Adriana Lima ekskluzivno za Vogue Adria spregovori o materinstvu, umetnosti in o tem, zakaj obožuje modo

Kako si dopustiti svobodo, ostati človek in nenehno raziskovati samega sebe, je Adriana Lima zaupala Tini Lončar.

Bile so kot nadnaravna bitja. Sodobne verzije grških boginj. Afrodite s krili. Nekje tam, ob zori novega tisočletja, ko je za skoraj vsakim šankom v mestu utripal Fashion TV, na katerega smo med čvekanjem občasno vrgle pogled, so bile večje od življenja. Po modni pisti so korakale z odločnim zamahovanjem bokov, in ravno v trenutku, ko se je zazdelo, da bodo drzno stopile iz kadra, jih je kamera ujela s koketnim nasmehom in slapovi bleščečih kodrov, ki so se v obratu za hip razlili čez ekran kot zavesa. Takrat se mi je v glavi podilo nešteto najstniških negotovosti. Svet je bil kot švedska miza, pred katero sem stala s praznim krožnikom, življenje pa se je šele pripravljalo začeti. Manekenke, lepe kot da bi jih sam Michelangelo Buonarroti izklesal po šabloni svojih najlepših sanj, so se zdele kot nedotakljive ikone. Verjetno so bile vse tisto, za kar sem takrat mislila, da nisem. Victoria’s Secret Fashion Show je bil Olimp modnih revij, njegove protagonistke pa utelešenje ideala, za katerega nisi bil povsem prepričan, ali sploh obstaja. Vsaka dekliška soba, v katero sem takrat pokukala – pa tudi moja – je spominjala na nenavaden oltar, posejan s posteri ali fotografijami Victoria’s Secret angelčic, natančno izrezanimi iz revij. Članke, v katerih so ekskluzivno razkrivale skrivnosti svoje lepote, smo požirale kot jabolčni kis na tešče. Sanjale smo, da nas od slapov najlepših las in stegen čvrstih kot marmor loči le še kakšna spoznanje. Bile so kot mit, utelešenje upanja, da je vse mogoče. Čudovite in neponovljive kot umetniška dela, a hkrati nekako neresnične in oddaljene.

Četrt stoletja pozneje je New York dočakal še eno hladno jutro. V vonju svežega zimskega zraka, ki je ovijal ulice Spodnjega Manhattna, se je nezgrešljivo čutil pridih božiča. Bil je točno tisti trenutek, ko romantikom, kot sem jaz, po glavi začne odmevati raskav glas Shanea MacGowana, ki prepeva “Fairytale of New York”. V studiu, ki se je nahajal neposredno nad umetniško galerijo, je bilo vse pripravljeno za snemanje. Na obešalnikih so potrpežljivo čakali kosi iz novih kolekcij, scenografija je bila že zdavnaj postavljena, prostor je utripal od vznemirjenja, prežetega z mamljivim vonjem kave, sredi skoraj prazne sobe, obsijane z mehko toplino jutranje svetlobe, pa je stala Adriana Lima. Smejala se je z očmi, a tudi naglas – tako kot se smejijo ljudje, polni življenja, ki jih ne skrbi, ali jim bo kdo očital, da bi morali biti bolj zadržani. Ko jo opazujem tako svobodno in lahkotno, se vprašam, ali se sploh zaveda mitološkega statusa, ki ga je nosila kot Victoria’s Secret angelček? Na reviji Victoria’s Secret je prvič nastopila leta 1999, stara komaj 17 let. Spektakel je odprla kar petkrat, lani pa je po pisti, v prosojnem kombinezonu s kristali Swarovski, zakorakala že dvajsetič. Kljub vsem tem izkušnjam je vedra in deluje skoraj otroško nestrpno – kot nekdo, ki nima za sabo nešteto modnih snemanj, tisoče kilometrov prehojenih pist in tri desetletja izkušenj. Morda pa prav izkušnje prinesejo to razbremenjenost? Zdi se mi, kot da z vsakim milimetrom njenega telesa utripa tista življenjska, brazilska energičnost – kot da komaj čaka, da se začne igra, saj brez zabave na koncu nič nima pravega smisla.

“Vedno sem svoje delo dojemala kot način, kako oživeti umetnost. Rada sodelujem s talentiranimi stilisti in fotografi, ustvarjamo fotografije, ki pripovedujejo zgodbo. Moda me še vedno strastno privlači, proces pripovedovanja skozi njo pa me še vedno navdihuje,” mi pove Adriana, ki je v svet mode stopila povsem po naključju. Na natečaj manekenske agencije Ford Models, ki je bil razpisan na njeni šoli, se je prijavila skupaj z najboljšo prijateljico – iz čiste zabave. Le nekaj mesecev pozneje je iz rodnega Salvadorja odpotovala v New York, hodila na avdicije, in še preden je uspela dojeti, kaj se dogaja, je že snemala s Stevenom Meiselom za italijanski Vogue ter hodila svojo prvo revijo – za modno hišo Anna Sui na newyorškem tednu mode septembra 1997.

Od takrat do danes je moda doživela in preživela nešteto tektonskih sprememb, Adriana pa je v vseh teh obdobjih našla svoje mesto. Njene čarobne, mačje oči v magnetno modrem odtenku, dolgi temni lasje in osupljiva postava – katere skrivnost smo si vsi želeli odkriti – so bile navdih tako oblikovalcem kot umetnikom vseh teh let. Lima si je prislužila status ene največjih supermanekenk današnjega časa, nizajoč uspehe, ki pred tem niso uspeli še nikomur. Ko se je leta 2018 poslovila od Victoria’s Secret, je za njo stala najdaljša kariera ene angelice v zgodovini te znamke, sama pa je postala skorajda njen sinonim – leta 2013 je postala prva nosečnica na Pirellijevem koledarju, februarja 2012 je bila edina slavna osebnost, ki je v istem letu nastopila v dveh oglasih za Super Bowl, leta 2008 pa je na modni reviji Victoria’s Secret nosila Fantasy Bra, posut s 3.900 dragulji, ki ga je oblikoval Martin Katz in je bil vreden več kot pet milijonov dolarjev. “Victoria’s Secret je bil tako velik del mojega življenja in kariere – s to ekipo sem odrasla! Spominov je nešteto in za vedno bodo ostali z menoj. Skupaj smo preživeli toliko neverjetnih trenutkov, v tistih zgodnjih dneh pa sem se naučila ogromno o modni industriji. Na to poglavje svoje kariere sem res hvaležna,” se danes s ponosom spominja.

Medtem ko z občudovanjem razpravljamo o fenomenu, ki je Adriana Lima, in o tem, kako ji je uspelo ostati relevantna skozi vsa ta leta, naš modni direktor Taylor Angino pripomni, da je “ena na milijardo”. In res – Adriana Lima ne pripada le eni dobi; storila je veliko več kot zgolj zažarela v trenutku, kot je pogosto značilno za modne zvezdnice. Postala je brezčasna. Odgovor na to, kako se je izognila vsem pastem in izzivom sprememb ter prestala vse preizkuse neusmiljenega časa, se je razkril kar pred našimi očmi. Dovolj je bilo samo opazovati, kako se Lima obnaša na setu. Njena lahkotnost, toplina in smeh, ki odmeva po prostoru, so stopili še zadnji košček ledene nedotakljivosti, s katero sem jo nekoč ovila. “Je umetnica, a tudi umetniško delo,” mi reče Taylor, medtem ko jo opazuje, kako potaplja dlani v vedro modre barve in jih razmazuje po belem platnu, za sabo puščajoč abstraktne sledi svojih gibov. Ob tem je videti, kot da pleše – svobodna, sproščena, neobremenjena s pogledi ali gosto modro maso, ki ji polzi po prstih. Z enako predanostjo in prisotnostjo se loteva vsake fotografije, prepušča se ustvarjalnosti, raziskuje in se zabava. Pomislim, kako nenavadno je to, saj ljudje z leti izkušenj pogosto postanejo nekako togi, kot da jim ponavljanje podobnih nalog ukrade radovednost, ki prihaja z magijo novega. Mislim, da tudi sama včasih to občutim – ona pa dela nekaj povsem nasprotnega. Smeje se in posluša, dovoli si biti svobodna, kot da je velik del njene čarobnosti ravno v tem, da je uspela ohraniti deklico v sebi; tisti otroški zanos, ki ga mnogi med nami nehote izgubimo na poti, ko se borimo z viharji in brodolomi odraslega življenja.

“Preživljanje časa z družino in hkrati delo na vznemirljivih projektih, ki me resnično izpolnjujejo, je tisto, kar mojemu življenju daje smisel. Iskanje ravnovesja med službo in domom mi prinaša veliko radosti,” mi iskreno pove Adriana in doda: “Materinstvo je najlepše potovanje mojega življenja. Biti aktivna in prisotna mama ter preživljati čas s svojimi otroki je moja najljubša stvar na svetu. Naučilo me je predvsem potrpežljivosti, pa tudi tega, da se včasih preprosto sprostim! Vedno sem bila zelo organizirana oseba, a moji otroci so me naučili, kako včasih spustiti in sprejeti kaos.” Njeno zadovoljstvo je očitno v vsem, kar počne, tako kot tudi neverjetna fuzija profesionalnosti in lahkotnosti, s katero sledi svojemu instinktu. Koncept snemanja smo zasnovali okoli ideje ženskega umetniškega performansa, prisotnosti in duhovnosti, Adriana pa se mu je prepustila skorajda obredno. V času, ko tehnologija grozi, da bo izbrisala vso pisanost naših idej in poenotila naše misli, postajata umetnost in ustvarjalnost zadnje zatočišče človečnosti. Lepota se skriva v naši nepredvidljivosti, seme osvoboditve pa v sprejemanju nepopolnosti, pred katerimi smo doslej vztrajno bežali. Gledati Adriano, kako “pozira”, medtem ko se s popolnim zaupanjem prepušča svobodnim gibom svojega telesa in lastnemu instinktu, tako da ve, da jo bodo popeljali tja, kjer bo uživala – deluje kot performans. Snemanje z njo je veliko več kot zgolj snemanje – je proces, v katerem sama postane umetnost.

Radovedno sem jo vprašala, ali je bila vedno tako svobodna, prisotna in umirjena.
“Disciplina me drži prizemljeno – obožujem rutino in strukturo v vsem, kar počnem. A skozi leta sem se naučila poslušati svoje telo in intuicijo, prepoznati trenutke, ko je treba upočasniti, in kdaj je čas, da grem naprej,” mi odgovori. Neposredna, topla, svobodna, blizu in nežna, z modrimi očmi, ki se smejijo.
“Ne,” rečem mali sebi, “ona ni nadnaravno bitje, ona je samo človek. In to je najlepše, kar danes lahko si.”

Foto: Kat Irlin
Moda: Taylor Angino
Model: Adriana Lima @The Society Management
Casting: Kathryn Costigan
Ličenje: Mitch Yoshida
Frizura: Erol Karadag
Manikura: Dawn Sterling
Oblikovanje seta: Bailey Brown
Kreativna produkcija: Marita Bobelj
Asistenti za modo: Olivia Jakubik, Larissa Lampitelli
Asistent za oblikovanje seta: Peter Christensen
Studio vodja: Franck Raharinosy
Postprodukcija: Aly Studio