Od zgodovine strahu do ikone popularne kulture

V času, ko se soočamo s političnimi krizami in splošnim nezadovoljstvom, se mnogi obračajo k okultnemu, da bi našli umiritev in moč. Ni presenetljivo, da sodobne čarovnice danes osvajajo družbena omrežja, kot sta Instagram in TikTok. Njihova moč danes ni le v mističnosti, ampak tudi v zmožnosti povezovanja ljudi, prenašanja znanja in ustvarjanja skupnosti, bodisi prek digitalnih platform ali v resničnem svetu. Popularna kultura je prav tako prispevala k spremembi vloge čarovnic, ki so postale simboli neodvisnosti, znanja in odpora. Njihova vloga v sodobni družbi še zdaleč ni končana. Od filmskih in TV-prikazov do viralnih trendov na družbenih omrežjih sodobna čarovnica ni le arhetip mistične figure, ampak pooseblja svobodo pri redefiniranju družbenih vlog in pravil. Čarovnice so postale kulturne ikone, ki preizprašujejo odnose moči in spolno politiko, povezujejo starodavno modrost z modernimi boji za pravico do avtonomije, zlasti ko gre za telo, znanje in skupnost.

Od pozne renesanse do zgodnjega novega veka je bilo žensko telo po vsej Evropi označevano kot neljudsko, deviantno in grozeče ali unheimlich, strašno, “čarovniško” telo. Do današnjega dne je žensko telo ostalo mesto, na katerem se zapisujejo moralni kodeksi in prizorišče različnih političnih in družbenih bojev. Silvia Federici v knjigi Kaliban in čarovnica piše, da je bil pregon čarovnic zavestna politika cerkve in države v korist oblikovanja evropske družbe po njihovi meri. Kapitalizem ne bi bil mogoč brez nadzora ženskih teles, ki ga vzpostavijo tako, da nadzorujejo njihov delovni, spolni in reproduktivni potencial ter ga spremenijo v ekonomski vir.

Mineke Schipper, avtorica knjige Hills of Paradise, Power Powerlesness and the Female Body, pravi, da je korenina neenakosti v ženski anatomiji – tiste majhne razlike, ki so življenjsko pomembne. “Ženske so rodile človeško življenje, a tudi številne anksioznosti – strah pred bradavicami, himenom, menstrualno krvjo. Moški so vedno imeli mešana čustva do ženskega telesa. Navdušenje je šlo z roko v roki z negotovostjo, moč z impotenco.” Strah pred ženskami se pogosto razlaga kot strah pred zaljubljenostjo, predajo. S tem se ukvarja film Love Witch v režiji Anne Biller, ki nazorno prikaže idejo strahu pred ženskim telesom, seksualnostjo in zaljubljenostjo. Lik Elaine, ženske, ki uporablja magijo za iskanje prave ljubezni, raziskuje, kako patriarhat dojema žensko moč kot grožnjo, zlasti ko je ta povezana z njeno seksualnostjo in čustveno avtonomijo. Elaine pooseblja sodobno čarovnico, ki na videz išče ljubezen, vendar moškim vliva strah zaradi svoje nepredvidljivosti in nadzora nad njimi. Kot je trdil Malleus Maleficarum: “Ženske so lepe na pogled, a kužne na dotik; privlačijo moške, a jih hkrati uničujejo; delajo vse, da bi jim ugajale, a užitek, ki ga dajejo, je hujši od smrti.”

Zgodba o popularni kulturi ne bi bila popolna brez omembe mitologije, ki prežema temelje kultur in jih povezuje, ter se prepleta s strahovi in grožnjami, kot tudi z demonstracijo moške oblasti nad ženskami: Perzej je Meduzi odsekal glavo, Zeus je posilil in nato požrl svojo nosečo ženo Metido iz strahu, da bi ga z oblasti spodrinilo njegovo lastno dete, in posilil številne druge ženske, boginje in bogove. Seznam bi lahko nadaljevali v nedogled.

Medtem ko je bil povprečen zločinec običajna oseba, ki so jo določene življenjske okoliščine privedle do kaznivega dejanja, je bila čarovnica izjemna figura – nadnaravna zločinka, ki je lahko z enim pogledom ali dotikom ubila ali ozdravila, letela ali izginila, ter se preobrazila v žival, da bi izpolnila svoje temačne načrte. Čeprav čarovništvo proti koncu 18. stoletja ni bilo več pravno obravnavano kot zločin v evropski zakonodaji, je strah pred čarovnicami ostal močno zakoreninjen. Čarovnice so ubijali, zlorabljali in izključevali iz družbe še dolgo po koncu čarovniških procesov. V tem okviru pa popularna kultura ponuja zanimive reinterpretacije različnih mitov iz ženskega vidika, kar daje glas tistim, ki so bili prej utišani.

V romanu Madeline Miller Kirka glavna junakinja, čarovnica iz Homerjeve Odiseje, končno dobi lastno zgodbo in se osvobodi stereotipa zlobne zapeljivke. Kirka ni več zgolj stranska figura v tuji zgodbi; postane simbol ženske, ki kljubuje bogovom in samostojno vlada svoji usodi. Podobna transformacija se vidi v Penelopijini preji Margaret Atwood, kjer Penelopa, zvesta Odisejeva žena, prevzame vlogo pripovedovalke in sarkastično komentira mite in jih preobraža v feministično kritiko patriarhalne družbe.

Skupno čarovnicam iz 16. stoletja in današnjim je to, da subvertirajo patriarhalne norme in podirajo konstrukte o ženskosti in ženskem telesu. V nasprotju z idealiziranimi telesi idolov na Instagramu nas čarovnice opominjajo, da je resnična moč v avtonomiji nad lastnim telesom in lastnimi dejanji. Strah pred čarovnicami je inherentno strah pred feministkami – resničen in otipljiv.

“Čarovnica ni bila zgolj babica, ženska, ki se izogiba materinstvu, ali beračica, ki preživi s krajo lesa ali nekaj masla od sosedov. Bila je tudi razuzdana, promiskuitetna ženska – prostitutka ali prešuštnica, in nasploh ženska, ki je izkazovala svojo seksualnost zunaj zakona in materinstva… Čarovnica je bila tudi uporna ženska, ki je znala vrniti udarec, se prepirati, preklinjati in ni jokala med mučenjem.” Ženska, ki živi po lastnih pravilih, tvega, da bo dobila ta vzdevek.

Film Suspiria prinaša temačnejšo, a prav tako močno upodobitev čarovnic kot simbolov ženske moči. V tem filmu čarovnice niso le “žrtve” družbe, temveč aktivni subjekti, ki svojo moč uporabljajo za ustvarjanje novih, pogosto zastrašujočih realnosti. Predstavljajo nevarnost za patriarhat, ker njihova moč ne pozna meja, prav tako pa tudi njihov upor ni vezan na materialno resničnost.

Čarovnice so uresničitev feministične fantazije, simbol odpora proti represivnim ukrepom družbe, zavedajoče se svoje seksualnosti in moči, ter manipulacije patriarhalnih in kapitalističnih struktur. Moč leži v odpornosti in kljubovanju patriarhatu.

Sally Owens v filmu Practical Magical v pogovoru z detektivom Geryjem Halletom o svojem čarovništvu pravi: “Predmet ima moč, ker ti verjameš vanj.” Ko si čarovnica, je vse mogoče, in prav ta reprezentacija brezmejnosti in izključenosti iz človeškega in naravnega te naredi tako zastrašujočo. Danes, ko se svet resnično razpada, je bolj kot kdajkoli prej treba verjeti v magijo, ki ni omejena z materialno resničnostjo.

“Vedno me vprašajo, zakaj sem čarovnica. Zato, ker želim imeti čarobne moči.” Kdo si ne bi želel imeti čarobnih moči in živeti življenje čarovnice? Imati možnost razdreti vse zatiralske strukture, gojiti zdravilna zelišča, imeti leve in krokodile za hišne ljubljenčke in nimfe za prijateljice? In seveda, imeti seks kadar koli se ti zahoče. To zveni kot fantazija, ki jo je v stari in novi različici živela čarovnica Kirka, tista, ki je zapeljala Odisejevo posadko. Ko jo je Odisej vprašal, zakaj jih je spremenila v prašiče, mu je Kirka odgovorila: “Zakaj pa ne?”