In Conversation with:
Baby Lasagna in Vesna Pisarović

Vesna Pisarović intervjuja Baby Lasagno? Ja, to je edino smiselno. Vesna Pisarović je leta 2002 zastopala Hrvaško na Pesmi Evrovizije s pesmijo “Sasvim sikura” in se uvrstila na odlično 11. mesto. To je bil povod za tak zvezdniški intervju, a
vzrok je pravzaprav dejstvo, da je Vesna medtem ustvarila zavidljivo glasbeno kariero, naredila preobrat v glasbi, izrazu, imidžu in zdaj uživa status zvezdnice in izvajalke, katere koncerti se razprodajo, kot bi mignil. Le na eno tako zvezdo, glasbenico smo pomislili, ko smo razmišljali o intervjuju z Baby Lasagno. Baby Lasagna je lani s svojo glasbeno številko naredil nekaj, kar je doslej uspelo le Let3, nekako se nam pa zdi, da je Baby Lasagna naredil še korak dlje. Soočenje velike glasbene zvezde s tisto, ki zdaj sije z mladim, ognjenim sijajem, se je zdela edina logična poteza.

VP: To je moj prvi intervju in prvi, ki sem ga naredila v življenju, tako da bomo videli, kaj bo iz tega. Ali želiš, da te kličem Marko ali Baby Lasagna, povej mi.

BL: Marko.

VP: Si prepričan?

BL: Ja, Marko, raje bi bil Marko.

VP: Torej … zapreš se v stanovanje, o čem sanjariš? Kaj bo prva stvar, ki jo boš naredil?

BL: Ponovno bom gledal serijo “The Office”. To je moja varna cona, zato mislim, da bom naredil to. Ko ležim v postelji se počutim varno. V tišini, izklopim internet na mobilnem telefonu in gledam “The Office” z Elizabeth.

VP: A povej mi, ko boš pogledal VSE epizode “The Office”, kakšno bo življenje po tem? Bo imelo smisel?

BL: Že 11. gledam serijo od začetka, zabavam se. To je nek varnostni tik, bi rekel.

Spomnim se, da so se, ko sem se vrnil domov z Evrovizije, še vedno izposojali filmi, izposodil sem si deset vesternov. To so filmi, ki jih preprosto rad gledam in se sprostim ter pozabim. V pekarni sem kupil burek, pivo in to je bilo to.

VP: Si želiš, da bi bile te 3 minute dolge 10 minut in da bi se iz vsega tega zgodilo nekaj novega, ali vedno najdeš nekaj novega odvisno od situacije v tej izvedbi te pesmi?

BL: Zelo dobro vprašanje, zdi se mi, da tako vprašanje lahko pride samo od glasbenika. No, mene je bilo na začetku strah in sem si predstavljal, da se bom pred Evrovizijo naveličal te pesmi, naveličal se bom tiste na Dori, ampak nikoli se je nisem naveličal.

Verjamem, vsaj predstavljam si, da bom po Evroviziji znorel bolj, a tega še vedno ne čutim. A to je morda tudi zato, ker nisem najboljši pevec, zato se vedno trudim odpeti čim bolje. In potem pogledam, kaj je moj izziv; nenehno se moram osredotočati na svoj trebuh, na nastop, na divjanje, sploh ker imam veliko divjanja v svojem javnem nastopu. Moram se skoncentrirati’: “OK, zdaj si pretiraval, zdaj pa se umiri, ker moraš vdihniti…” in tako naprej. Veliko razmišljam, tako da mi še ni dolgčas. Ko me ljudje sprašujejo, kdaj je Evrovizija, moram priznati, da res ne vem točnega datuma.
Sem kot kovček, samo vem, kdaj gremo na pot.

VP: Moja izkušnja je, da je vse zelo profesionalno, veliko je vaj; kamera, testi ličenja,

lučke, vsak dan nekaj drugega. Običajno sem zelo živčna oseba, vedno imam tremo, na Evroviziji pa je bilo prvič, da je nisem imela. Zelo sem uživala v tistih treh minutah, vse je bilo, kot v lepih sanjah. Upam, da bo taka tudi tvoja izkušnja. Imaš ti to. Kako se spopadaš s tremo? Jo »vidiš«, ali spreminja obliko, odvisno od dneva, situacije?

BL: Včasih udari močneje, včasih manj, ampak na splošno je zame vse to novo v smislu, da sem prvič v vlogi pevca. Z glasbo se ukvarjam že vse življenje, a nikoli kot pevec, Dora pa je moj prvi javni nastop kot vokalist. No, to je nekaj čisto novega v smislu treme. Je veliko večja kot prej. Prej sem se lahko skrival za inštrumentom; vedel sem, da je pozornost, ali vsaj veliko več nje, na frontmanu, ne na meni. Zdaj sem jaz tisti, ki pritegne pozornost občinstva. Moja nervoza se kaže z zehanjem.

VP: Razumem te, meni se začne spati, solzijo se mi oči. In ja, se strinjam, biti pevec ali imeti pred seboj kateri koli inštrument, je velika razlika. O tem pogosto razpravljam s svojimi bendi. In res ni isto, imaš tisti mikrofon pred seboj, ampak to zares ni nič. To ni nobena zaščita, sam si svoj inštrument in izpostavljen si.

BL: Zdaj se bolj bojim koncertov za katere smo se dogovorili po Evrosongu, kot samega Evrosonga. Zdaj sem v vlogi frontmana in v tej vlogi bom prvič izvajal pesmi in prvič komuniciral s publiko.

VP: Svetovala bi ti, da se poskušaš ne obremenjevati. Mama mi je nekoč rekla in je imela prav: “Vesna, prosim, dobra si na odru, samo nisi za konferenco, ne govori.” Vedno se spomnim na to.

BL: Tako sem vesel, da si to rekla zdaj. Se popolnoma strinjam. Do zdaj sem vedel za Rammstein, vendar Rammstein ni bend, to je gledališče. Ima ogromno produkcijo. Tillu je torej lažje, tudi če nič ne reče, svet okoli njega gori in občinstvo nori. Na koncu koncerta se zahvali, reče “Danke” in to je to. In tu se podre ves moj mali svet, zato je bolje, da ostane preprosto.

VP: Glede stila vaših pesmi, glasbe; vidim, da so vas navdihnile nekatere glasbene skupine, kot je Electric Cowboy. Kako ustvarjate skladbe, kolikšno vlogo pri ustvarjanju pesmi igrajo “plugin-i” (vtičniki), kako pomembno je, da ste izvirni ali da uporabite nekaj, kar vam je zanimivo in to potem interpretirate po svoje? Sam po sebi si izviren, zato me zanima.

BL: Mislim, da ljudje zlahka prepoznajo kopije, da zlahka prepoznajo ponaredke in v bistvu je v tem problem, ko pride do vprašanja neavtentičnosti. Če pa delaš svojo glasbo, pa čeprav prihaja iz srca, iz duše, je vseeno, ali zveni kot nekaj. Poslušalci bomo enostavno vedeli, da je iskrena in izvirna. Ne samo, da je iskrena in da je tvoja, temveč da je prišla iz srca, ne iz nekega razumevanja, da pesem dobro zveni.

VP: Se strinjam, a na koncu dneva imamo vsi podobno izbiro informacij in sam navdih je spet izvirna, individualna stvar. In povej mi, zvok, ki ga vidiš naprej, kako ga vidiš, kako vidiš oder, kakšen bo bend na tvojih prihodnjih koncertih? Koliko bo spremljevalnih skladb, koliko bo nastopov v živo, kako to vidiš?

BL: Vse je še v procesu razvoja in ko se srečam z bendom, vidim kako pravzaprav razpravljamo o nadaljnjem razvoju te določene vizije. Čeprav je časa malo in so vedno neki roki, ki stiskajo kreativnost, so ti zelo potrebni.

Ob sebi načrtujem bobnarja, če smo že pri formaciji, bas kitaro in DJ-ja hkrati, odvisno od potreb pesmi. Glede na to, da je na primer “Rim Tim Tag Dim” precej rockerski moment na albumu, po drugi strani pa imamo tudi EDM komade, ki sploh nimajo kitare, so bolj DJ-jevske. Imamo tudi kakšno funky stvar, potem pa se bomo glede na pesem bolj zanašali na podlage, torej na matrice, tisto bolj živahno, funky pa bomo veliko več igrali v živo. Vse, kar delam, je v službi tega, da ustvarimo dobro predstavo, da se ljudje dobro počutijo, da se mi dobro počutimo, da se vsi zabavamo in zdaj, ali igramo v živo ali na matrici, mi je vseeno.

Ja, sploh v popu, kot je rekel moj učitelj petja, ko prideš na oder, primeš ljudi za brado in jih ne izpustiš do konca koncerta. To je to. In katera sredstva uporabljaš, sam najbolje veš, odvisno od tvoje estetike, kaj poslušaš in imaš rad.

VP: Povej mi, glede življenja v tujini, ali si lahko predstavljaš, da če se v tem obdobju zgodi nekaj zanimivega, ker nikoli ne veš, vedno delamo načrte, ampak življenje je tukaj, da nam pokvari ali spremeni te načrte, bi lahko živel v tujini?

BL: No, težko, v smislu, da vem, da bi mi bilo težko, to bi vplivalo na moje stanje duha. Vsaj predstavljam si tako, vendar bi lahko odšel, a le, če bi vedel, da se bom kmalu vrnil. To bi bila zame nekakšna misel, tisto pristanišče, kjer bi se nenehno sidral, ko bi mi bilo težko. Ravno sem se pogovarjal z Elizabeth o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se morala odseliti, in to je težko narediti, skoraj nemogoče. A če bi bila res odlična priložnost, bi lahko šla za leto ali dve, a tudi to je nateg.

Ta lik iz moje pesmi je, recimo temu zaradi življenjskih okoliščin, prisiljen oditi. Raje bi šel za zabavo, avanturo. Odhaja s težkim srcem, odhaja, ker mora. Obstaja razlika.

VP: Koliko si želiš biti obveščen, koliko se informiraš in kako se ščitiš pred tem? V kolikšni meri misliš, da lahko karkoli spremeniš?

BL: No, zavestno ali nezavedno se ne ščitim, preprosto ne konzumiram teh informacij. Niti ne iz nekega posebnega razloga, kot da bi se rad zavaroval ali ne vem, da bi ostal apolitičen. Ampak čisto zato, ker imam dovolj, sem tako izgubljen v tem, da na primer, ko berem časopisni članek, ne vem kdo so ti ljudje, kakšne so afere, vse mi je, kot da berem japonsko.

Ne bežim od politike, se mi pa zdi dolgočasna. Razumem pa tako argumente ljudi kot argumente svojih možganov, ko mi rečejo, da bi se morda moral informirati, ker delno še vedno nosim odgovornost kot državljan države. Tako da, ne vem, velikokrat sem razpet med tema dvema skrajnostma: totalno apolitičnostjo in tistim glasom, ki mi pravi, da se moram informirati, da vem, kaj se dogaja. Ampak v tej trenutni situaciji sem na žalost popolnoma neobveščen.

VP: Tvoja pesem je politična, govori o migracijah.

BL: Ta situacija ni nova, ni nekaj od danes, niti od včeraj. Vedno so bile migracije in ljudje, ki bodo odhajali iz različnih situacij, predvsem političnih in ekonomskih. Torej se popolnoma strinjam s teboj. Pesem je politična. Bolj kot na samo politično delovanje, sem bil pozoren na občutek, ki ga povzroča reakcija na politične aktivnosti. Iskreno povedano, v pesmi nisem povedal nič pametnega, povedal sem samo žalostno zgodbo.

VP: Kako ti gre angleščina?

BL: Študiral sem angleščino in opravil izpit na britanski ambasadi, da sem se kvalificiral za višjo raven angleščine. Torej ja, v redu sem.

VP: Ker nekako se mi zdi, da veliko ljudi poje v angleščini, ampak komaj komu uspe komunicirati v angleščini. Če primerjam tvojo, z mojo fonetično in pevsko platjo, imaš zelo dobro angleško izgovorjavo, kar je vsekakor tvoja prednost.

BL: Iz Vivi Blogsa, največje evrovizijske skupnosti, so mi je rekli, da po izgovorjavi ne moreš ugotoviti, od kod sem; da bi lahko bil iz Irske, Amerike, Londona…

View this post on Instagram

A post shared by Vogue Adria (@vogue.adria)

VP: Malo o modi. Zame je moda – skandinavska moda. In zate?

BL: Kar mi Elizabeth reče, naj oblečem. Ne vem, kaj pomeni “skandinavska moda”. Super mi je gledati modno revijo, fascinira me kako se moda izraža.

VP: Kako se soočaš s temi javnimi nastopi, ki so zdaj vse pogostejši? Imaš kakšen izgovor, da rečeš: “Danes sem na Marsu, nisem dosegljiv” ali greš res po urniku, ko te pokličejo, kreneš?

BL: Na žalost nimam časa za vse, zato moram ljudi zavračati. Včasih. Pa tudi, ko rečem zavrniti ljudi, mislim na medijske nastope. Poskušam narediti čim več. Včasih pa so ljudje strašno zaposleni in potem ne morejo storiti nič drugega, kot preprosto reči – ne. Bile so tudi neprijetne izkušnje, razna prepričevanja, preko znancev v družini in preko nekih sumljivih poti. Ampak kar se tiče ljudi na ulici in njihovih reakcij, ko me vidijo, to mi je v redu.

VP: Povej mi: kaj je zate ljubezen? Ali vidiš ljubezen kot nekakšno resnico med dvema, ki gledata na svet
z drugačnimi očmi ter z nesebičnostjo in z željo, da ta resnica dveh ljudi traja še dolgo? Kako
ti gledaš na to, kako pomembno je to in ali je ljubezen resnica v vsem? In kako pomembna je zate?

BL: O tem sem govoril s prijateljem in imava različna mnenja. Rekel je, da sta
naivnost in neumnost dva brata. Večinoma je govoril o tem kako slabo je biti naiven. Ampak jaz v bistvu mislim, da biti naiven, pomeni biti dober. In mislim, da je ljubezen edinstvena resnica. V smislu, da je zame ljubezen nesebična in ne samo med dvema na romantičen način, ampak kakršna koli ljubezen: do tujcev, do sovražnika. In da ti mora biti vedno na uslugo, bodi naiven. Ljubezen je naivna in zame največja vrednota. Ljubezen ni premišljena in nevarna.

VP: Zelo lepo si povedal. Na koncu; v imenu ljubezni ubijajo ljudi in se vodijo vojne. In ljubezen je res največja resnica. Naj te ljubezen vodi in varuje. Želim ti veliko sreče in samo pomisli – preprosto. In vesolje ti bo že na uslugo.

Fotografije: MARKO SUVIĆ
Kreativno vodstvo: FILIP KOLUDROVIĆ
Moda: ANA NIKAČEVIĆ
Make-up: SAŠA JOKOVIĆ
Frizura: ANTE PAŽANIN
Pomočnik stilista: IGOR MAKOVIĆ