Slovenski arhitekti so zanemarjeno modernistično hišo spremenili v občudovanja vreden projekt

Pogosto se zgodi, da zgodovinska arhitektura ne najde poti v sodobnost. Gre za izziv za arhitekte, ki bodo morali na svoji pisalni mizi uskladiti estetske imperative preteklosti s pravili moderne dobe, kar je lahko težka naloga, pogosto nagnjena k strokovnim nesoglasjem. Na srečo danes ni dan, ko bomo govorili o tem, ampak o uspešnem arhitekturnem primeru iz Slovenije.

V enem od nekdanjih predmestij Ljubljane, kjer so v medvojnem času zrasle meščanske hiše, stoji nenavaden križanec. Prvotna hiša iz tridesetih let prejšnjega stoletja se odpira na lasten vrt s sodobnim dodatkom – lahkim lebdečim paviljonom. Imenovali so jo Ring House.

Ta hiša predstavlja izjemno arhitekturno fuzijo, ki povezuje zgodnje modernistično oblikovanje s sodobno estetiko. Prvotno kubično strukturo, značilno za modernizem tridesetih let prejšnjega stoletja, so obudili in razširili po zamisli ljubljanskega studia Ofis, znanega po svojih prefinjenih in inovativnih rešitvah. Ko so se naročniki in arhitekti prvič srečali, je bila hiša daleč od svoje nekdanje slave. Adaptacija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prvotno ravno streho okronala s klasično nagnjeno streho in stavbi odvzela večino nekdanje elegance. Prvi del prenove je bil povrnitev prvotnih lastnosti hiše. Odstranjena je bila streha in dodana manjša etaža s teraso, ki organsko zaključuje obstoječi volumen, mi pravijo arhitekti in poudarjajo, da je bil največji osrednji izziv tega projekta povezovanje hiše s prostornim vrtom, ki je več kot dvakrat večji od stavbe.

Prvotna hiša ni bila funkcionalno povezana z vrtom zaradi dvignjenega pritličja in zaradi pomanjkanja neposrednega izhoda na vrt. V odgovor na to, smo presegli običajne rešitve in zasnovali stebričasto zanko, ki je hkrati podaljšek dnevnih prostorov in vrtnega paviljona. Ta paviljon služi kot notranji-zunanji bivalni prostor in hodnik, ki briše meje med domom in naravo. Prizidek uporablja in reinterpretira nekatere klasične modernistične teme, kot so arhitekturna promenada, klančina, preglednost in odprt tloris.

Photo: Tomaž Gregorič

Z vključitvijo elementov, kot so rampe in odprti hodniki, se ustvari občutek pretočnosti med notranjimi in zunanjimi prostori. Dva ključna prostora zasidrata nov dodatek: zastekljena dnevna soba, ki ustvarja močno vizualno os skozi hišo, in vrtni paviljon, ki je popolnoma odprt v zunanji prostor, uokvirjen le s stebri in zavesami, mi pojasnjujejo arhitekti, da je uporabljena modernistična dediščina na primeru prenove, za katero sploh nisem vedela, da sodi v to starost.

Photo: Tomaž Gregorič

Photo: Tomaž Gregorič

Skozi zahteven, osem let trajajoč proces je hiša postala primer lucidnega in duhovitega dialoga dveh arhitekturnih jezikov – dveh obdobij, ki so ju arhitekti z močnim občutkom za skrite kvalitete obstoječe stavbe, povezali v koherentno arhitekturno kompozicijo. Ustvarili so premišljeno in edinstveno arhitekturno kompozicijo, ki spoštuje preteklost, hkrati pa sprejema nove možnosti.

Photo: Tomaž Gregorič