Od evforije do depresije: zakaj nas bolj kot spomini na nočni žur zabava toplo-hladno življenje na internetu

Že od maminih zgodb o nakupovanju v Trstu sanjamo o Ameriki. Ta velikanska, vseprisotna globalna kultura. Radi imamo njeno barvitost. Njeno ikono Taylor Swift. Hamburgerje in pomfrit. Ko so v Zagrebu odprli prvi McDonald’s, so bili na ulici tudi varnostniki. Dolge čakalne vrste ob koncu tisočletja postajajo pravilo – od Harryja Potterja do novega iPhona. Inflacija to satirira v enem zamahu, a se mučno iskanje novega ne ustavi. Ena stvar ni več dovolj, želimo si vse, pa niti ne vemo, kaj točno. Tisto kar je zdaj najlažje prodati, je poceni, zamenljivo. Parfum “ Baccarat Rouge 54 0″ dobiva na desetine cenenih različic, izložbe so preplavljene s kopijami modelov s pariških in milanskih modnih revij, glasba je v fragmentih, prav tako naš nasmejan obraz na Instagramu.

V javnem prostoru se prepiramo in spravljamo. Verjamemo, da smo izvirni, originalni, a vsi izgledamo enako. In še preveč se trudimo, da bi bili takšni.

Slavni nam govorijo, kaj naj beremo in koga naj volimo. Harry Styles nam priporoča ikonični esej Susan Sontag “Notes On Camp” z Met Gale. Družbeni dialog o tem, kaj razumemo kot t.i. visoko in nizko kulturo, je že dolgo izgubljen. Obenem postajajo vse bolj jasna pravila, kaj smemo in česa ne smemo početi v javnem prostoru. Ni čudno, da smo zmedeni. Zato je tu Hollywood, ki nam ponuja počitek. Kaže nam, da kultura ni nujno intelektualni napor. Lahko je “Barbenheimer“. Končno zabava. Prizemljuje nas, odmika nas od izobraževanja, estetike, morale, vseh tistih velikih debat. George Orwell je iskal znake življenja v umetnosti kot celoti, a danes bi mu to težko prišlo na misel. Prav mogoče je, da bi bil tudi začetnik pop arta Andy Warhol v bleščečem barbarstvu interneta zmeden, če že ne neopažen.

Vedno in povsod smo potopljeni v internet. Medtem ko sedimo na avtobusu in neskončno scrollamo za Zarinim novim krilom ali odtenkom šminke Lise Eldridge. Obsesivno preverjamo čisto vse aplikacije, hkrati pa se, paradoksalno, najbolj bojimo socialne interakcije in navadnega dolgčasa.

Ko ne vemo več, kako naprej, se obrnemo nazaj in se vrnemo na teren nostalgije. Tako znan, tako prisrčen, tam je že več kot 20 let, da nas ogreje v uspešnicah Due Lipa, The Weeknda, Post Malonea in Olivie Rodrigo. Grešni užitki popularne kulture so še kako stvar generacij, kot nas spominja Rax King v “Love Letters to the Worst Culture We Have to Offer“. Televizija je bila nekoč takšna, kot je internet danes – divji, divji zahod brezmejne zabave. Naš večni beg. Prodajanje ameriškega mita na domačih tleh za mojo generacijo se začne s serijo “Seks v mestu“., ki jo gledamo premladi. Nekdo zaradi oblačil, nekdo zaradi razmerij in odnosov, nekdo pa zato, ker ga Carrie preprosto nervira. Zapakirali so nam dobro zgodbo. Lahko se seksa brez posledic, prijatelji pa lahko postanejo nova družina. Lahko se živi brez bližine. Potem pa ravno na faksu priletijo čisto druga “dekleta”. Brez denarja in ekstremno zoprne. New York ni pravljica. Luknja je, enaka kot tista študentska luknja v kateri trenutno živimo. Kar smo imeli še včeraj radi v eni in drugi seriji, danes sovražimo. Na srečo je tukaj “Fleabag“. Ne bi ga ponovno gledali, ker je odraz tega, kar skrivamo. Da nismo vedno najboljša različica samih sebe. Uspešne mačke v velikem mestu. Imamo pa vsaj sestro in čednega duhovnika. Ukvarjanje s samim seboj, kolikor ga imamo radi, ga tudi obsojamo, zlasti v literaturi. Avtofikcija na domačem terenu zlobno pleše po robu kot žepni ljubezenski romani iz kioska. Zaradi ene je bila odpovedana l iterarna nagrada “Kiklop“ pred desetimi leti. Vsi so brali “Golo resnico“ Nives Celzijus. Vsi so jo zaničevali. Tabloidi so vstopili v visoko in nizko kulturo. Meja je bila izbrisana. Ne glede na to kako radi maratonsko gledamo serije, se vsakič tako grizemo, ko izgubimo vikend na kavču. Domače serije pa na nas nimajo takega učinka, njihova glavna kvaliteta je, da jih skupinsko radi sovražimo. “Gora“ je iz prve epizode tarča posmeha na družbenih omrežjih, kot tudi fore iz “Mrkomira Prvog“.

Še slabše jo odnese hrvaški film, ki ga sploh ne bomo gledali, a ga bomo tako strastno pokopali. Nad filmom “Toma” pa bomo mirne duše navdušeni. On je pregrešno zadovoljstvo.

Gradimo kompleksne odnose z znanimi fenomeni naše regije. Od Lepe Brene do Severine. Izvajajo se predstave, organizirajo mega turneje, botri so večji od življenja. Zvezdniški status je alibi za vse, od oglaševanja nogavic do boja proti korupciji. Izzivamo jih in jih crkljamo, so naši in njihovi, veliki. Še sami ne vemo, kaj in kako pod tem bremenom ali jih bomo imeli še bolj radi ali jih bomo še malo bolj sovražili. In ne vidimo, da potrebujemo oboje. Takšni smo tudi do bolj klasičnih umetnikov. Ne maramo jih, ko so revni, a ne prenesemo jih, ko so bogati. “Čelična djeva“ kiparja Nikole Vudraga je bila prodana za 712.000 evrov. Uspeh karikatur Tisje Kljaković Braić je že zdavnaj presegel vse meje. Bleščeči aranžmaji Tončija Huljića so zlati. Lajkamo mi to vse, ampak skozi kritiko. Ni ravno po našem okusu. Kot tudi Pesem Evrovizije ne. Malo evforije, malo depresije. Ni lahko igrati toplo-hladno. Ta mešane občutke do sodobnih fenomenov pop kulture je odlično opisala Judy Berman v “Welcome to the Era of Unapologetic Bad Taste“.. V negotovih časih edino, kar nas varuje pred obsedenostjo s podnebnimi spremembami, informacijami in streamanjem je tisto znano. Preteklost je tista, ki nas drži trdno na tleh. Vedno nas bo grela Magazinova “Sve bi seke ljubile mornare“ ali serija “Grlom u jagode“. Realnost je preveč zapletena in frustrirajoča. Živimo v milijonih podob, a nas ni nikjer. Ne delamo nič konkretnega, a na internetu, ga ni, kjer nismo bili. Tudi ko si rečemo, da tega ne bomo več, zelo hitro pokleknemo. No, malo dopamina ni nikoli nikogar ubilo, kajne?

Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, vsi delimo odtujenost, pomanjkanje resnične delitve in celo sreče. Pogrešamo tisto otroško hitenje, da bi dosegli “Dekle iz prihodnosti”.

Vztrajno varčevanje za kolo nima več smisla, zdaj jih imamo tri. Besede izgubljajo težo. Skrajšujemo jih. Krasimo jih s smajliji. Tlačimo jih v glasovna sporočila. Privolili smo, nekateri bi rekli, v nezanimivo, aseksualno 21. stoletje, ki ne pozna pravega uživanja in spontanosti. Potem pa spet, ne glede na to kako radi sovražimo podobne kostumske serije kot je “Guilded Age“ ali “Bridgerton”, so znak, da nismo obupali nad romantiko. Da je tisto, kar nas dela ljudi, četudi kičaste, potreba po pripadnosti. Zato, ne glede na fino serviranje ameriških sanj v vseh barvah kapitalizma in apokalipse, ne verjamem v kataklizmo človeka. V naši naravi je, da dajemo in delimo. Ljubezen je tukaj zato, da nas zmede, kot tudi kulturno minsko polje, v katerem se res ne znajdemo najbolje, a to ne pomeni, da se ne trudimo. Na to nas opomni vonj mokre trave, topel burek ob koncu nočnega življenja, pa tudi vse tisto, kar še nosimo v sebi, če zagrabimo najboljše iz kaosa, v katerem živimo.