Satira ameriških sanj ali komedija o naključnem vzponu? Gledali smo The Apprentice

1. Napad, napad, napad.
2. Ničesar ne priznaj, zanikaj vse.
3. Nikoli ne priznaj poraza.

To so tri pravila za zmago, ki jih je newyorški odvetnik Roy Cohn naučil mladega Donalda Trumpa, ko sta se v zgodnjih sedemdesetih v limuzini odpravila podkupit sodnika. Gre seveda za prizor iz filma The Apprentice, – čeprav si ni težko predstavljati podobne situacije v resničnem življenju -, ki je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu letošnjega Cannesa.

Ali Abbasi, iransko-danski režiser, čigar dosedanja filmografija se ukvarja z demoni, pedofili, serijskimi morilci in zombiji, je v nepričakovanem preobratu svoj pogled usmeril v življenje nekdanjega (in morda bodočega) ameriškega predsednika. Zavajajoč naslov filma pa se ne nanaša na Trumpovo televizijsko oddajo iz 2000-ih, ampak na odnos istoimenskega študenta z njegovim mentorjem Cohnom, istospolno usmerjenim desničarjem, ki je zastopal razvpitega senatorja McCarthyja in “spražil” Rosenbergove.

Z neverjetno karizmatičnimi nastopi Sebastiana Stana, ki lik Trumpa gradi tako subtilno, da sploh ne boste opazili, kako postopoma postaja karikatura, kakršna je danes, in Jeremyja Stronga, čigar interpretacija Cohnovih protislovij kljub vsemu vzbudi sočustvovanje z njim. The Apprentice prikazuje fikcionaliziran, a kljub temu prepričljiv portret osebe, ki je zaznamovala sodobno politično sceno.

Poleg kontekstualizacije Trumpovega vzpona prek ljudi, ki so to omogočili – namreč konservativnih lobistov, ki podnevi preganjajo geje in ponoči spijo z njimi – film ponuja vpogled v zasebne dogodke in notranji nemir, zaradi katerih je postal to, kar je danes. Prav ti trenutki so, kot kaže, najbolj prizadeli bivšega predsednika, ki je v nepredvidljivem tvitu ob 1. uri zjutraj avtorje filma opisal kot “človeške smeti” z namenom “škodovati političnemu gibanju, ki je veliko večje od vseh nas,” in sporočilo elegantno zaključil z: “MAGA2024!”.

Čeprav težko priznam, ima predsedniški kandidat vsaj delno prav, saj dejstvo, da začetek svetovne kinematografske distribucije filma sovpada z zadnjimi tedni kampanje, vsekakor ni naključje. Abbasijevo delo je daleč od nevtralne in apolitične biografije, s svojo vsebino in časom pa zavestno opozarja na hinavščino okrog figure Donalda Trumpa. In medtem ko se ameriški volivci v prihodnjih dneh odpravijo na volišča, ostaja vprašljivo, ali bodo Cohnova tri pravila prinesla to zmago.