu, se je nekdo takoj pojavil in vprašal, kdo sva in kaj počneva. Ta mešanica teritorialnosti in ležernosti razkriva zanimiv preplet ponosa, previdnosti in odprtosti.

Eno najbolj posebnih doživetij sva doživela v Subotici, v Mini Jugoslaviji, nostalgičnem ekoparku in zbirališču, kjer so naju pričakali jed čobanac, rakija, tombola in karaoke. Lastnik naju je vodil skozi prostor, poln simbolov preteklosti, in kmalu sva se sama znašla na odru, kjer sva pela z neznanci, ki so postali najini prijatelji. S seboj sva vzela steklenico kutinovega žganja, preostanek večera pa se je spremenil v nekaj divjega in globoko ganljivega – peli smo, se smejali, izmenjevali zgodbe, čutili smo resnično povezanost, a tudi tiho žalost v ozadju. Bližina in razdeljenost sta šli tukaj z roko v roki. To je bil morda najlepši – in najbolj žalosten – večer celotnega potovanja.

Namesto da bi diagnosticirala težave naše regije, sta želela zajeti mnogoterost življenjskih izkušenj. “Projekta sva se lotila kot umetnika – z določeno mero svobode, da sva se lahko sprehajala, opazovala in intuitivno reagirala. To nama je omogočilo, da sva Balkan raziskovala ne kot vrsto problemov, ki jih je treba analizirati, temveč skozi vzdušje in drobce vsakdanjega življenja.” Poudarjata tudi, da nista zamižala na eno oko pred družbenimi, političnimi ali gospodarskimi težavami, “ki so zelo prisotne”. A namesto da bi jih posnela direktno, sta pustila prostor, da so se te plasti pojavile posredno, skozi generalno vzdušje, kontekst, tišino. “Zavedava se tudi, da obstajajo fotografi, ki te teme dokumentirajo veliko bolje, zato je najin prispevek drugje: v čustvenem in intuitivnem pristopu, kjer se sanje, spomini in resnično življenje naravno združujejo.”

Njun projekt raziskuje, kaj pomeni pripadati prostoru, ki je pogosto v konfliktu med razumevanjem samega sebe in zunanjim pogledom, s fotografijo pa lovita tovrstno prostorsko ali atmosfersko dvoumnost, prizore, ki se zdijo hkrati žalostni, smešni in nekoliko absurdni. Prav to me je pritegnilo na tisti vizualni ravni, ki sociološko razkriva vse podplasti našega Balkana. “In prav to je tisto, kar je za naju pomembno. Želiva pritegniti pogled, ga zadržati dovolj dolgo, da se iz fotografije izcimi nekaj globljega. Kar se na prvi pogled zdi smešno ali nenavadno, pogosto postane bolj kompleksno, dlje ko gledamo. Ta počasen tempo odkrivanja je za naju pomemben – odraža večdimenzionalnost same regije, kjer se plasti zgodb in pogledov nenehno prekrivajo.”

Pravita mi, da je dober primer napetosti med notranjo identiteto in zunanjo percepcijo v samem jedru projekta: “Hrvat in Slovenec potujeta po Balkanu pod okriljem belgijske akademije – skoraj se sliši kot šala. In včasih sva se res tako tudi počutila. Sprva sva se zavedala, kako sva videti: dva lika z velikimi fotoaparati, ki se sprehajata po majhnih, pozabljenih krajih. Poskušala sva se vključiti, biti neopazna, a to je le povečalo distanco. Ko sva se odločila, da se odpreva in postaneva popolnoma opazna, se je zgodil preobrat. Ljudje so se nama začeli približevati, se pogovarjati z nama, naju vabiti k sebi. Izkazalo se je, da sta iskrenost in prisotnost odprli vrata, medtem ko je poskus biti neopazen ustvaril distanco.”

Glavni rezultat projekta bo fotoknjiga, vendar ne v klasičnem dokumentarnem smislu. “Fotografije ne poskušajo ničesar pojasniti ali opredeliti. Njihov namen je sprožiti vprašanja, pustiti prostor za različne interpretacije. Ne želiva ponuditi ene same različice Balkana, temveč fragmentirano in včasih nepopolno sliko omenjenega. Knjiga ne bo imela jasno opredeljenega začetka ali konca, in to je povsem namerno. Za naju se knjiga začne šele, ko se odloži – ko bralec iz nje odnese nekaj svojega.”

No, projekt še ni končan, čeprav bosta prihodnje leto potovala nekoliko manj. Pogovarjamo se o njunih zadnjih mislih in vtisih o vsem, kar sta do sedaj doživela, še posebej pa ju zanimajo hitre spremembe, ki se hitro odvijajo v nekaterih delih Balkana. “Zlahka si mislimo, da se je tukaj vse ustavilo v času, toda realnost je bolj zapletena. Ljudje se še vedno pospešeno selijo iz določenih delov Balkana, nekatere vasi izginjajo, a ponekod razvoj poteka vedno hitreje – zlasti vzdolž albanske obale, v Črni gori, v Beogradu. Gre predvsem za infrastrukturo: ceste, stanovanja, turizem. To prinaša priložnosti, a tudi tveganja.” Kot pričakovano ju navdušuje nedotaknjena, divja in surova narava. “Od gozdov Bosne in Hercegovine do gora Črne gore in Albanije so tukaj pokrajine, ki so videti, kot naravnost iz pravljice. Vendar ne gre le za kuliso – tu je tudi resnična biotska raznovrstnost, kompleksni in krhki ekosistemi. Ker se infrastruktura širi, je ključnega pomena, da te naravne oaze ohranimo, ne pa da jih žrtvujemo.”

Še posebej pa sta se naučila ene stvari – nehati preveč razmišljati (kar si bom z veseljem sposodila za svoje vsakdanje življenje in enako želim tudi vam). “Včasih sva se spraševala, ali bi bilo neprimerno prositi nekoga za fotografijo – ali bi ga s tem motila, ali bi naju čudno gledal. Spomnim se, ko sva šla mimo hiše v Severni Makedoniji, kjer sta dva moška česala šarplaninca.” Začela se je analiza: ali naj nehava? Na koncu sva parkirala in preprosto vprašala. V nekaj minutah smo že pili pivo, jedli sir in pili kavo, kot da bi se poznali že leta. Peljali so naju tudi na kmetijo sorodnika, da nam pokažejo, od kod pes prihaja. “Včasih je res dovolj, da se samo ustaviš in vprašaš, ostalo se bo zgodilo samo od sebe.”

In za konec še ena zanimivost: “Kamorkoli sva šla, ne glede na to, kako oddaljen ali neznan je bil kraj, sva vedno naletela na nekoga, ki je živel in delal v Sloveniji – ali pa je vsaj imel sorodnika, ki je to storil. Še posebej v Mariboru,” se smejita.

Fotografija se pogosto dojema kot individuallna praksa, vendar je njuno delo pri tem projektu od začetka do konca skupno. Poleg tega, da sta veliko časa preživela med vožnjo, vedno skupaj, sta nekatere situacije dojemala drugače. “Med vožnjo Jaka gleda levo, Ivan pa desno. Nekdo nekaj opazi, začne se razprava: ali res potrebujeva tisti plastični stol osvetljen od zadaj? “Včasih se vrneva kilometer nazaj, da ujameva tisti prizor,” mi humorno razlagata. Čeprav se pogosto ne strinjata, ne poskušata drug drugega prepričati v lastna prepričanja, temveč se resnično poslušata in iščeta tisto, kar najbolje služi zgodbi. “Z opazovanjem, kako druga oseba razmišlja in dela, sva počasi začela drug od drugega jemati le najboljše. Nisva postala enaka, a nekateri najini pristopi so se naravno prepletli.” Nazadnje sta se odločila, da bosta zabrisala meje avtorstva. “Želiva, da so fotografije videti, kot da bi jih lahko posnel kateri koli od naju. Ne podpisujeva jih posamično, saj kaj avtorstvo v tem primeru sploh pomeni? Eden vidi prizor, drugi ga posname, tretji ga obdela. Vse delava skupaj.”

In mislim, da sta mi s tem pristopom na koncu dala najlepšo možno vizijo Balkana – takšno, ki si jo vsi delimo, brez delitev.