Aleksandra Domanović: Potovanje med digitalnim in analognim svetom

Vsakič, ko kateri od naših umetnikov razstavlja zunaj, to potezo štejemo kot poseben karierni uspeh. Toda za Aleksandro Domanović se je ta skok v karieri in ustvarjalnosti zgodil že davnega leta 2010 z razstavo v Berlinu in po tej niza le uspešnejše razstave za razstavo, pa naj gre za samostojne ali skupinske razstave doma, v regiji ali v svetu. Aleksandra je znano umetniško ime v Evropi in Ameriki in bi jo zlahka označili za eno najuspešnejših regionalnih umetnic srednje generacije. Zdaj si je njena dela mogoče ogledati na veliki razstavi v Kunsthalle Wien, ki, čeprav nima značilnosti retrospektivne razstave, še vedno večino njenih del prikazuje na enem mestu. Gre za veliko in pomembno razstavo, ki si jo velja ogledati na Dunaju, ogledate pa si jo lahko do 26. januarja naslednje leto.

Ustvarjalnost Aleksandre Domanović sem spoznala preko njenega dela 19:30 2011. v Galeriji 001, t.j. zdaj Tobačni 001, v Ljubljani. Enako je bilo glede septembra, začetka nove kulturne sezone in obiska razstave, t.j. enodnevni izlet v Ljubljano je bil na vrhu mojega to do/must see seznama. Takrat sem še delala kot kustosinja in vodja razstav ter sem se razstav in ustvarjanja lotevala drugače kot zdaj, kot sem novinarka in urednica. Ne glede na spremembe v njeni karieri verjamem, da bi se tega dela zdaj lotila na enak način – z zanosom. Tisto delo se imenuje 19:30, glede na čas osrednjih televizijskih poročil, t.i. Dnevnikov, ki so dominirali jugoslovanski televiziji. Delo je antologija naslovov in glasbenih tem iz novic ter naraščajoča zbirka naročenih remiksov, priredb in novih različic. Za projekt so bile uporabljene glasbene teme iz prvih jugoslovanskih televizijskih informativnih oddaj predvajanih leta 1958, pa vse do tistih leta 2011, z nacionalnih, državnih televizijskih postaj.

Aleksandra Domanović, 19:30, film still, 2010/11

Aleksandra Domanović je potovala po republikah nekdanje Jugoslavije, obiskala televizijske mreže in državne arhive Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne gore, Kosova, Makedonije, Slovenije in Srbije. K sodelovanju je povabila DJ-je elektronske glasbe, ki so zbrani material uporabili kot podlago ali sample in ga vmešali v svojo glasbo. Gledanje večernih poročil je vedno bilo (in je še vedno del dnevne rutine) obveznost, ki je določala ritem življenja v večernih urah.

Zakodirani značaj vsakodnevno ponavljajočih se glasbenih tem se je globoko vtisnil v narodno zavest in postal del kolektivnega spomina več generacij gledalcev. Njeno delo je postalo projekt, ki kontrastira glasbene, zgodovinske in psihološke vrednosti dveh različnih kolektivnih izkušenj: gledanja večernih poročil, ki so vsakodnevno ob 7.30 zbrale množice ljudi vseh narodnosti v nekdanji Jugoslaviji pred televizijskimi zasloni ob 19:30 in moč elektronske glasbe, ki je na istem prostoru združevala ljudi, med rejverji v devetdesetih letih 20. stoletja ter spodbujala občutek distance do posameznih nacionalističnih pogledov in ustvarjala platformo za strpnost in sobivanje. V galerijskem okolju je delo predstavila kot dvokanalno video instalacijo, ki prikazuje kronološko antologijo in posnetke rave zabav, na spletu pa je predstavljena kot neprekinjen arhiv remiksov, video in avdio tem, različnih povezav in drugega raziskavalnega materiala. Preprosto genialno. To delo še vedno vidim kot svežo, brezčasno umetnino, še vedno odmeva, trinajst let pozneje.

Installation view: Aleksandra Domanović, Things to Come, 2014, Photo: Iris Ranzinger

Aleksandra te razstave ne vidi kot retrospektivo (čeprav v svojem bistvu to je) in mi je želela podrobneje razložiti, kje in kako se je vse skupaj začelo. – Študirala sem grafično oblikovanje, nisem se ukvarjala z umetnostjo. Najprej sem opazovala, kaj počnejo drugi umetniki, in dejansko objavljala njihova dela na blogu. 19.30 je bila zame pravzaprav nekakšen “breaking point”, saj sem do takrat delala samo online, gife in videe, animacije. Takrat sem še vedno mislila, da lahko vse, kar potrebujem, medije in orodja, najdem na spletu. Slišala pa sem uvodno špico Dnevnika RTV Beograd in “vrnila” mi je toliko pozabljenih spominov, da sem preprosto morala nekaj narediti z njo. Kontaktirala sem RTV Beograd (na YouTubu je bil en posnetek, a grozne kvalitete) in po enem letu mi ga je uspelo dobiti v najboljši možni kvaliteti. In začela sem potovati po drugih državah, v iskanju tistih njihovih specifičnih televizijskih zvokov. Prvič sem se znašla v situaciji, ko na spletu nimam na voljo materialov in pripomočkov za delo, ki so mi sicer na dosegu roke. Začela sem navezovati stike z ljudmi, morala sem se podati na teren in začela sem ustvarjati oblike. Prehajala sem iz digitalnega v analogni in nazaj, in za vedno sem ostala v tem vmesnem prostoru.

Kot je analogno omenila Aleksandra, sem se takoj spomnila, da je nekoč delala tudi papirnate skulpture, da je pravzaprav delala s povsem arhaičnim medijem, papirjem. Za umetnico, znano po svojih instalacijah, me je zanimalo, kako usklajuje uporabo sodobne tehnologije in arhaičnega medija (kot je papir). – Papir je nekaj osnovnega; najprej je bil papirus in človeška misel. Moje delo se nahaja med dvema svetovoma: fizičnim in virtualnim, analognim in digitalnim. Delo pogosto obstaja kot .pdf in potem se ta .pdf natisne in postane viden, resničen (bolj resničen?). Toda zame je samostojno delo med tema svetovoma. Moje delo je namenoma natisnjeno na običajnem ink jet tiskalniku. Ker ga imajo vsi. Domena .yu je bila leta 2010 definitivno izbrisana in jaz sem želela tematizirati ta izbris, izginotje domene in želela sem, da bi to delo “prišlo ven” iz računalnika. Z uporabo tehnologije in zgodovine sem upodobila virtualno, realno in fizično izginotje. Njen pristop do res resnih tem in umetniška praksa sta točno takšna, kot je zapisano v besedilu razstave – playful and critical. Kako ji uspeva te navidezno nasprotujoče si strani ne le pomiriti, ampak jih tudi združiti v karakter umetniškega dela? – Živimo v post-internetni dobi, vse kroji kultura informacij in ko nekaj opazimo in se nam zdi zabavno, se nam hkrati zdi pomembno, da je to tudi kritika. Ne moremo ubežati tolikim mnenjem, tolikim kritikam in zabavi. Vse to je neločljivo, prepleteno.

Aleksandra Domanović, Turbo Sculpture, film still, 2010–2024

Razstava v Kunsthalle Wien prikazuje prerez Aleksandrinega ustvarjanja od začetkov do danes, kar bi bilo morda značilno za starejše umetnike, tiste, katerih kariera se razteza prek dodatnega desetletja. – Mislim, da to ni vrhunec moje ustvarjalnosti, mislim, da to ni retrospektiva, to je “survey” mojega dela. Hvaležna sem, ker prvič vidim vsa dela na enem mestu, zagotovo jih gledam z “drugimi očmi”, vendar to ni moja retrospektiva, imam še veliko tega za uresničiti. Ta razstava prikazuje moja dela, ki so pravzaprav precej drugačna. Vsa se ukvarjajo s komunikacijo, tehnologijo, zgodovino … Vsako moje delo je povezano s prejšnjim in prihodnjim, izhajajo eno iz drugega, hkrati pa delujejo samo zase, ker sem jih naredila za eno razstavo, nato za drugo, brez načrta za njihovo povezavo. So organsko povezana. Sliši se precej preprosto in hkrati zapleteno, v pomanjkanju boljše besede bi rekla – izzivalno.

Kako ustvariti dela, ki so narejena ločeno, a se nanašajo drug na drugega? – Hm… ne vem… Zdaj delam novo delo s tekstilom, v novem mediju. Nikoli prej se nisem ukvarjala s tekstilom, s tkanjem, in zagotovo mi je vznemirljivo delati nekaj, s čimer še nisem delala. Sledim konceptu, konceptualni poti in ta me vedno pripelje do medijev. To je popolnoma nova izkušnja; Delala sem z danskim podjetjem, ki se ukvarja s tkalstvom, od njih sem se veliko naučila, tako da znanje uporabljam v novi izkušnji. Ne vem, kaj se bo zgodilo, a se veselim. Zanimalo me je, kakšen je občutek, ko držiš v rokah knjigo o svojem celotnem delu, čeprav ni retrospektivna. – Knjiga izide 4. oktobra, zelo sem navdušena nad tem. Prav tako moram zagnati tudi spletno stran. Celotno zgodbo bi rada zaokrožila z razstavo, knjigo in spletno stranjo, upam, da mi bo vse to uspelo do konca leta.

Čeprav ne gre za retrospektivo, čeprav Aleksandra Domanović ni še niti na polovici svojega dela, je za njo velik, izjemen opus, ki si absolutno zasluži celovito zgodbo, saj bi navsezadnje iz njega nastala nova, prav tako velika dela.

Installation view: Aleksandra Domanović, Bulls Without Horns: Alison With the Bulls, 2016, Calf Bearer, 2017/20, Photo: Iris Ranzinger