Legendarni Kiosk K67, ki potuje po svetu, je več kot le spomin

Te dni je mali rumeni kiosk prispel v London. Za nas iz regije je veliko več kot kiosk, veliko več kot prostor, kjer si nekoč lahko kupil tramvajsko karto ali časopis. Za nas predstavlja celotno zgodovino, ki je nepovratno arhivirana. Se pa tu in tam najde priložnost za praznovanje in spomin, na kar nas je opozorila Dijana Handanović, profesorica arhitekture na Visoki šoli za arhitekturo in oblikovanje Univerze v Houstonu v Teksasu v ZDA. Rojena v Bosni in Hercegovini, odraščala na Dunaju, zadnjih 22 let pa živi v Houstonu z možem Samirjem Bečićem in sinom Maxom, kjer vodi lasten studio za raziskovanje oblikovanja Studio Ija, katerega projekti segajo od stavb do urbanega oblikovanja.

Na lastno pobudo je pred petimi leti začela raziskovalni projekt Kiosk K67, da bi ga ohranila in ponovno vnesla v urbano tkivo mest po vsem svetu. Projekt je doslej vključeval številna sodelovanja, te dni pa je prispel v londonsko galerijo Faww.

“Moja akademska raziskava raziskuje vlogo arhitekture pri ustvarjanju kolektivne identitete v nekdanji Jugoslaviji in novonastalih državah. Arhitektura te dobe je bila na vseh ravneh od zgradbe do urbanizma močna sila, katere vloga je bila prenašati kolektivni ponos in solidarnost. Poleg zgradb, kot so kongresni centri, veleblagovnice in kulturni centri, je bilo med petdesetimi in osemdesetimi leti naročenih na tisoče spomenikov. Zasnovani so bili namenoma brez simbolike, vere ali etične pripadnosti z namenom združevanja različnih etničnih skupin. Vendar pa danes, zaradi ponovnega prisvajanja, zanemarjanja in uničenja, mnogi vidijo formalno, brutalistično, ideološko arhitekturo kot neuspeh pri svojem poslanstvu. Toda za razliko od socialističnih spomenikov nekaj preostalih kioskov K67, od 7500 proizvedenih, še naprej uteleša kolektivno identiteto skupnosti, v kateri so bili ustvarjeni. Menim, da je Kiosk k67 pravi spomenik vsem ljudem nekdanje Jugoslavije in družbi, v kateri je nastal. Leta 1966 ga je oblikoval Saša Mächtig, kiosk pa je s svojimi prostorskimi vidiki multifunkcionalnosti, fleksibilnosti in odprtosti preobrazil urbano krajino jugoslovanskih mest in postal nesporen del mestne krajine. Raznolikost posameznih delov je omogočila neskončne konfiguracije, ki so ustrezale obstoječi urbani krajini, njenim uporabnikom in različnim programom. V mestih, ki so se hitro razvijala, je kiosk dal skupen vzorec in edinstveno identiteto,” mi pove Dijana, ki je v okviru svojega raziskovanja predavala že na številnih konferencah in vodila študijske ure, na katerih je študente seznanjala s to temo, in priznava, da je projekt do sedaj presegel njena pričakovanja.

“Projekta sem se lotila z namenom proučevanja modularnosti kioskov, hkrati pa raziskovanja, kako bi lahko prenova Kioska K67 služila kot precedens za ohranjanje jugoslovanske dediščine po diaspori. Podpora in spodbuda, ki sem ju prejela od Blaffer Art muzeja, Centra za umetnost Cynthia Woods Mitchel in Univerze u Houstonu, sta mi dlaa zagon, da razstavljam v Blaffer Art muzeju in organiziram prevoz kioska K67 v Houston. Ključno vlogo pri razstavi je odigral Muzej za arhitekturo in oblikovanje iz Ljubljane, ki mi je omogočil uporabo njihove arhivske dokumentacije. S to idejo in ciljem se je 18. oktobra 2022 restavrirani Kiosk K67 podal na čezatlantsko pot iz Bosne in Hercegovine in doživel svojo veliko premiero v Teksasu, v Blaffer Art muzeju, v začetku leta 2023 v okviru razstave “Kiosk K67: Sistem za urbano domišljijo.“ Tisto za kar sem mislila, da bo enkratna prenova, se je spremenilo v stalen projekt nakupa in prenove Kioska K67. Ker nadaljuje svojo dediščino kot oblikovalska ikona po vsem svetu, je v etnično raznoliki regiji nekdanje Jugoslavije več kot le kiosk, več kot časopisni kiosk in cvetličarna; je svetilnik upanja in opomin na drug skupni čas. Verjamem, da ta obnovitveni projekt ne le ohranja zgodovinski oblikovalski objekt, ampak tudi postavlja precedens, kako lahko obnova takšnih arhitekturnih elementov pomaga obnoviti pozabljeno zapuščino.”

Po razstavi v umetniškem muzeju Blaffer leta 2023 je galerija Faww pokazala zanimanje za razstavljanje kioska in njegovo uporabo kot pop-up trgovino za umetniške razstave. Pogovori so se začeli že lani, Kiosk pa so tam postavili prav te dni. “Bilo je veliko zanimanja, poizvedb in navdušenja glede prihoda Kioska v London in nestrpno pričakujem povratne informacije. Ideja je, da bi Kiosk še nekaj časa potoval po Evropi in prirejal razstave pop-up umetnosti.”

Dijana se trenutno ukvarja z organizacijo turneje po ZDA s potujočim kioskom, ki bo razstavljen v več ameriških mestih (Miami, New York, Boston, Chicago, St. Louis, LA). S tem ne pripoveduje le o njegovem pomenu, ampak zbira tudi spomine in zgodbe tistih, ki so se z njim srečali na območju nekdanje Jugoslavije. “Moj cilj je organizirati nekaj podobnega v Evropi. Kratek postanek Kioska v Cannesu v Franciji pred nekaj dnevi na poti v London je zame dober pokazatelj, da bo to dobro sprejeta turneja.”

Vprašam jo tudi, kakšni so vtisi obiskovalcev razstave. “Še posebej me je skrbelo dojemanje ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Kako ga bodo dojeli? Ali ga bodo sprejeli? Ali vidijo to tako kot jaz? Vendar pa je rezultat presegel moja najbolj nora pričakovanja. Na otvoritvi v Blaffer Art muzeju je bilo 400 obiskovalcev. Tuji obiskovalci so sprejeli Kiosk kot oblikovalski artefakt in pridobili vpogled v njegov zgodovinski pomen. Resnično pa me je ogrel odziv tistih iz Hrvaške, Slovenije, Bosne, Črne gore, Srbije in Makedonije. Njihovo sprejemanje kioska kot simbola naše skupne identitete je bilo izjemno. Izmenjevali so si zgodbe in spomine ter napolnili razstavo z nasmehi, pogovori, smehom in solzami. Ta čustvena povezanost je dokaz globokega vpliva projekta. Najljubši del razstave, vsaj meni največ pomeni, je ta, da sem naslednji dan na kiosku našla samolepilni listek z napisom “hvala”.

Dijana je danes izjemno vesela, da se je za Kiosk K67 znova zasvetilo zanimanje, nekaj zanesenjakov (Dijana ni edina) pa se zaradi njegovega oblikovalskega pomena loteva projektov obnove. “Rada bi poudarila, da Kiosk ni le oblikovalski objekt ali poslovna priložnost; je veliko več kot to in mi, prebivalci nekdanje Jugoslavije, ga moramo zaščititi kot ključni del naše kolektivne družbe in dediščine.«