Kaj je performance anxiety in kako premagati to stanje brez zdravil – pogovarjamo se z Ano Perović, psihoterapevtko, psihologinjo in voditeljico podkasta U raljama osećanja
Tara Đukić15 novembra, 2025
Ko sem lani, nekje približno ob tem času, po dnevu in noči priprav velikega dogodka, končno uspela preobleči se in stopiti med goste, sem bila prepričana, da nobena od elementarnih neviht, ki divjajo v meni, ni vidna na mojem obrazu. Draga, okoli tebe je avra stresa, mi je šepnila ena od bližnjih žensk, ravno ko sem pomislila, da briljiram v disciplini, imenovani mingling, katere pomen sem še pred nekaj leti iskala na Googlu. Ni bilo veliko bolje niti pred kratkim, ko sem se po daljšem premoru vrnila na javna druženja. Anksiozne misli ob mizi z okoli stotimi ljudmi so me preplavile do te mere, da sem imela občutek, kot da mi uide tla spod nog. To je bilo tesno povezano s tem, da se je introvert v meni precej razbohotil v svojem working from home sistemu, še bolj pa se oddaljil od vsakdanjosti, kjer mora biti brezhiben v očeh drugih – klientov, sodelavcev, kolegov, gostov, pa tudi družine in prijateljev.
Ko sem prvič slišala za pojem performance anxiety, sem začela preizpraševati vsa spominska doživetja tistega čustvenega meteža pred pomembnim dogodkom, javnim nastopom, poslovnim sestankom, poroko ali izpitom … tremo, ki na globlji ravni izhaja iz želje, da pustimo izjemen vtis. Novica, da se v Ameriki za to stanje začnejo predpisovati beta-blokatorji, katerih prvotni namen je bil uravnavanje nepravilanega srčnega ritma in nadzor srčnih disfunkcij, mi je samo potrdila, kako daleč je ta fenomen prišel (podobno kot uporaba Ozempica). Beta-blokatorji delujejo na t. i. “beta receptorje“ – strukture v našem telesu, ki se odzivajo na stresne hormone, kot je adrenalin. Ko se ti hormoni vežejo na te receptorje, se srčni ritem pospeši, krvni tlak naraste, oseba pa lahko občuti neprijetne senzacije, kot je trema. Beta-blokatorji se vežejo na te receptorje in preprečijo, da hormoni delujejo. Preprosto povedano, blokiramo sebe, da sploh registriramo stres. Odpravljamo namesto da reguliramo problem. In vemo, kako lahko to postane zvita past. V pogovoru z Ano Perović (In Between Sessions), psihoterapevtko, psihologinjo, sem se pogovarjala o tem, kako premagati vse odtenke tega stanja.
Zdi se mi, da je ta pojem, performance anxiety, pri nas nerodno preveden kot anksioznost zaradi javnega nastopa, zelo osredotočen na produktivnost in na to, da v situaciji, kjer moramo dokazovati svojo kompetentnost, dejansko rešujemo vse, kar nam stoji na poti do cilja – med drugim tudi svoja notranja čustva. Ta ameriška kulturološka norma se prenaša tudi k nam, kot simptom kapitalistične družbe. Sebe v tem procesu instrumentaliziramo, torej se gledamo kot nek servis ali stroj, ki mora avtomatsko izpolnjevati pričakovanja, ki jih življenje postavlja pred nas, pa tudi tista, ki si jih sami postavimo. In to delamo z nasmehom na obrazu, pri tem pa izključujemo vse signale, da nam morda ni povsem udobno, da imamo mogoče kakšne strahove ali se ne počutimo prijetno, mi pojasnjuje Ana. Poudarja, da se v tem paketu anksioznosti združita strah pred neznanim – kar je za nas potencialno ogrožujoče – in omenjena potreba, da nekaj dosežemo, uresničimo ali pokažemo svojo kompetentnost.
Photo: Galt Museum Archives
Povedala sem ji svoje izkušnje, tesno povezane s socialno anksioznostjo – ta pojav ne zajema zgolj tistih, ki delajo v javnih poklicih, kot so igralci ali pevci (ki tu seveda izstopajo), temveč prav vse, ki so na kakršenkoli način javno izpostavljeni ali obkroženi z veliko ljudmi zaradi narave svojega dela. Tudi če nam gre bolje, je popolno pričakovanje, da se bomo počutili dobro ves čas, vsak dan, povsem nerealno – celo če nimamo povečane anksioznosti zaradi takšne oblike socialne izpostavljenosti. Tu govorimo o tem, da smo vsi ranljivi na zelo človeški ravni, na tej vrsti stalnega izpostavljanja sebe drugim. Še posebej, če preko tega predstavljamo svojo strokovnost ali nekaj, kar želimo, da se pokaže o nas, saj se bomo ne glede na to, kako dobro se znajdemo, vseeno občasno želeli potrditi. Tukaj pridemo do ključne točke – ko se pojavi takšna anksioznost, ima vsak od nas izbiro: ali se bomo, ko se pojavi neprijetno stanje, za trenutek ustavili in pokazali radovednost do tega, kar se dogaja, ali pa bomo skušali takoj to eliminirati (oziroma potisniti stran).
Ta izbira ni vedno preprosta, saj mnogi delamo v industrijah, ki obsegajo neko obliko napetosti, stresa, pretirane stimulacije ali interakcij. Pogosto se znajdemo v situaciji, ko mislimo, da je pokazati radovednost do tega, kar se dogaja v nas, luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti – ker nimamo časa, ker se od nas nekaj pričakuje, ker moramo biti na višini naloge. Tako smo izpostavljeni tveganju, da se navadimo, da svoja notranja stanja obravnavamo kot nekaj, kar je treba odpraviti, minimalizirati ali skriti s poti do cilja, ki smo ga zastavili – še posebej, če smo imeli v enem dnevu pet sestankov zapored, imamo prepoln urnik ali smo starši.
Ključno je, da ne opustimo vadbe psiholoških mišic. To je tisto, kar imenujemo čustvena regulacija, ki je v resnici nekoliko težja pot do obvladovanja svojih stanj, a hkrati edina, ki dolgoročno poglobi zaupanje v lastne zmožnosti. Da lahko prehajamo skozi različna doživetja in jih obvladujemo, da zaupamo vase, da ne glede na vse, kar se nam dogaja, imamo neko mesto v sebi, iz katerega lahko ta stanja preoblikujemo v nekaj bolj prenosljivega. Seveda obstajajo mnogi, ki v določenih obdobjih in stanjih potrebujejo zdravila (v posvetu s psihologom ali psihiaterom), vendar je to kot bergla, ko si zvijemo gleženj – zunanji opornik, medtem ko hkrati izvajamo fizioterapijo. Pomembno je, da poskušamo povrniti kapaciteto svojih mišic, v tem primeru psiholoških; njegovo krepitev in utrjevanje je velik del psihoterapevtskega dela.
Kot nekdo, ki ima vedno pretirano dramatične reakcije, se na psihoterapiji pogosto dotikam teh pojmov, pa tudi razlike med regulacijo in kontrolo čustev. Če nekaj nadziramo, se obnašamo, kot da je treba to ukrotiti, postaviti pod nadzor, da se čim manj vidi (to pa prinaša svoje stranske učinke), ker to dojemamo kot grožnjo. Če pa reguliramo, najprej osvestimo signale, prepoznamo, kaj čutimo, in jih doživljamo v danem trenutku. Poimenujemo jih in se učimo ustvarjati notranji dialog z vsemi temi stanji v sebi, da jih lahko preoblikujemo v nekaj bolj prenosljivega. Na primer: Hej, del mene se tu počuti nekoliko ogroženega ali jeznega, potrebuje nekaj več varnosti. Učimo se jezik potreb in signalov, ki stojijo za temi stanji, in jih s tem tudi demistificiramo. Ta proces ne gre vedno sam, pogosto potrebujemo psihološko podporo, še posebej če upoštevamo, da smo odraščali v okolju, kjer se je družba borila za preživetje in ni imela časa za razvijanje čustvenih in psiholoških kapacitet.
Photo: Galt Museum Archives
Če v sebi prepoznate glas, ki vas vedno kritizira, preispituje in opazi, kaj ste narobe rekli ali storili, nosite notranjega opazovalca, ki z vami najpogosteje komunicira destruktivno, ne konstruktivno. Naše delo je, da ga ustavimo s tem, da postanemo zavestni, da je njegova percepcija nas zelo filtrirana in osredotočena na določene stvari, ki so mu pritegnile preveč pozornosti. Predstavljajte si, da kogarkoli dojemamo na tako selektiven način, da kogarkoli in njegovo zaznavo postavite pod povečevalno steklo in se osredotočite le na tiste stvari, ki bi lahko bile boljše ali ki so nepopolne, pojasnjuje Ana. Vprašati se moramo, ali nam je komentar, ki smo si ga dali, koristen na poti do cilja – če ni, imamo notranjega saboterja; če je, obstajajo morda manj problematični in dobronamerni nasveti, ki si jih lahko damo, da nekaj izboljšamo.
Performance anxiety je povezan tudi s fokusom kapitalistične družbe na produktivnost in podobo, ki jo prikazujemo v službi ali doma – percepcija sebe kot neke vrste stroja povzroča težave tako pri poslovnih projektih kot pri starševstvu, ko si postavljamo nerealna pričakovanja, da moramo vse izpolniti. Takrat pogosto pride do zloma in vprašanja: kdaj smo si zgradili odnos do sebe, ki nam zmanjšuje pravico do človeškosti, kot da izvajamo opresijo nad seboj.
Družbena omrežja še posebej vzbujajo občutek, da smo večno nedokončan projekt, ki ga moramo izboljšati, da bi ga nekje prikazali. Obstaja ta pojav, da se ne primerjamo z življenji drugih ljudi, temveč le s fragmenti njihovih življenj, ki jih izberejo pokazati v online svetu. Posledično se lahko počutimo, da ne moremo izpolniti standardov, ki smo si jih sami postavili z lastnim predstavljanjem, neka oblika odtujenosti od te osebe, razcepljenosti – ker v svojem bistvu nismo tista večno stilizirana, izbrana predstava. Če tudi čas “behind the scenes” porabimo za lepšanje te podobe, kdaj bomo imeli čas za svoj nedokončan, ranljiv jaz, za introspekcijo in, na koncu, za vprašanje: kaj je zame res pomembno in potrebno, kakšno življenje sem si želela in kako ustvariti prostor zanj?
Photo: Galt Museum Archives
V večini primerov, ko občutimo tovrstno anksioznost, situacijo, v kateri se znajdemo, doživljamo kot potencialno ogrožajočo – za svojo identiteto, ugled, za to, kako bomo videti v očeh drugih. Ni vprašanje življenja in smrti, pove Ana. Najprej moramo ozavestiti, ali se kakšen del nas na to temo odziva kot da je, morda zaradi nekih preteklih izkušenj iz šolskih let, ko smo se prvič soočili z izpostavljenostjo in občutkom panike, da od izida vse odvisno (odgovarjanje, nastopi, tekmovanja …). Ko prepoznamo te dele sebe, ki reagirajo kot da od situacije visi naša eksistenca, in pogledamo globlje pod to prepričanje, se kot odrasla oseba lahko spomnimo, da so te situacije high stakes in nam veliko pomenijo, a stopnja ogroženosti ni niti približno tako velika. V terapiji pravzaprav prihajamo do tega, da si ponovno povrnemo občutek varnosti, kar je zelo individualen proces. Že samo vprašanje – kaj bi mi v tej situaciji pomagalo, da bi se počutil bolj varno, je lahko močna smernica.
V ozadju vsega se skriva tudi spoznanje, da nismo (več) dobro povezani s sabo – nekje na poti smo pretrgali vez s svojim notranjim svetom. Zato odgovore pogosto iščemo zunaj sebe. Preskočimo najenostavnejše vprašanje: Kateri so trenutki v mojem življenju, ko ponovno začutim smisel? Karkoli že je to. Zdi se, da živimo v času, ko smo globoko odtujeni od sebe, kar vodi k pomembnejšemu vprašanju – zakaj vstopamo ali ostajamo v določenih odnosih, zakaj živimo življenja, ki se zdijo izbrana namesto nas. Zato je pomembno poudariti, da odgovori ne bodo prišli od nikogar drugega na svetu, niti od psihoterapevta (on vam lahko le odpre vrata), ampak od nas samih. In to je ključno, če želimo govoriti o protiuteži življenju v kapitalizmu, v katerem potlačujemo svoja čustva in lastne potrebe.
