Po osvojitvi Srca Sarajeva, Andrija Kuzmanović za Vogue Adria o filmu Yugo Florida in vlogi, ki ga je spremenila

Teden dni preden sem izgubila očeta, je v Srbiji postal na voljo Google Street. Ležala sem poleg njega v naslanjaču, ne da bi se ničesar zavedala, in iz čiste radovednosti sem ga vprašala, če obstaja katerokoli mesto, ki bi ga v tem trenutku rad obiskal. Kjer koli na svetu. Zagreb, je odgovoril, stari purger. Začela sva od Lisinskega, nato po Vukovarski ulici in Palači pravičnosti do njegove stavbe, naredila krog okoli garaže, preštela prvi vhod, drugi vhod, tretji vhod, se ustavila pri stebru, kjer je do jutra igrala kitara, nato v trgovini s pohištvom, kjer je bila gostilna, kjer se je ustavil po delu, in to okno v četrtem nadstropju – je zdaj kdo tam? Vsak ima svojo Yugo Florido,sem pomislila, ko sem prvič prebrala sinopsis filma Vladimirja Tagića, v katerem se lik Zorana (Andrija Kuzmanović), na prvi pogled pasiven in pomirjen z nesmiselnostjo, odloči, da bo v zadnjih tednih svojega življenja poskrbel za svojega očeta (Nikola Pejaković) in se z njim odpravil na poslovilno potovanje po vseh spominskih točkah. V filmu, sestavljenem iz množice resničnih, avtobiografskih trenutkov, je bilo za Tagića ključno, da je za glavnega junaka izbral nekoga, ki je po naravi popolno nasprotje njega. Ko se takoj po premieri filma v Sarajevu dobiva z Andrijo, za glavno vlogo, za katero je prejel prestižno nagrado Srce Sarajeva, se najprej pojavi vprašanje, kakšen izziv je bil zanj preseči vse znane okvire v tem filmu?

Zame je bilo pomembno, da najprej pokažem, da ti ljudje obstajajo, začne za Vogue Adria. Vsakič, ko ustvarim lik, želim pokazati, da ti ljudje, ne glede na to, kako drugačni so od mene, nekje resnično obstajajo. Tu sem se veliko odmaknil od sebe – kar si igralec vedno želi, toda to je prva vloga, ki je vplivala name zasebno in ki sem ji se res veliko posvetil – mi je v tistem trenutku spremenila življenje, izgubil sem skoraj dvajset kilogramov za vlogo in se umiril. Nekako sem doslej vse delal arhaično, sproti in spotoma, in to je prva stvar, za katero sem se resnično dal.

Lik Zorana je zelo realističen, znan in blizu, kot nekdo iz naše soseske. Je miren in zbran, pogosto ne pride v konflikte, v resnici pa ves čas tli in gori v notranjosti. Ko pride domov, vzame tablete za spanje – a tudi takrat ne more zaspati. Na trenutke je otrok v telesu odraslega, nepripravljen na kakršno koli zavezo in sprijaznjen s svojo usodo. Tukaj je veliko Vladimirjevih in mojih značilnosti, ki smo jih združili. Odkrito sva se pogovarjala in gradila lik, pa naj bo to nekaj fizičnega ali intimnega, od znotraj, kar je želel prenesti – odnose, kvalitete, vrline in pomanjkljivosti. Morda še najbolj pomanjkljivosti, tako njegove kot moje. V jedru je osamljenost – v Zoranovem liku se le-ta skriva za zaprtostjo, v očetovem – za odtujenostjo, in iz tega izhaja globoko zakoreninjena potreba po bližini.

Odnos oče-sin je zelo občutljivo področje v naši regiji. In vzvišeno, močno in neprepričljivo, in zelo pogosto kot odprta živa rana. V tem primeru je oče vidno odtujen, vendar se celotna dinamika njunega odnosa razkriva izključno skozi dialog, brez odvečnih opisov in podrobnosti. Ko ga vprašam, ali gre v tem filmu za iskanje odpuščanja, zgolj prisotnost ali kaj povsem drugega, se zavedam, da sta imela z Vladimirjem nekaj skupnega. Tudi meni je umrl oče in ker sem vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo v filmu, sem se že spotoma poslovil od njega. Vlad je ta film posnel tudi zaradi pomanjkanja – in odsotnosti – svojega očeta, tako da sva to oba doživela in prišlo je do neke povezave. Ampak pravzaprav mislim, da dokler nekdo ne odide, sploh ne veš, koliko ti je pomenil, kar je verjetno nekje logično.

Zato Yugo Florida nosi neko neizrekljivo težo tudi takrat, ko je duhovit, ciničen in nikoli patetičen. To je strel, ki gre skozi vse radarje naših obrambnih mehanizmov in zadene tja, kjer najbolj boli. Za Vladimirja samega je bilo snemanje tega filma katarzično, nekaj, kar je moral izvleči iz sebe, da bi šel naprej. Dodatna oteževalna okoliščina je, da nas v tej regiji učijo, da ne izkazujemo ljubezni in čustev, zato veliko stvari zamudimo povedati pravočasno. Kako zelo je ta film spremenil njegov pogled na njegov odnos z družino, obstoječe vzorce in načine obnašanja? Odraščal sem v družini v pravem pomenu besede – s teto, mamo, babico, dedkom, vsi smo živeli skupaj in še danes se držimo skupaj, tako da sem živel in še vedno živim z veliko ljubezni, razumevanja, pomoči. Dejstvo pa je, da je življenje postalo zelo hitro in da smo zaradi tega pozabili na nekatere stare vrednote – danes vprašamo telefon, kar smo nekoč spraševali prijatelje. Včasih, ko grem na bolšji trg, da bi poiskal nek CD, dve uri pojem pesem – sedem se nas poveže, da uganemo, katera je (smeh), brez interneta ali socialnih omrežij. Kapitalizem nas je zagotovo odtujil, toda nekatere stvari, kot je ta film, lahko ljudi opomnijo, naj bodo drugačni, pa če vsaj za nekaj dni.

Poleg Andrije in Nikole v filmu nastopajo Jovana Stojiljković, Snježana Sinovčić-Šiškov, Vahid Džanković, Hana Selimović, Bojana Stojković, Goran Slavić, Iva Milanović in Jana Milosavljević, ki jih je občinstvo v Sarajevu pričakalo na premieri. Običajno vstopim v zadnjih 10 minut filma, da vidim, kako občinstvo posluša – in tukaj so prav vsi poslušali in vsi so se preselili v film. To me je zelo prizadelo, kasneje sem komaj govoril na odru. Kaj je nam ostane po tem filmu? Moram priznati, da ko sem ga prvič videl, ga nisem dobro občutil, ker sem imel v glavi neko svojo različico (vsi se radi pretvarjamo, da smo in režiserji in montažerji, igralci, pevci …). Potem sem povabil Vlada, naj pride k meni, da si ga skupaj ogledava na velikem platnu, torej na steni, skozi projektor, in drugič sem doživel ta občutek – diham a ne diham, medtem ko se je spominjal zadnjega prizora, ko je sedel sam v očetovem stanovanju, ki je bil zanja najbolj nepozaben. In potem doda:

Po tem filmu ostane tišina. Ampak ne tista prazna, temveč tišina za razmislek. Za cmok v grlu, za dih. Za preizpraševanje.

Photo: Sarajevo Film Festival, Sense Production