Ana Plisnić: "Čas je naš največji zaveznik"

Nič ni vse v svojem času, ampak vse v tvojem času,” je pred davnimi časi zapisal “večni deček” Mika Antić, ki nas je s preprosto lahkoto svojega peresa opomnil, naj živimo svoja življenja brez da bi se ozirali na vsiljena pravila in izmišljene šablone. Zvezda naše septembrske naslovnice, Ana Plisnić, je utelešenje prav te modrosti. Potem ko se je z manekenstvom občasno ukvarjala v študentskih letih, se je k modelingu vrnila pred manj kot kot enim letom, pri 44. letih. Čeprav je v modnem svetu, kjer manekenke opravijo svoje prve korake v nežnih najstniških letih in največkrat zapustijo modne fotografije in korake po pistah do zgodnjih tridesetih, je Anina pot povsem nenavadna, saj je na koncu samo njena. In ravno takšna, kot bi morala biti.

Ana se je rodila leta 1980 v Livnu, danes pa z družino živi v Novem Sadu. Njeno formalno izobraževanje ni napovedovalo, da bo prav manekenstvo tisto, kjer se bo našla. Poleg tega, da je končala študij fonetike ter hrvaškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu, je pridobila tudi glasbeno izobrazbo kot violončelistka, po rojstvu prvega otroka leta 2010 pa se je začela aktivno ukvarjati z jogo in delati kot inštruktorica prenatalne joge. Odkar se je lani, na pobudo dolgoletnega prijatelja in današnjega agenta Marka Lovrića, odločila vrniti v modo, je krasila strani editorialov v revijah, kot so Vogue, Marie Claire in kitajska izdaja L’officiela.

A prav septembrska naslovnica Vogue Adria je tisto, na kar je neskončno ponosna: Pravim svojim otrokom, da ne glede na to, kje se nahajamo in koliko smo fizično ločeni, smo nenehno skupaj, ker se nosimo v srcu. Veseli me, da bosta moja otroka videla svojo mamo na naslovnici Vogue-a na vsakem kiosku v Novem Sadu, še posebej zdaj, ko smo ločeni zaradi mojega dela, in da bosta ponosna, tako otroško ponosna, kot to le otroci znajo. Še posebej ker vem, koliko odrekanja je potrebno z njune strani, da lahko jaz opravljam to delo… in da bo moja mama ponosna, tako kot je lahko le mama, saj brez njene požrtvovane skrbi za moje otroke, to ne bi bilo mogoče. Moje srce je polno! V poslovnem smislu je to, kar me izpolnjuje, uspeh celotne ekipe, kajti moj obraz je na naslovnici, a tja ne bi prišel, če ne bi bilo predanega dela vseh ljudi v ekipi. In ne samo njih, ampak tudi vseh ljudi v vseh teh ekipah do sedaj. Vsi so prispevali k temu. Neskončno sem hvaležna.

Kako si se začela ukvarjati z manekenstvom? Tvoja pot je precej nenavadna.

Z modelingom sem se občasno ukvarjala v dvajsetih, med študijem, da bi zaslužila za žepnino in hobije, ki so me takrat zanimali. Iskreno, takrat se nisem videla v tem poklicu, saj se pogosto nisem dobro počutila na snemanjih. Danes, ko se bolj poznam, vem, da je šlo za pomanjkanje zdrave samozavesti, kar je pogost pojav pri mladih ljudeh. Kljub temu, da so bili ljudje, ki so že takrat prepoznali potencial in verjeli vame, še ni bil čas, da bi se stvari zgodile, ker preprosto nisem bila pripravljena. Z današnje perspektive, z življenjskimi izkušnjami, ki jih nosim, vem, da se stvari zgodijo, ko se morajo zgoditi. Bilo je nujno, da doživim drugačne izkušnje, da bi lahko doživela tudi to.

Je to razlog, da si se odločila narediti pavzo? Kako si se naposled spet odločila vrniti?

Pavza se je zgodila, ko sem se odločila ustanoviti družino. Veselim se, da nisem povsem zaprla teh vrat in ko so se mi javljali ljudje iz modnega sveta, da bi kaj počeli skupaj, sem se z veseljem vračala k modelingu izključno zaradi ljudi, ki so me klicali, s katerimi sem se počutila varno. Ko sem se razvijala kot oseba, sem postajala bolj zavedna in samozavestna, vse bolj sem uživala v delu. Našla sem način, da izrazim svojo kreativnost. Prejšnje poletje mi je moj dolgoletni prijatelj in današnji agent, Marko Lovrić, predlagal naj se vrnem v službo. Počutila sem se pripravljeno, ker sem se dobro počutila v svojem telesu in sama s seboj. Doslejšnje izkušnje so me naučile, da se stvari zgodijo, ko se morajo zgoditi, in pomembno je, da je človek pripravljen na to. Njegove izkušnje kot agent in njegova vera vame so mi ogromno pomenile. Marko ima poseben pogled na to delo, saj ima tudi sam dolgoletno manekensko kariero za seboj, zato odlično razume perspektivo modela, kar pogosto manjka agentom, ki nimajo teh izkušenj.

Kakšen občutek je vrniti se k modelingu po dolgi pavzi? Kaj ti pomeni ta povratek? Kako sama doživljaš čas, svoj čas?

V današnjem času, ko se zdi, da je vse nekako instant, da mora biti zdaj ali nikoli, kjer je poudarek na tem, da se upiraš času, kot da je čas naš sovražnik, en dan si, drugi dan že nisi več… moje doživljanje časa, njegove minljivosti in fluidnosti, je v opazovanju sprememb, ki so edina konstanta. Za to je potreben vsakodnevni trud, red in disciplina skozi odrekanje – naproti temu si vsak dan. Čez celotno svoje bit čutim, da je čas naš največji zaveznik, saj vse pokaže, uči nas najtežjih življenjskih lekcij: potrpljenja in ponižnosti. Čas najbolje kaže namen/intenco človeka, njegovo moč in vrlino – za to je resnično potrebno čas. Daje nam prostor, da se sprijaznimo s spremembami, ki so potrebne za rast in razvoj, da se sprijaznimo s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, in prostor, da razlikujemo potrebno od nepotrebnega. Pogosto se nam zdi, da se nam dogajajo napačne stvari ob napačnem času ali pa prave stvari ob pravem času, a v resnici potrebujemo le čas, da razumemo, da se dogaja tisto nujno glede na vse, kar je prešlo. Pomembno je razviti pozornost in vedeti, kako ohraniti energijo ter kako jo porabiti. Mislim, da modrost leži v tem, da je treba prepoznati “pravo stvar” malo prej, kot se v resnici zgodi. Za to pa mora človek imeti vizijo in verjeti v svojo intuicijo ter biti iskren sam do sebe, potem jo je veliko lažje prepoznati. Kakšen občutek je? Če v svojem srcu najdem prostor za vsa čustva, če dovoljujem tudi negativnim, da jih občutim, v resnici le ustvarjam prostor, da intenzivno občutim pozitivna čustva. Drevo ne more zrasti visoko, če njegove korenine niso globoke – potreben je čas. Učim se uživati v vsakem dihu.

Na čem si delala, potem ko si znova zakorakala v svet mode?

Vsako snemanje mi je enako pomembno, vlagam svoj maksimum ne glede na to, kako znan je brend, s katerim delam. Predana sem svojemu delu in profesionalna. Rada delam tudi za mlade oblikovalce, ki so ravno začeli, ker so to zelo kreativni ljudje, s čudovito mladostno energijo. Pogosto se zgodi, da prav na takih snemanjih dosegamo najboljše rezultate. Razumem kako je, ko si človek na začetku kariere in rada nudim podporo. Navsezadnje sem tudi jaz na svojem nekakšnem začetku, kar se tiče modelinga. Rada bi omenila, da so najsvetlejša snemanja za revije, ker pogosto nudijo svobodo modelu, da se izrazi. Veselim se, da sem imela priložnost delati editoriale za Vogue, Marie Claire in L’officiel na Kitajskem.

Foto: Karla Juric i Ive Trojanovic, 925 Studio Stilist: Petar Trbovic
Model: Ana Plisnic@ Faith Model Management
Licenje: Simona Antonovic
Priceska: Mijo Majhen
Asistentka fotografa: Leonarda Vriek
Asistentka stilista: Ana Marusic