Anti-narativni vlogi so zaznamovali leto 2025 in tukaj je razlog zakaj

Ne vem, ali me boste razumeli, ko rečem, da je moja najljubša vsebina na družbenih omrežjih tista, ki ima od mene čim manj pričakovanj. Ne glede na to, kako rada imam profile, ki se ukvarjajo z analizo filozofskih stališč, knjig ali družbenih fenomenov, za odtenek bolj vseeno rada opazujem nekoga, kako gre na kavo, po nakupih, trening, se izobražuje, preprosto zlaga perilo ali čisti kopalnico, brez pripovedi na dolgo in široko, ki od mene zahteva precejšnjo možgansko aktivnost. Po dolgem dnevu v službi (pogosto tudi sredi tega dolgega dne) želim skrolati po vsebini, ki je na robu popolnega brainrota in do te mere prereferencialna na polju druge, enako nore in prav tako brainrot vsebine, ki jo lahko razumete samo, če vam screen time že dolgo presega zdrave meje. Ne obsojajte me, takšni so časi, okej? God forbid a girl has a hobby.

Povezano: Konec leta nam skozi ta trend vrača vero v družbena omrežja

V redkih pavzah od skrolanja so se moji že dodobra burnoutani možgani vprašali, zakaj je prav ta, meni najljubša vsebina, tako priljubljena. Številke ogledov, ki jih beležijo kreatorji takšnih vsebin, kažejo, da je zanimiva tudi drugim ljudem, kot tudi to, da, kot vedno, nikoli niste edini niti prvi, ki so imeli neko misel. V tem primeru me neverjetno veseli, da obstajajo tisoče ljudi, ki so jim anti-narativni vlogi neka vrsta udobja in sprostitve, ne glede na to kako bizarno to zveni.

Za tiste, ki še vedno razpolagajo z umskimi kapacitetami večjimi od petletnika, a imajo željo stopiti v svet nas, ki smo že zdavnaj sprejeli, da ne gre in ni treba, da ima vse nek globok smisel, prinašam razlago, zakaj so anti narativni vlogi dominirali letu 2025.

Povezano: Aplikacije za produktivnost bi lahko leta 2026 nadomestile družbena omrežja

Kaj so anti-narativni vlogi?

Anti-narativni vlogi, na kratko, so vsebina, v kateri se ne dogaja nič. In prav to je bistvo. Ni zapleta, ni nauka, ni “ostanite do konca, ker vas čaka presenečenje”. Nihče vam ne razlaga, kako živeti, kaj kupiti, kako misliti ali zakaj je prav ta jutranji ritual nekomu spremenil življenje. Kamera je prižgana, oseba obstaja, dan teče. Kava se pije. Perilo se zlaga. Dvigalo se predolgo čaka. Včasih se ne reče nič. Včasih se reče nekaj popolnoma nepomembnega. In to je celoten koncept. Najbolj imam rada videe, v katerih “grem nekam” skupaj s tem kreatorjem. Da, absolutno grem s tabo, da si vgradiš svilene trepalnice in grozno špičaste nohte, ki sem jih si jih od nekdaj želela imeti!

Za razliko od klasičnih vlogov, ki vztrajajo pri naraciji, strukturi in osebni rasti (beri: mini TED Talk, za katerega nihče ni prosil), anti-narativni vlogi zavračajo, da bi bili uporabni, kar pa absolutno ne pomeni, da so neumni ali da nam samo kradejo čas (vsaj ne bolj ali manj kot vsa ostala vsebina na internetu). Nimajo ambicije, da bi vas izobraževali, navdihovali ali vas spravljali v slabo voljo, ker ob 7h zjutraj še niste popili kolagena, naredili journalinga in treh afirmacij. Njihova največja vrednost je prav v tem, da od vas ne zahtevajo absolutno ničesar, razen da gledate.

Povezano: Zakaj nas je letošnji izbor besede leta tako razbesnel?

Ti vlogi delujejo kot digitalni white noise. Vizualni ekvivalent prisotnosti neoga v drugi sobi, medtem ko vi počnete nekaj povsem tretjega. To je točno tisto, kar potrebujem, YouTube video dolžine 20 minut, ravno prav, da pomijem vso nakopičeno posodo prejšnjih dveh dni, saj tega vendar ne bom počela v popolni tišini? Ne zahtevajo pozornosti, ne terjajo fokusa, ne iščejo interpretacije. Če vam misel odtava, niste ničesar zamudili. Če zaspite, še toliko bolje. Anti-narativni vlog ni vsebina, ki jo morate “spremljati”, temveč tista, ki jo lahko pustite, da se dogaja, medtem ko so vaši možgani vzamejo na zasluženem dopustu.

Povezano: 9 priporočil za počitek v decembru v Vogue stilu

Morda so anti narativni vlogi pravzaprav priznanje, da smo se kolektivno utrudili od potrebe, da vse razumemo, interpretiramo in opravičujemo. Zadnje leto nam svet tako ali tako servira dovolj nesmisla, kriz in pol-razlag, zato je stalno vztrajanje pri pomenu postalo ne le naporno, temveč tudi sumljivo. Ideja, da moramo biti v vsem, kar konzumiramo, intelektualno angažirani, zveni precej pretenciozno, lepo zapakirano in izrazito kapitalistično obvezujoče. Ne, ne želim ves čas v nečem sodelovati, ne želim se vpisati na nov tečaj ali poslušati novega podcasta o tehnološkem napredku, AI prihodnosti ali filozofu, ki ga zdaj iz nekega razloga interpretiramo na nov način. Včasih želim samo gledati, kako nekdo pomiva skodelico in mi pripoveduje nek lore iz svojega življenja, ki se me absolutno ne tiče, čaka avtobus ali molči v kuhinji.

Če vas nekdo vpraša, da mu povzamete ta tekst ali pa si sami želite povzeti bistvo v slogu anti-narative, jaz anti narativne vloge rada opazujem kot majhna pasivno agresivna dejanja proti svetu, v katerem je vsaka objava optimizirana, razložena in zapakirana kot “value”.