Logo
Please select your language

Photo: Bojana Filipović
Photo: Bojana Filipović
Books

Ana Vučković Denčić na štiri oči: avtorica uspešnice Bazen, njeni izposojeni junaki in izmišljena YU diva

Jordan Cvetanović

18 decembra, 2024

Ano Vučković Denčić sem spoznal, ko sva skupaj študirala. To je bilo že dolgo nazaj, a našega srečanja se dobro spominjam, saj njene pojave, še posebej njenega širokega nasmeha, preprosto ne morete spregledati ali ostati ravnodušni. Kot Španke iz Almodovarjevih filmov, je vedno bila in ostala glasna, oseba, ki ti že v kratkem srečanju na ulici pove nekaj, kar ti spremeni dan. In takšni ljudje so redki, prav tako kot njeni junaki, nenavadno običajni liki, ki se prikradejo v enega izmed njenih stavkov in na nepričakovan način spremenijo tok zgodbe. V zelo kratkem času je postala zelo pomembna osebnost naše literarne scene in avtorica, ki jo vedno želite vprašati kdaj prihaja kaj novega.

Končala je študij dramaturgije na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, nato pa magistrirala iz filmologije. Njena zanimiva biografija jo je vodila v različne smeri, vendar se je odločila ustaliti v redakciji legendarnega Radia Beograd, kjer pripravlja in vodi več oddaj, posvečenih filmu in popularni kulturi. Pisala je za številne portale in časopise, zdaj pa v okviru projekta Velike zgodbe redno objavlja kolumne v svojem slogu, v katerih v kratki obliki razmišlja o življenju in malih stvareh.

Doslej je izdala več knjig, ki so postale prodajne uspešnice: Epoha lipsa čeča, Lust ‘n’ Dust, Plišani soliter, Surfing Serbia in Yugoslav, pred kratkim pa tudi svojo novo knjigo Bazen, zelo nenavadne zgradbe, ki že nekaj časa ne odide z vrha top lestvic mestnih knjigarn, kar zanjo niti ni tako nenavadno, saj vse kar napiše, pride v več ponatisov.

Photo: Bojana Filipović

Dvakrat je bila celo v ožjem izboru za NIN-ovo nagrado, odkar je njena knjiga izšla pa smo iskali idealen čas za ta pogovor in val evforije novoletnih praznikov izkoristili tako za povlečenje črt kot za rekapitulacijo leta, ki je za nami.

Medtem ko mi razlaga kaj pomeni biti v pisateljski kondiciji, razmišljam o tem, kako zna vedno brezhibno izbrati temo in nanjo pogledati z zornega kota, na katerega nisi niti pomislil.

Kako se trenutno počutiš? Kaj imaš na umu?

Počutim se tresoča in nemirna, malo utrujena od podaljšanega vikenda, ki sem ga preživela z mamo. Sem pod vtisom lepo urejenega Soluna, mesta, ki mi je zelo všeč, kot tudi vsa Grčija, ki sem jo do sedaj videla. Presenečena sem, da sem se, običajno cinična, uspela resnično razveseliti iskrivosti, elegance pentljic in lučk v izložbah, prezgodnjih božičnih sejmov in Krcka Oraščića v stoterih barvah in inkarnacijah. Kot da bi se morala vrniti na tovarniške nastavitve veselja in otroškega navdušenja nad svetom, in kot vemo, ne samo zdaj, ampak nasploh, to nikoli ni bilo samo lepo in veselo mesto. V mislih imam novo odprt solunski metro, v katerem sem se prvič peljala, in starino, ki so jo skrbno ohranili, da si jo lahko ogledamo med vožnjo. V mislih imam dogovorjena prednovoletna srečanja, kavarne, oddaje, načrtovanje, kam umestiti pot v Pariz, ki so mi jo prijatelji podarili za rojstni dan – torej veliko bistveno lepih stvari – a tudi simbolični začetek novega poglavja, saj je bilo to leto hkrati težko in travmatično. Vedno mi gre po glavi misel, da mi uspe, da nimam nobenih obveznosti, ampak grem zvečer mirno spat, se zleknem, zjutraj vstanem, pozajtrkujem v postelji, grem na bazen in nato lahkotno v službo. V mislih imam torej sveti gral žensk in predvsem – mir. In potem bom zlahka našla nemir.

Vaša nova knjiga Bazen je že mesece, odkar je izšla, ena najbolje prodajanih v naših knjigarnah. Kako bi tistim, ki o knjigi ne vedo ničesar, povedali o čem govori?

To je knjiga o plavanju in plavalcih in jaz sem eden izmed njih, nekdo, ki plava in gleda hkrati. Vedno mi je bilo všeč ime časopisa The Observer, saj sem si nekoga za časopisom ali prek njega vedno predstavljala kot detektiva, ki opazuje okolje in dogajanje. V tem primeru sem to jaz, moji plavalci pa so različnih starosti, poklicev, socialnega statusa in avre. Povezuje jih dejstvo, da plavajo v beograjskem bazenu, ki je po naključju podoben tistemu, v katerem skoraj vsako jutro plavam jaz. Nekateri pravijo, da je to knjiga zgodb, drugi pravijo, da je roman, jaz pravim, da gre za hibridno obliko, v kateri se povezujejo zgodbe nekaterih različnih, upam da vznemirljivih junakov, med katerimi je tudi izmišljena znana jugoslovanska igralka, nekdanja zvezda novega vala, kleni otroci kot renesančni angelčki in moški, ki je videti kot latinskoameriški nobelovec.

Za številne umetnike je bil bazen vir navdiha in svojevrstne fascinacije. Zanima me kako ta omejen prostor za kopanje konkretno vpliva nate in kako je postal lajtmotiv tvoje nove knjige?

Povedala vam bom, kako se je vse začelo. Sprva sem želela le biti v formi in tonusu in plavanje se mi je zdelo najlažje in najlepše ter nekaj, kar bi z lahkoto počela. Tudi meni kot skritemu introvertu se je zdelo, da je to aktivnost, kjer mi ne bo treba komunicirati z drugimi ljudmi, ampak samo pridem in zaplavam po svoje. Kako sem se motila. Zaplavala sem v termin z brezposelnimi in upokojenci in malo po malo, skozi geste in rituale dodajanja fena, ključa ali med zamahi roke, smo se začeli pogovarjati. Na tem stičišču se je odprla zgodba Bazena, malo sem jo gradila z materialom domnev o tem kdo so ljudje s katerimi si delim ta zaprt prostor, napolnjen z vodo, malo pa so to bili naši vsakodnevni pogovori ali tisto, kar sem ujela iz zgodb tistih, ki so se ustavili na robu bazena, da bi si odpočili. Vendar so bile to večinoma moje domneve o tem kdo so ti ljudje in kakšno življenje živijo zunaj vode. Vse se je začelo s človekom, ki je imel fizionomijo in posluh latinskoameriškega nobelovca, veselilo me je bilo napisati nekaj o njem, ujeti tisti mali bazenski paradoks, napisati nekaj v stilu mojega najljubšega pisatelja Kortasarja. In potem so se nabrali ljudje in zgodbe in povsem iz malomarnosti je nastala ta moja kratka, a upajmo učinkovita knjiga. Poleg Kortasarja sem imela v mislih tudi knjigo Nepomembna stališča Paola Sorrentina, ker mi je bil všeč njegov portretni pristop. On je našel fotografije kot izhodišče, jaz pa svoje žive plavalce.

Photo: Bojana Filipović

Zdi se mi, da se veliko ukvarjate z Jugoslavijo oziroma z nekaterimi recidivi jugonostalgije, kot je bila vaša prejšnja knjiga Yugoslav. V tem smislu me zanima kako si predstavljate svoje idealne bralce na Balkanu? Kdo so ti ljudje, ki uživajo v tvojih zgodbah?

Mislila sem, da sem z Yugoslavom izčrpala fascinacijo nad Jugoslavijo in njenimi znamenitostmi in artefakti, a zdi se, da je nekaj ostalo za novo knjigo. In to ni slučajno, saj je tisti bazen, kjer plavajo moji junaki, nastal v času Juge, ta ideja, te ploščice so bile vgrajene vanj. Notri plavajo tudi ljudje, ki so bili narejeni in so živeli v tistem času. Pravzaprav je bila ta celotna knjiga zame čisti užitek, čisto veselje, priložnost, da se ob pisanju zabavam in ustvarim čisto nov svet in sistem, ki je podoben našemu, nekaj takega kot podlaganje plašča. Zato bi rekla, da so moji idealni bralci tisti, ki imajo radi bujno in razkošno zgodbo, poplavo referenc, tisti, ki imajo sami domišljijo in ljubijo absurd, paradoks, bizarnost. Z nekega vidika je ta knjiga drugačna od jugoslovanske, je svetlejša in bolj odprta, a spet sem tu jaz, moj stil, ki morda komu ni všeč, a je moj. In tu so moja večna zanimanja – hrana, popularna kultura, nostalgija po nedoživetem času, povezovanje junakov z najtanjšimi nitmi in motivi. Celo junakinjo sem si sposodila iz Yugoslava in ji dala življenje v Bazenu.

Nekje si že rekla, da je tvoj najljubši lik v knjigi izmišljeni lik jugoslovanske dive, ki pride plavat med svoje oboževalce, kaj misliš, kdo bi to lahko bil, če bi bila med živimi?

Največ jugoslovanskih elementov ima zgodba Lave Kondić, fiktivne jugoslovanske igralke, mešanice Milene Dravić in Olivere Katarine. Z veseljem sem se lotila njene biografije, ki vključuje njene igrane filme, ki niso bili nikoli posneti, njeno poroko z vaterpolistom in enformalistom, intervjuje, glasbeno kariero, srečanja s Titom in Jovanko, filmski festival v Baskiji, druženje z Jagodo Buić. Zabavala sem se s pisanjem, obujala sem morebitno biografijo. Tudi v ta segment sem, tako kot v nekatere druge, vnesla fantastične trenutke in preobrate, kot je to, da čeprav je v poznih letih, ko se kdorkoli potopi v bazen, vidi njene dvajsetletne noge. Navdih zanjo so bile naše, pa tudi nekatere evropske, predvsem italijanske dive, pa tudi ena mojih soplavalk, ​​vedno s figo, šminko in uhani, prava Sciura iz Milana, a pravzaprav iz Beograda.

Včasih se mi zdi, da je pisanje kot plavanje in obratno. Kako prideš v formo oziroma kako zadihana si po pisanju knjige?

Pisanje je kot plavanje, kajti če razmišljate o tem kako daleč ste že in kako daleč morate iti, se boste utrudili. Če pa plavate ali pišete na mah, besno in prožno, potem bo to organsko in pristno. V plavanju imam več discipline kot v pisanju. V bistvu sem lena pisateljica, mora se zgoditi debelo kopičenje vsebine, da se kaj rodi. Plavanje pa mi je razkrilo nekaj, česar nisem vedela, to je, da se težave lažje rešujejo, ideje lažje pilijo in da genialne misli pridejo na pamet – prav zato, ker si v gibanju.

Photo: Bojana Filipović

Glede na to, da pišeš knjige, scenarije, vodiš avtorsko oddajo na radiu, spremljaš filme kot filmska kritičarka, te zanima marsikaj, pravzaprav se tako rekoč giblješ v različnih medijih. Kateri od njih te pravzaprav najbolj izpolnjuje, zdaj, ko se moraš odločiti?

Ne bi rekla, da sem filmska kritičarka v ožjem pomenu besede, prej sem filmska novinarka, ki včasih v pogovoru s kolegom v oddaji deli svoje stališče ali pokomentira svoje doživljanje filma, ki ga je gledala. Zdi se mi, da sem našla pravo mero, saj se delo na radiu in pisanje odlično ujameta. Na radiu mi je všeč, da večino časa sprašujem in potem poslušam druge, kako govorijo, čudovito mi je v dneh, ko sem utrujena sama od sebe. Všeč mi je tudi ta zaščita in intima, pa tudi to, da zelo hitro vidim rezultat svojega dela. Pri pisanju je drugače, to je moje polje popolne svobode in tam pustim, da se ideja, misel ali zgodba počasi gradi, zori, raste, vse do trenutka, ko je ni več mogoče ignorirati. Najbolj me izpolnjuje kombinacija teh dejavnosti, sosledje zena in lenobe, besno in mrzlično pisanje, vrsta aktivnosti in vrsta pasivnosti.

Se ti zdi, da so ženske nekako zavzele literarno sceno in suvereno vladajo, česar prej ni bilo? Zakaj misliš, da je tako?

Bil je že skrajni čas, da dobimo prostor za pogovor in pisanje, in glej ga zlomka – tu je raznolikost, tu so različni glasovi, poetike. Ta prisotnost oziroma prevlada je bolj opazna prav zaradi raznolikosti in spektra, ki ga avtorice pokrivajo s svojim pisanjem. In ne gre samo za teme, ampak tudi za metodo. Ne kalkuliramo, ampak pišemo iz srca ali želodca. In še dobro, da je tako. Zelo pomembno je tudi, da se večinoma podpiramo in med nami večinoma ni hude krvi. Mogoče zato, ker se res najde prostor za vse, ker se ukvarjamo z umetnostjo, ne nečim natančnim, kjer so prva tri mesta na stopničkah.

Uspešno pišeš tudi kolumno v okviru projekta Velike zgodbe. Ali najdeš teme ali teme najdejo tebe? Kako ti je všeč pisanje za enkratno uporabo?

Ko pomislim, da ni teme in da sem vse izčrpala, kot z idejo za knjigo, se nekaj zgodi in ideja se pojavi. Imam popolno svobodo pri izbiri teme, ki je dvorezen meč, a moja besedila za Velike zgodbe se običajno nanašajo na popularno kulturo, na neke paradokse in pojave, zelo pogosto na hrano, ki je moja velika ljubezen. Morda bi lahko rekli, da je pisanje tovrstnega besedila vaja literarnega dela, a meni se ne zdi tako. Zame so besedila enako dragocena, včasih celo bolj vznemirljiva ali ubijalska kot literarna dela. Včasih so to utrinki realnosti, neke moje obsesije in fantazmagorije, včasih iskrice, iz katerih se lahko razvije kaj daljšega. Zelo mi je všeč tudi to, da kmalu po objavi besedil opazim, kako se bralci odzivajo nanje, veliko hitreje kot pri knjigi. Ta besedila ostanejo na internetu, torej presegajo enkratno uporabo.

Photo: Bojana Filipović

In za konec, ali potihem upaš na uvrstitev v ožji izbor za NIN-ovo nagrado in kaj bi rekla, če bi jo končno dobila?

Vse življenje niham med željo, da se umaknem na stran, da sem sama in me nihče ne moti, da tisti, ki želijo, berejo moje knjige, in naj bo to dovolj, ter med aktivnostjo, vznemirjenjem, lučjo, usmerjeno prav name. Iskreno povedano, o ožjem izboru nisem veliko razmišljala, saj je bilo, tako kot za marsikoga, tudi zame preteklo obdobje turbulentno. Spet, ko se bliža obdobje, v katerem se izbira nagrajenca, me zabava. Zabavala bi se tudi, če ne bi imel aktualne knjige, obožujem jo, in tukaj smo že na polju novinarstva, pretresov, glasovanj, debat, nagrad. Če bi dobila nagrado, bi prenovila kopalnico ali šla v Argentino, na podelitvi bi nosila velikansko pentljo v laseh in se zahvalila mojim dragim upokojencem.

VOGUE RECOMMENDS