Alexandra Midal: "Če bi oblikovalci lahko rešili svet, bi to že zdavnaj storili"

Ko sem dobila vabilo na odprtje BIO28, Bienala oblikovanja v Ljubljani, ki traja do 6. aprila 2025, nisem pričakovala, da se za potjo v vedno lepo Ljubljano skriva izjemno navdihujoče srečanje in pogovor. Z organizatorji Bienala oblikovanja sem se dogovorila za intervju s kuratorko letošnje edicije Alexandro Midal. To je bila enkratna priložnost za pogovor z osebo, ki deluje predvsem kot umetnica-kustosinja, in čeprav sem vedela, da se Midal svojega dela loteva iz povsem drugih sfer in dimenzij, sem zdaj na bienalu to tudi doživela. Alexandra, zdaj v funkciji umetnice-kustosinje, povezuje lastne ideje in dela z deli drugih umetnikov in oblikovalcev, da bi ustvarila in posredovala specifično sporočilo, ki je navsezadnje delo zase.

Alexandra je profesorica na univerzi za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi in ​​vodja oddelka za kritično razmišljanje na ENSCI-Les Ateliers v Parizu. Kot ugledna zgodovinarka umetnosti in oblikovanja združuje praktične in teoretične pristope k raziskovanju ter deluje kot umetnica-kuratorka, teoretičarka in avtorica filmskih esejev. V svojem raziskovanju se ukvarja z neraziskanimi in zapostavljenimi vidiki zgodovine oblikovanja, kar je razvidno iz njenih knjig The Murder Factory in Design by Accident: For a New History of Design. Študirala je literaturo, arhitekturo in umetnostno zgodovino na Univerzi Princeton in v Parizu ter doktorirala na Sorboni v Parizu, kjer je prejela prestižno Rome Prize nagrado. Kurirala je številne mednarodne razstave, posvečene vizualni kulturi, oblikovanju in politiki, kot sta Top Secret: Cinema and Espionage in Tomorrow Now – When Design Meets Science Fiction. Njeni filmi, vključno z Mind’s Eyes, Possessed in Heaven is a State of Mind, so bili prikazani v muzejih po vsem svetu. Po tem kratkem pregledu Alexandrine bogate in pestre kariere verjamem, da ste dobili vtis o osebi, s katero sem imela čast govoriti.

Kolektiv YASA (@sara_bezovsek @asianaja @gajavicic @doratrcek) je ustvaril umetniški projekt na podlagi raziskave “Don’t Teach a Flower How to Bloom”, razstavljen na BIO28

Double Agent: Do You Speak Flower?

Že samo ime osrednje razstave Bienala Double Agent: Do You Speak Flower? razkriva, da Aleksandra vidi, uporablja in razmišlja o dizajnu, oblikovanju na povsem drugačen način od pričakovanega. A začnimo na začetku: pred nekaj leti ji je med sproščenim pogovorom ob zajtrku umetnik Thomas Demand pripovedoval o tem, kako severnokorejska vlada svoje javne osebnosti upodablja s pomočjo rož. Ta strategija jo je takoj očarala, saj lahko rože “govorijo” in izgledajo kakor koli želite, tudi po politikovi smrti. Razmišljala je o eni takšni politični strategiji znotraj preprostega propagandnega sistema pred umetno inteligenco, ki spominja na upodobitev poznih voditeljev v Orwellovem 1984. Pojem politične manipulacije skozi forme in sive lise je osrednji motiv njenih raziskav, od razstav na temo filma, dizajna in vohunjenja (razstava Top Secret: Cinema and Espionage, na primer).

Feminizem in dvojna merila v oblikovanju

Perspektiva dvojnega jezika in kodiranih sporočil prežema vse medije in področja, od psihoanalize in literature do vsakdanjih pogovorov, politike in oblikovanja ter vizualnih umetnosti. S feminističnega vidika, še posebej v sedanjem času, se ji zdi to stanje – alarmantno. Samo dojemanje, da moški “oblikujejo”, ženske pa “okrasijo”, je še vedno nevarno prisotno. “To nikoli ni bilo res,” vidno razburjena pove Aleksandra. “Gre za napačno dojemanje, kajti če pogledamo zgodovino, je polna številnih oblikovalk, a problem je, da to zgodovino beležijo moški.”

Alexandra v nadaljevanju našteva imena oblikovalk, ki so zaznamovale zgodovino z enakimi deli in vtisi kot njihovi kolegi oblikovalci, vendar se zdi, da je en močan primer postal del kolektivne ustvarjalne zavesti in ga nekako pogosto pozabimo, zato je pomembno je poudariti: “Če pogledate zgodovino oblikovanja, je celo najslavnejši, najbolj znaz oblikovalski par ameriškega 20. stoletja, Ray in Charles Eames, bil pogosto komuniciran v nesorazmernem razmerju moči. Ray je bila vedno nekako manj vredna. Ni podpisala vseh projektov, še posebej na začetku njunega sodelovanja. Pri nekaterih projektih ni bila niti omenjena. Problem torej ni v tem, ali ženske oblikujejo ali ne, temveč v tem, koliko zapisane zgodovine je izbrisalo njihovo dejavnost in obstoj.”

Po drugi strani pa Alexandra omenja primer, ko se določene teme pripisujejo določenim kreativcem, oblikovalcem, umetnikom, t.j. oblikovalkam in umetnicam. “Georgia O’Keeffe je slikala cvetlične motive, delala je velike close-up posnetke rož. In nekoč je Alfred Stieglitz, fotograf s katerim je živela, novinarju povedal, da je v resnici slikala ženski spolni organ. Kar sploh ni bilo res.” nadaljuje Alexandra in opozarja, kaj je ta izjava umetnika, prvenstveno moškega, povzročila: “Po tem je vsak likovni kritik njene rože gledal in interpretiral skozi to prizmo. Celo feministke, kot je umetnica Judy Chicago, so to sprejele.” Takoj sem morala vprašati, zakaj nihče ni poslušal umetnice? Zakaj pravzaprav ne moremo prisluhniti umetnici, ko govori o svojem delu. “Razlog je v tem, da moški oblikujejo, ženske pa okrasijo”, mi je takoj vskočila v besedo Alexandra. In zato je BIO pomemben dogodek. “Ljudje mislijo, da se oblikovanje ukvarja s predmeti, vendar je oblikovanje pravzaprav nasprotje tega. Oblikovanje se ukvarja z izkušnjami in s tem, kako lahko te izkušnje obogatijo in izboljšajo naše življenje,” pravi in ​​poudarja: “Dizajn definirajo vse druge discipline, razen dizajna. Sociologija, arhitektura, vizualna umetnost itd.”

Kolektiv YASA (@sara_bezovsek @asianaja @gajavicic @doratrcek) je ustvaril umetniški projekt na podlagi raziskave “Don’t Teach a Flower How to Bloom”, razstavljen na BIO28

A Aleksandra ima v rokavu aduta, zanimivo zgodbo, zanimivo percepcijo, ki jo pravzaprav vsi poznamo, a o njej ne razmišljamo. “Želim ti povedati zgodbo o človeku, ki – okrašuje”, takoj me je pritegnila. “Samsko stanovanje. Bachelor’s pad, Man’s cave. Bill Osgerby je napisal odličen članek na to temo. V njem je pojasnil, kako obsedeni so moški v resnici z dekoriranjem in da imajo različne revije za moške, kot sta Playboy in Esquire, cele rubrike, posvečene prav tej temi. Erotična sredina v časopisu je bila pravzaprav rez med različnimi temami o dekoraciji, zato so jo uporabili, kot močno protiutež temu, kar bi bilo sicer značilno feminine.”

Oblikovanje bi moralo biti zabavno

Ob poslušanju te izjemno zanimive ženske se mi po glavi roji izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje, ki je nekako, vsaj kar se dizajna tiče, neločljivo povezano z zabavo. Ali vsaj z industrijo zabave. In Alexandra, kot bi mi brala misli, zelo hitro preskoči na temo zabave in omeni največjega pripovedovalca v človeški zgodovini – P. T. Barnuma. Če vam ime zazveni kot znano, je to zato, ker je hollywoodska uspešnica The Greatest Showman posneta po njegovem življenju. V bistvu je P.T. Barnum skoval izraz edutainment. Že takrat, v 19. stoletju, je razumel moč zabave. Predvsem v izobraževalne namene in namere. “Verjamem, da je bil njegov muzej predhodnik muzeja oblikovanja, ne pa kabinet čudes. Da, njegov lik in delo sta problematična, zlasti zaradi njegovega človeškega živalskega vrta, vendar ne moremo mimo dejstva, da je njegov muzej dober primer, od kod izvira muzej oblikovanja. In za ta del zabave se mi zdi zelo pomemben.” Ta princip zagotovo prepoznam v postavitvi osrednje razstave bienala, mislim, da sem bila večino časa presenečena in se smehljala ob pogledu na postavitev in eksponate. Da ne omenjam, da se je vsem obiskovalcem v skupinah na obrazu izrisalo presenečenje. “Moja naloga je ustvariti show. In to najraje počnem. Všeč mi je, ko se zgodi tisti trenutek dialoga med razstavo in občinstvom. Delo mora biti zanimivo, poučno in zabavno”, zadovoljno sklene Aleksandra.

Kolektiv YASA (@sara_bezovsek @asianaja @gajavicic @doratrcek) je ustvaril umetniški projekt na podlagi raziskave “Don’t Teach a Flower How to Bloom”, razstavljen na BIO28

OK, izkušnje, raziskovanje, izobraževanje, zabava, a vse to skupaj mora, preprosto mora, hkrati pogojevati, a tudi slediti dobremu dizajnu, dobro oblikovanemu izdelku, predmetu, če hočete. “Povedala ti bom, kaj je dober dizajn,” mi samozavestno pove Alexandra in se nasmehne: “Edgar Kaufman Jr. je leta 1940 izumil dober dizajn. Bil je kustos v MoMA-i in ustvarjal razstave dobro oblikovanih predmetov v veleblagovnicah. Najboljše oblikovan predmet na vsaki od teh razstav bi bil izbran za razstavo v MoMA-i. In to je – dober dizajn.” Thomas Watson Jr., nekdanji generalni direktor IBM-a, je znan po svojem izreku, definiciji Good design is good business. Alexandra opozarja tudi na zdaj večni boj dizajna, ki si prizadeva, skuša rešiti svet. “Ali je oblikovanje dolžno rešiti svet? Bodimo realni, če bi oblikovalci lahko rešili svet, bi to storili že zdavnaj.”

Najin čas se je iztekel, ostalo mi je še toliko vprašanj o dizajnu, času, sodobnosti … vsem skupaj, a da bi lahko to zgodbo popolnoma zaokrožila, bom zagotovo še nekajkrat skočila v Ljubljano v naslednjih šestih mesecih, in vedite, vsakič bom obiskala BIO28. Vsaj vem, da me čaka dobra zabava.