Alban Ukaj o največji ljubezenski zgodbi, ki je bila kdaj napisana

So knjige, ki mi zlezejo pod kožo in za vedno pustijo pečat. Ena izmed njih je Bejturan i ruža Aleksandra Hemona. Čeprav sem jo prebrala letos poleti, se še vedno valja po mojem stanovanju. S kuhinjske mize jo prestavljam na klubsko mizico v dnevni sobi, nato na naslonjalo kavča, pa na fotelj in tako spet v krog. Vsake toliko jo vzamem v roke, zato sploh še ni dobila svojega mesta na knjižni polici. Ponovno jo prelistam, preberem določene dele. Kot da še nisem končala z njo. Kot da ta knjiga ni le roman, ampak vzporedno življenje, ki sem ga živela skozi vsako stran, vsak stavek, vsak trenutek Rafaela Pinta in Osmana Karišika, o čigar ljubezni v romanu piše Aleksandar Hemon. Včasih se mi zdi, da sem skozi njuni usodi bolje razumela lastno. In to celo tisto, ki se mi bo šele zgodila.

Spomnim se trenutka, ko sem jo prvič vzela v roke. Bilo je letos poleti, po promociji na Reki, na katero nisem šla. Na srečo mi je prijateljica kupila knjigo in jo po nekaj pripetljajih končno prinesla v Zagreb. Že na štartu je doživela majhno avanturo, dokler ni prišla v moje roke. Vedela sem, da me med njenimi platnicami čaka nekaj posebnega. Svet, ki ga ustvarja Hemon, čeprav se nam morda zdi starodaven, saj se dogaja med prvo svetovno vojno, je v resnici tako intenziven, živ in kompleksen, da čutiš vsak korak njunega potovanja po Galiciji, Taškentu, puščavi Takla Makan… In vsak korak je boj, ljubezen, preživetje.

Najbolj se me je dotaknilo Rafaelovo nenehno hrepenenje po Sarajevu. Tistem Sarajevu, ki ga ni več, razen v njegovih mislih. In ne glede na to, kako daleč gre, je vedno tam. Mislim, da smo se vsi vsaj enkrat v življenju znašli v takšni situaciji. Neko mesto, nek čas, neki ljudje, ki jih nosimo s seboj, ne glede na to, koliko kilometrov prepotujemo.

Zdaj, ko je predstava Svijet i sve u njemu uprizorjena v sarajevskem gledališču SARTR in to zgodbo oživlja na odru, čutim, da je ta svet še bližje. Igralec Alban Ukaj, ki igra Osmana Karišika, kreira lik s tisto surovo močjo in toplino, ki se je v moji glavi vrtela med branjem romana. Njegova interpretacija Osmana postavlja vprašanje Kaj vse lahko ljubezen preživi?, kajti če sta Rafael in Osman nekaj dokazala, je to, da je ljubezen lahko gonilna sila, zdravilo in edini razlog za nadaljevanje.

Ko se z Albanom Ukajem pogovarjam o igri, romanu in ljubezni, razmišljam o tem, kako nismo le tako drugačni od njiju. Vsi imamo svojega Osmana ali Rafaela, vsi iščemo Sarajevo, v neki svoji različici sveta. “Rekel bi, da je to ena najbolje napisanih romantičnih knjig, kar sem jih kdaj prebral,” mi pravi Alban. “Zgodba se začne nekje, v prvi svetovni vojni, v okupaciji. Ta paleta različnih verstev, narodov, jezikov to ljubezen še bolj krepi. Zagotovo je ena najboljših knjig Aleksandra Hemona.”

Kako mi je bilo spet žal kot psu, da nisem uspela priti na promocijo knjige na Reko, da nisem mogla srečati avtorja, ga morda vprašati nekaj o pisanju, knjigi, morda celo o ljubezni. A zato sem zdaj med pogovorom vsrkavala vsako Albanovo besedo, vsak njegov vtis, ki ga je imel o avtorju: “Imeli smo srečo, da smo lahko komunicirali z Aleksandrom. Fascinantno mi je ustvariti to sliko o nekom, ko berem njegova dela. V glavi si ustvarimo celo podobo, kakšna naj bi bila ta oseba. In potem si je nočete pokvariti. Aleksandar je eden tistih ljudi, ki so točno takšni, kot ste si jih predstavljali. O tem sem se prepričal v procesu dela na tem delu. To je res velik zaklad.”

Glede na to, da je knjiga nastajala štirinajst let, ni presenetljivo, da je besedilo zahtevno in težko, a Selmi Spahić jo je uspelo postaviti na gledališki oder. Alban Ukaj je poleg tega, da je igralec, tudi režiser, zdaj pa se je znašel v situaciji, ko ga režira nekdo drug. “Mislim, da je delati takšne stvari velik privilegij. Zagotovo je s tem povezana velika odgovornost. Adaptacija romana se je začela že veliko prej, zanjo so poskrbele režiserka Selma Spahić ter dramaturginji Emina Omerović in Nejra Babić Halvadžija. Ko sta oni dve delali priredbo, sem prvič prebral roman in sem razmišljal, kako bi se to sploh dalo postaviti. In potem, ko sem videl, kaj sta naredili in kaj vse nam je uspelo v teh treh mesecih dela… nam je uspelo predstaviti cel – svet.”

Ko si želim ogledati predstavo, ker sem z njo na neki ravni čustveno povezana, se izogibam premieram in prvim uprizoritvam. Čakam, da se predstava odigra, da so vsi popolnoma uglašeni. Alban me je pomiril, da je pri njih tako: “Ta predstava je natančno postavljena, je solidna in dvomim, da bo prišlo do spremembe strukture. Zrasla bo, to je gotovo, spremenila pa se ne bo. Selma je v veliki meri zaslužna za to, ona počne s filmsko, montažno natančnostjo. Pridobili bomo na tempu in opazili bomo, kako bolje teče od generalne vaje naprej, vendar bo ostalo v tej trdni strukturi, to je zagotovo.” In potem se je v njem oglasil režiser: “Česa takega ne bi mogel režirati. Nekaj ​​stvari sem poskusil v gledališču, a je bilo to navsezadnje vedno naše skupno delo. Bili so majhni ansambli in predstavo smo dejansko naredili skupaj … ne bi mogel narediti tega, kar je storila Selma, v glavnem sem igralec.”

To “veš, jaz sem predvsem igralec” mi je res zazvonilo. V svoji dosedanji karieri še nisem srečala umetnikov, ki bi se tako jasno videli. Vsaj ne, medtem ko so v procesu dela na projektu. Ponavadi je šlo za širino možnosti, neizčrpen navdih, kaj vse se še zmore, hoče, je treba in mora narediti. To je bila zame na nek način neka osvežujoča perspektiva.

“Pogosto pomislim na zgodbo režiserja Petra Brooka ob Shakespearovi drami v Parizu. Ena igralka, ki dolgo ni igrala v predstavi, je imela samo en monolog. V zadnjem trenutku je ta scena izpadla in igralka ni igrala. Na otvoritveni večer se je Brook spustil v garderobo, da bi igralcem zaželel veliko sreče potem. Na njenem stolu je bil tam šopek rož, nekdo ji ga je prinesel, a nje ni bilo, saj ni igrala. In takrat je v svojem štiridesetletnem delu spoznal, da se je zmotil, da je v gledališču najpomembnejši igralec, igralka, pravzaprav – človek. Ni želel nadaljevati s premiero, dokler se igralka ni vrnila.”

Ljubezen do knjig in ljubezen do gledališča prideta še posebej do izraza, ko nastanejo ravno takšna dela, ki govorijo o ljubezni. Ali lahko ljubezen premaga vse? Konec koncev je to povedal Hemon s to knjigo. “Mislim, da je ljubezen najbolj intenzivna in najčistejša ravno v razmerah, o katerih on piše. V ekstremnih situacijah, v bolezni, v vojnah. Ljudje se popolnoma slečejo, ko res nimajo več česa izgubiti. Kdor ni imel priložnosti, izkusiti kaj takega, podcenjuje svobodo in dejstvo, da imamo malo časa, da bi nekoga ljubili.”

Verjamem, da bodo le redki Albanove besede slišali kot floskule. Ne vem, ali je v trenutnem stanju sveta mogoče poslati pomembnejše sporočilo. “Vsak dan prejmemo toliko informacij, iz okolja, medijev, na družbenih omrežjih, in že dejstvo, da nekomu uspe potočiti solzo, ko prebere zadnjo stran knjige in lahko gleda, kako se odvija na papirju, je dragocena stvar… Pogum je napisati tako iskreno delo o ljubezni.”

Nisem mu povedala, da sem tudi jaz “požirala solze” med branjem. Mislila sem, da sem bila v tistem trenutku branja preveč občutljiva. Vendar kaj takega dejansko ne obstaja. Morali bi si dovoliti čutiti. Ali ni to ves smisel življenja?

Predstava Svijet i sve u njemu igra v SARTR-u, v Sarajevu, morate jo videti, mi ostali v regiji pa spremljamo in sledimo gostovanjem.

Photo: Jelena Janković