Adolescence je wake-up call o razširjeni incel kulturi, ki smo ga potrebovali

Netflixova mini serija Adolescence,ki je izšla 13. marca, je hitro pritegnila pozornost ljubiteljev true crime dokumentarnih filmov in kriminalnih dram. Na prvi pogled se zgodba – fant ubije sošolko – zdi kot še ena zgodba o medvrstniškem nasilju, vendar se kmalu razvije v nekaj veliko bolj zapletenega. Serija nas ne popelje skozi klasično pripoved o krivdi in kazni, temveč nas popelje v kompleksen fenomen človeškega dojemanja zla: je prirojeno ali je le rezultat niza mikrosituacij, družbenih interakcij in digitalnih vplivov?

V središču zgodbe je fant, ki ubije sošolko, vendar bistveno vprašanje, ki ga serija postavlja, ni, zakaj je to storil, ampak kako je mogoče, da je to storil? Ne v smislu raziskovanja procesa in postopkov, temveč v smislu dojemanja kriminala in načina, kako ga družba konstruira. Adolescenca dekonstruira mit o “popolnem kriminalcu” kot jasno opredeljeni figuri – namesto tega se zločin odvija v prostoru fluidnosti identitete, v digitalnem peklu, v katerem nasilje postane del performativne igre moči med otroki.

Serija kaže, da nasilje med mladimi ni le dejanje, ampak proces, niz subtilnih mehanizmov dominacije, psihološke podrejenosti in socialne izključenosti.

Ti procesi se odvijajo skoraj nevidno, dokler se ne stopnjujejo v nekaj, kar družba prepozna kot “resničen problem”. Način, na katerega otroci v seriji komunicirajo med seboj, uporabljajo govor, internetne vsebine in medsebojne hierarhije, kaže fenomenologijo nasilja v njegovi najbolj surovi obliki: ne kot osamljen dogodek, temveč kot neprekinjen proces oblikovanja identitete skozi krutost in moč.

Kot gledalci smo prisiljeni opazovati ta proces brez distanciranja. V tem pogledu je Adolescenca neprijetno delo fikcije, ki se zdi bolj resnično kot mnogi dokumentarni filmi, ker oživlja in postavlja v ospredje strukture, ki jih pogosto niti nočemo videti.

Netflix

Adolescence vizualno balansira med dokumentarnim realizmom in stilizirano kinematografsko estetiko, kar še dodatno krepi občutek nelagodja in pristnosti zgodbe. Kamera pogosto uporablja ročne, skoraj voajeristične posnetke, ki spominjajo na true crime dokumentarne filme, medtem ko hladna, umirjena barvna paleta in minimalistična osvetlitev notranjosti ustvarjajo vzdušje tesnobe in odtujenosti. To ni običajen triler, ni drama o odraščanju, ampak nekaj, kar natančno secira našo digitalno resničnost in odpira neprijetna, a nujna vprašanja o tem, kako se mladi umi oblikujejo in radikalizirajo.

Ob gledanju sem hkrati začutila jezo, nemoč in občutek nujne potrebe, da se pogovarjamo o temah, ki jih prepogosto ignoriramo.

Serija nas popelje globoko v spletne prostore, ki jih odrasli redko raziskujejo – forume, strežnike Discord, oddaljene kotičke interneta, kjer se mladi oblikujejo brez starševskega ali družbenega nadzora. In na tej točki stvari postanejo resnično vznemirjajoče. Ta serija je nastala kot odgovor na povečanje nasilnih kaznivih dejanj med mladimi v Združenem kraljestvu. Ustvarjalca oddaje, Stephen Graham in Jack Thorne, sta želela raziskati motive za ekstremna nasilna dejanja mladih fantov nad dekleti. Thorne je rekel, da hoče “Pogledati moškemu besu naravnost v oči” in preučiti vpliv javnih osebnosti, kot je Andrew Tate, na fante.

Erin Doherty, ki uporablja psihologinjo Briony Ariston, je poudarila pomen človeške interakcije in pogovorov, ki jih serija spodbuja. “Zdaj bolj kot kdaj koli prej čutim, kako pomembno je sodelovati v človeških stikih in pogovorih. Ta serija ne ponuja odgovorov, vendar odpira veliko resničnih vprašanj. To je tako zapleteno. Vse, kar lahko upate, je, da bo umetniško delo ustvarilo učinek valovanja, in mislim, da smo to dosegli z grozljivo temo, ki bo postala še bolj zapletena, če se ne bomo soočili z njo.” Premier Starmer je dejal, da je oddajo gledal s svojimi otroki, 16-letnim sinom in 14-letno hčerko. Na vprašanje, ali podpira, da se to prikaže v parlamentu in šolah, je odgovoril: “To je močna drama. Nasilje, ki ga zagrešijo mladi pod vplivom vsebin z interneta, je postalo resen problem. To je gnusno in temu se moramo upreti.”

V seriji fanta zavrne dekle, ki mu je všeč, in ga imenuje “incel”, kar postopoma vodi do eskalacije. Na prvi pogled se zdi, da je celotna situacija posledica tega, da ga je zavrnila, v resnici pa prikazujejo globljo frustracijo zaradi negotovosti, ki se spremeni v sovraštvo. Reakcija na zavrnitev in oznaka “incela” razkrivata nezavedni strah pred izgubo “moškosti”, ki jo on šteje za nekaj, kar je treba potrditi od zunaj, skozi sprejemanje nekoga drugega, še posebej s strani žensk. Njegovo vedenje, ki doseže vrhunec v agresivnih izbruhih do psihologov in frustracijah z ženskami, kaže, kako lahko negotovost postane toksična in se neposredno projicira na ženske. Njegova stališča, ki jih oblikujejo zunanje norme, ki jih je absorbiral iz socialnih omrežij, niso utemeljena v njegovi družini, saj se doma, zlasti z očetom, ne sooča s takšnim modelom.

Psihologinja poskuša razjasniti, kaj zanj pomeni biti “moški” in kako vidi ženske. Skozi to dinamiko serija osvetljuje nevarnosti manosfere (spletnega prostora, ki združuje mizogine moške) in kako vpliva na mlade. Ta prostor, poln sovraštva, negotovosti in ideološkega nasilja, postavlja temelje za resen družbeni problem, ki se vse bolj pojavlja med mladimi. Toksična moškost in incel kultura lahko prispevata k stopnjevanju nasilja nad ženskami in celo femicida, saj podpirata ideje o “maščevalnem” nasilju nad ženskami.

Od algoritmov, ki dajejo prednost ekstremnim vsebinam, do vplivnežev, ki promovirajo nevarne ideje, Adolescence prikazuje, kako digitalni svet niso samo TikTok trendi in meme kultura. Internet je postal prostor, kjer se oblikujejo mladi in pogosto nimamo pojma, kaj dejansko gledajo, kaj se jim plasira in kako to vpliva na njihov razvoj. Ali res vemo, katerim YouTube kanalom sledijo? Kakšna sporočila prejemajo, med neskončnim scrollanjem? Posebna težava, ki je vse bolj prisotna, je širjenje toksičnih podcastov, ki jih vodijo moški, ki se na videz začnejo kot zabavna, izobraževalna in “nedolžna” vsebina, vendar pogosto ponujajo stališča, ki podpirajo mizoginijo, nasilje in patriarhalne norme. Ti podcasti, ki pogosto prihajajo pod krinko “moške skupnosti”, omogočajo ustvarjanje skupnosti, v katerih mladi moški razvijajo izkrivljene poglede na moškost, ženske in družbene vloge.

Kar serija ne ponuja, so enostavne rešitve – ker jih ni. Toda kar zagotavlja, je velika spodbuda za pogovor in soočenje z dejstvom, da ignoriranje teh tem ni več možnost. Lahko govorimo o odgovornosti platform, o izobraževanju staršev, o regulaciji vsebin, vendar moramo najprej razumeti, da je to naš problem, in ne le problem otrok, ki odraščajo v digitalni dobi, ampak tudi nas, ki smo jim takšen svet zapustili.