Izvedeli smo vse o razstavi Filipa Koludrovića, ki bo odprta le 48 ur

V beograjski galeriji Non Canonico odpirajo pop-up razstavo Filipa Koludrovića Wrestlers. Razstavo si lahko ogledate nocoj ob otvoritvi, 31. maja in 1. junija, po predhodnem dogovoru.

Wrestlers

V eseju Svet rokoborbe Roland Barthes razpravlja o tem, kako izkušeni rokoborci spretno uprizarjajo spontane epizode boja in jih prilagajajo javnemu dojemanju velikih mitoloških tem. V tem kontekstu je pristnost strasti nepomembna; javnost išče podobo strasti, ne strasti same. To je vzporedno s problemom resnice v rokoborbi in gledališču. Fotografska razstava, ki temelji na Barthesovi analizi rokoborbe kot spektakla, raziskuje kompleksno prepletanje med gibanjem, dotikom, rokoborbo, čustvi, strastjo, gledališčem in resnico.

V areni gibi postanejo simbolna govorica, ki presega fizično, sporoča globlje čustvene plasti in družbene konflikte. Dotiki postanejo medij, skozi katerega se prenašajo subverzivne strasti in intenzivna čustva, ki ustvarjajo atmosfero intimnosti in dramatike v javnem prostoru. Tako kot gledališče tudi rokoborba postavlja oder, kjer se prepletata resničnost in fikcija, resnica in predstava, čutnost in moč ter nas vabi k dvomu o meji med percepcijo in avtentičnostjo.

Gibanja postanejo metafora kompleksnosti človekovega bivanja, razkrivajoč konflikt med posameznikom in družbo, notranjim in zunanjim, realnostjo in iluzijo.

Fotografije projekta WRESTLERS, posnete v kleteh stadiona Crvene zvezde, v slačilnicah, popisanih z grafiti, tuših z zarjavelimi cevmi in vratih, polnih lukenj od udarcev, raziskujejo telesnost in intimnost, povezujejo sodobni jezik s staro izkušnjo čutnosti in športa. Hkrati čutne in močne, te fotografije rokoborbe kot performansa, akt fotografiranja postane praksa opazovanja intimnosti telesa, od dokumentarnega opazovanja do globljega prevpraševanja voajerističnih elementov. V kontekstu rokoborbe, ki prežema plasti voajerizma in participacije, voajeristični vidik razkriva paradoks med zasebnim in javnim, skritim in eksplicitnim, resničnim in konstruiranim, pa tudi kompleksno mrežo odnosov med fotografom in subjekti.

Skozi objektiv opazovalec aktivno konstruira dramatične trenutke, ovekoveči in monumentalizira njihovo minljivost v trajne podobe, ki presegajo minljivost.

S tem procesom podobe ne postanejo le dokumenti minljivih trenutkov, ampak tudi artefakti kompleksne družbene in čustvene dinamike, ki definirajo prostor zasebnega v javnem kontekstu. Fotografiranje postane sestavni del širše pripovedi o percepciji, moči vizualne reprezentacije in mejah zasebnosti v javni domeni, kot je športna arena ali slačilnica, kar nas spodbuja k dvomu o našem pretežno potrošniškem odnosu do intimnosti. O sami razstavi, njenem nastanku in vsem, kar jo navdihuje in obdaja, o realnosti Filip odkriva Ivani Ivković in Ivana Filipu Koludroviću.

In Conversation With an Artist…

Ivana: Povej mi več o procesu izdelave končnih del.

Filip: Mislim, da je morala biti sama razstava nekako otipljiva zaradi same narave tega projekta in športa, kot je rokoborba. Marko Cerketa, ki je bil z mano od vsega začetka kot umetniški vodja, me je peljal v trgovine z materiali in tam sva našla tako genialna platna kot tudi ostanke nekaterih velikih italijanskih modnih hiš. Mislim, da smo uporabili več kot 50 različnih vrst materialov in tkanin. Nato smo z veliko pomočjo Alekse Vitorovića in Milice Vojvoda ter ekipe iz Matrijaršije vse fotografije razvili na prosojne filmske zvitke, ki so jih nato s kemično reakcijo prenesli na fine svile, ki se nato uporabljajo kot vrste matric in se v tehniki sitotiska ročno tiskajo na materiale. Proces je bil dolg in naporen in resnično sem hvaležen vsem ljudem, ki so bili del tega projekta. Končnih materialov je bilo na tone in ta razstava je pravzaprav izbor najboljših verzij. Darko Sretić mi je pomagal pri izdelavi lesenih okvirjev po meri, na katere so napete iste tkanine, tako da imamo nekakšen hibrid med fotografijo, grafiko, platnom na lesenem okvirju in objektom. Knjižico, ki se odpre v plakat, je oblikovala Dragana Krtić.

Ivana: Kaj imaš osebno raje, resničnost ali fikcijo?

Filip: Že od otroštva me spremlja ljubezen do fikcije. Ker sem odraščal v gozdu okoli svoje hiše, sem se vedno potopil v neke izmišljene svetove. Kasneje sem našel navdih v realnosti in dokumentiranju stvari takšnih, kot so, morda tudi iskanje svoje različice estetike in lepote v stvareh. Trenutno mislim, da me najbolj veseli resnično z elementi fikcije. Kaj pa pri tebi?

Ivana: Realnost – poostrena! Kako se lotevaš perspektiv/vlog in sodelovanja/dinamike med samim seboj in izvajalcem?

Filip: Mislim, da je najbolj pomembna dinamika. Kot ples, včasih bolj čuten, včasih oster, a vse se prenese na fotografijo. Mislim, da se vsa mikrodinamika človeka tako ali drugače prenese na fotografijo. In po tem moja takratna miselnost vpliva na izbor in obdelavo fotografij. Mislim, da je v sodobnem času težko ignorirati postprodukcijo fotografije.

Filip: Kako z gibom posreduješ svoje umetniško sporočilo?

Ivana: Eden od osnovnih elementov v performansu je gib. Za moja dela je značilna minimalna koreografija in intenzivna prisotnost kolektivnega telesa v statičnih formacijah.

Filip: Ali verjameš, da je znotraj vašega medija mogoče ustvariti/graditi pristna čustva in če je tako, kako to dosegaš?

Ivana: Vsekakor, to je moj cilj, pa tudi izhodišče. V performansih skušam rekonstruirati čustveno, psihološko in mentalno stanje, ki ga povzročajo določeni pritiski, tako časa, v katerem živimo, kot družbenih, zgodovinskih, geopolitičnih vplivov, ki jih trpimo, odvisno od okolja, v katerem delo nastaja. Skozi performanse, ki vključujejo nekakšne tableau vivant situacije in aranžmaje z večjim številom udeležencev, se ukvarjam tudi z vprašanjem doživljanja samih opazovalcev, njihovega čustvenega in psihološkega dojemanja dogodka.

Filip: Se strinjam. Mislim, da čim bližje sem pristnemu čustvu, bolj dejansko dobim rezultate, ki jih želim videti. Mislim, da modna fotografija nosi veliko breme umetnega konstruiranja pripovedi in nikoli me ni zares zanimala. Če obstajajo, jim rad dam nekakšen pridih realnosti in čustev, pa čeprav je to morda samo nepremični črno-bel portret. Moj pristop je, da nimam posebnega pristopa; Rad vidim, kako se ljudje sprostijo pred kamero in počasi razkrivajo plasti sicer skrite javnosti.

Words by Ivana Ivkovic
Wrestlers Aleksa Ilic & Luka Vuckovic
Documented by Filip Koludrovic in Belgrade 2023.
Styling by Marko Cerketa
Skin Marija Stosic
Artwork photography Darko Sretic
Pamphlet Design Dragana Krtinic