Z enim najbolj pričakovanih albumov desetletja, bolj neposrednim in žaljivim kot kdajkoli prej, v letu 2026 skupaj z A$AP-om vstopamo v novo glasbeno dobo.
Anja Stanković22 januarja, 2026
Po osmih letih v središču pozornosti, milijonu vsiljivih vprašanj in pritiskov, nam eden mojih najljubših zvezdnikov v pravem pomenu besede prinaša nežno očetovstvo, ki se prebija skozi rap verze, prazno sodno dvorano in odgovore, ki ne bodo zadovoljili tistih, ki si želijo drame slavnega avtorja, modne ikone in vizionarja.
Kot že vsi vemo, je Rocky skoraj desetletje preživel kot inventar tabloidov. Prelaganje albumov, curljanje pesmi v javnost in povezav, ki so ga pogosteje uvrščale v modne editoriale kot v rap kontekst. Kazenski postopek za hudo telesno poškodbo, ki je trajal od incidenta v Hollywoodu leta 2021 do njegove oprostitve februarja 2025. Don’t Be Dumb je album, na katerem je A$AP Rocky videti bolj razgaljen kot prej, a hkrati vidno utrujen od nenehnega dokazovanja. Velik del albuma je zaznamovan s paranojo in obrambnim odnosom, ki izhajata iz let, ki so sledila temu. Pesmi, kot sta Order of Protection in No Trespassing, zvenijo kot podaljšek resničnega življenja, ne pa kot zgrajena javna podoba – Rocky deluje kot nekdo, ki so ga dolgo opazovali in zdaj vrača pogled.
View this post on Instagram
Na STFU se neposredno loteva tabloidov in javnih vprašanj o svojem odnosu z Rihanno in novi glasbi, brez poskusov, da bi skril svojo jezo. Očetovstvo in partnerstvo sta predstavljena kot del iste samozavestne identitete, s katero je prej govoril o slavi, denarju in statusu. Sodni postopek je prisoten skozi celoten album, a ne prinaša olajšanja, ne izbriše let pritiska, temveč le utrdi previden ton.
Hkrati ima album trenutke ranljivosti in melanholije, zlasti v bolj intimnih pesmih, kjer Rocky priznava osamljenost in nezaupanje do ljudi okoli sebe. Čeprav se občasno vrne k staremu hvalisanju in navdušenju, Don’t Be Dumb bolj spominja na album preživetja, izčrpanosti in zrelosti kot na poskus ponovnega zavzetja “prestola”.
ASAP Rocky ne bi postal ikona, če bi bil sam album edina novost, s katero se je vrnil na sceno. Če ste morda zamudili, je bila nedavna Winona Ryder v videu za Punk Rocky vzrok za pravo navdušenje tako moje kolega kot celotnega interneta. Na istem valu nam A$AP prinaša še nikoli videno sodelovanje med dvema na videz ločenima svetovoma – razkošjem hip-hop skupnosti in gotsko filmsko estetiko – s Timom Burtonom, ne le z ilustracijami na naslovnicah, temveč tudi samim njim v novem videospotu za pesem Whiskey/Black Demarco. Ta kratek, ohlapno rečeno filmski dosežek ni le spektakel za glasbeno sceno, temveč so tudi oboževalci, ki si želijo dobrih 2D animacij, navdušeni nad prepoznavnimi Burtonovimi osebnostmi, ki ustvarjajo orkestriran kaos v Manhattnu.
Režiral sta ga Rocky in njegov kolektiv AWGE, zgodba pa se začne, ko Burton po nesreči izpusti šest ilustriranih osebnosti iz svoje skicirke na ulice New Yorka. Ti liki – GR1M, MR. MAYERS, RUGAHAND, BABUSHKA BOI, DUMMY in SHIRTHEAD – ki jih je ustvaril sam Burton, predstavljajo različna poglavja v raperjevi stilski evoluciji.
Kot enako velika oboževalka teh dveh umetnikov me je ta video pustil v stanju navdušenja in težkega pričakovanja (da ne rečem, upanja), da bodo tudi ostali raperji vrnili vizualno umetnost kot bistveni del svojih glasbenih dosežkov. Od ilustracij, modnih videzov, ki nas popeljejo skozi leta Rockyjevega sloga, pripovedovanja zgodb in prevzetnih ritmov, je ta pesem pravzaprav edina, h kateri sem se v zadnjih dneh instinktivno vračala in jo vrtela na repeat. Mislim, da je to zato, ker sem vedno oboževala hip-hop in rap, ker pripovedujeta zgodbo, in samo dejstvo, da je tukaj prikazana na ta način, jo naredi edinstveno. Da bi bilo še bolj simptomatično, je to ena tistih pesmi, kjer mi je lažje poslušati video kot izoliran zvočni posnetek na streaming platformah, kar je rezultat redkega primera, ko umetnik posluša potrebe svojega občinstva.
