Knjiga, ki prinaša pogled v svet, v katerem svoboda ne pripada vsem

Proti koncu leta me vedno zajame nekakšna nevihta misli, retrospekcij in tavanja. Vedno končam tako, da razmišljam o vseh, ki so v teh 365 dneh doživeli tako različne izkušnje, ter o tem da sem pravzaprav v neverjetno privilegiranem položaju. Jaz imam možnost sploh pisati to, gledati v nebo in razmišljati o tem, v katero barvo bom okrasila jelko. Ta majhna svoboda, ta lahkotnost, ta izbira. Ah, to be that free. V takšnih situacijah je težko ne pomisliti na tiste, ki so jim to odvzeli. Ženske v Afganistanu so v takšnem položaju že leta. Odtkar so se Talibani vrnili na oblast, se njihove pravice brišejo ena za drugo: pravica do izobraževanja, do dela, do gibanja, do javnega življenja, do glasu, celo do možnosti, da si predstavljajo lastno prihodnost. Edina stvar, ki mene razlikuje od njih, je to, da sem jaz tukaj, ona pa tam. Nič drugega. Vsaka od nas bi se lahko rodila na njihovem mestu.

V tem prostoru misli se pojavi knjiga No Woman’s Land, ki sta jo uredili fotoreporterka Kiana Hayeri in raziskovalka Mélissa Cornet, in prišla je v popolnem trenutku, da bi name naredila močan vtis. Več mesecev sta potovali po Afganistanu, se pogovarjali z več kod stotimi ženskami in deklicami, beležili življenja, ki so se v hipu spremenila. To je knjiga o izgubljeni svobodi, pa tudi o vzdržljivosti. O tem, kako je videti, ko nekdo ugasne tvojo pravico, da si del družbe, da se sprehajaš po parku, da hodiš v šolo, da greš k frizerju, da opravljaš delo, ki ga imaš rad, da govoriš s svojim glasom. Ne metaforično, ampak dobesedno.

Ko listamo fotografije, ki jih je posnela Kiana Hayeri, in beremo spremno besedilo, ki ga je pripravila Mélissa Cornet, zelo hitro postane jasno, da privilegij ni gola sreča. To je geografija, zgodovina, politika, splet okoliščin. To je nekaj, kar lahko izgubimo, medtem ko nekdo drug nikoli ni dobil niti priložnosti. In potem vsaka moja majhna izbira, kako bom preživela večer, kaj bom oblekla, kam bom potovala, dobi določeno težo. Ne kot breme, temveč kot opomnik, da svoboda ni univerzalna. Samo tako izgleda, ko si dovolj srečen, da jo imaš. O novi knjigi No Woman’s Land, o izzivih pristopanja k tako občutljivi tematiki ter o posebnih ganljivih zgodbah in izkušnjah, ki prihajajo s takšnim projektom, sem se pogovarjala s Kiano in Mélisso.

Najprej ju vprašam, kako je sploh prišlo do realizacije takšnega projekta in ali sta si ga od začetka zamislili kot dokumentarnega ali kot potrebo, da zabeležita in ohranita nekaj, kar vsak dan izginja in se spreminja pred njunimi očmi, Mélissa pa odločno začne: “Pravzaprav oboje. Tako Kiana kot jaz sva v Afganistanu delali vrsto let in obe sva dokumentirali, kaj se dogaja. Kiana kot fotoreporterka, jaz kot raziskovalka.” Toda to konkretno sodelovanje se je rodilo v trenutku, ko je Fundacija Carmignac objavila razpis za reportažo o pravicah žensk v Afganistanu. Ta poziv je, pravi Mélissa, v obeh prebudil isto misel: morda sva prav midve pravi tim. “Odločili sva se, da se prijaviva skupaj, in prav zaradi tega granta sva lahko ustvarili reportažo,” mi pove. Projekt nikoli ni bil zamišljen le kot dokument sedanjega trenutka, temveč tudi prihodnosti. “Fundacija se je lotila tega z veliko vpliva, pogajanj, skoraj pravnega okvira za to, kako se takšna situacija dokumentira,” pojasni. Kar je sledilo, je bilo široko in razvejano, razstave v več mestih, knjiga, spletna stran, zdaj pa še izobraževalna komponenta. Sodelovali sta z Amnesty International in drugimi organizacijami ter ponesli zgodbe onkraj zidov muzejev in galerij. “Midve nisva samo ustvarili te reportaže, saj ko enkrat zbereš vse te informacije, zgodbe in fotografije,” pravi Mélissa, “delo še naprej živi in se spreminja.”

Zaupanje je vendarle tiha konstrukcija celotne knjige. Zato ju vprašam, kako jima je uspelo ustvariti bližino z ženskami, ki živijo v tako krhkih, nepredvidljivih okoliščinah. Kiana odgovori jasno, z izkušnjo, ki so jo oblikovala leta dela na terenu: “Veliko teh vezi je prišlo iz najine obstoječe mreže. Leta sva že bili v državi. Poznavali sva ljudi.” Prvi stiki so prihajali prek nevladnih organizacij, znancev, članov skupnosti. Ena oseba je priporočila drugo, kakšna sorodnica ali soseda je odprla vrata mnogim drugim priložnostim. A zaupanje zahteva čas, pravi. “Pravo zaupanje pride šele s časom. In midve sva imeli to srečo, da sva tam preživeli toliko časa. Recimo, z mladimi dekleti sva jih fotografirali na rojstnih dnevih, vračali sva se k njim znova in znova. Torej, zaupanje je bilo zgrajeno še preden so nama dovolile, da ustvariva te fotografije.”

Prav ta vračanja, neka vrsta stalne prisotnosti brez občutka naglice, so odprla prostor za iskrenost. Sama knjiga se giblje kot dialog med različnimi svetovi, med sliko in besedilom, med videnim in izrečenim. Ko ju vprašam, kako sta našli ravnotežje med tema dvema plastema, Mélissa pojasni, da je bilo njuno delo od začetka neločljivo. “Vse sva delali skupaj, Kiana in jaz… to je bil res skupni projekt,” pravi. Po vsakem dnevu intervjujev in fotografiranja sta izmenjevali vtise ter pustili projektu, da se razvija naravno. Fotografije s svojo nepričakovano lepoto in barvami ustvarjajo vstop za občinstvo, ki sicer morda ne bi poseglo po raziskovalnem poročilu. “Pravzaprav odpirajo prostor, da govorimo o situaciji, one so prve, ki vam padejo v oči in vzbudijo radovednost, da izveste zgodbe, ki se skrivajo za njimi,” pravi Mélissa. “Tudi na razstavi sva delali skupaj. Imeli sva celoten koncept notranjega in zunanjega prostora, pa tudi elemente, ki so ljudi zares ganili. Na primer, imeli sva steno, na kateri je bilo naštetih skoraj sto odločitev, sprejetih proti ženskam in deklicam. Ljudje so imeli močne reakcije, to je nekaj, kar verjetno nikoli ne bi poguglali, nikoli ne bi prebrali na telefonu ali kakšni spletni strani. A ker sva uspeli te zgodbe povezati vizualno, nato pa dodati še več informacij, mislim, da sva res uspeli ustvariti prostor za pogovor. Kadarkoli sva imeli predavanja ali vodili oglede razstave, sva imeli uro časa, včasih še več, da govoriva z ljudmi, kar je danes, v tem času, zelo redko. In ravno zato mi je bilo tako všeč, da sva uspeli ustvariti ta prostor.”

Kiana opisuje knjigo kot predmet, zasnovan tako, da se k njej nenehno vračamo, ustvarjen v sodelovanju s kolumbijskim oblikovalcem Santiagom Jaramillom Escobarjem. “Želeli sva, da bi bila knjiga nekaj, čemur se je mogoče vračati znova in znova. Nisa želeli prekinjati toka, nisa želeli, da bi bralce karkoli odvračalo. Hoteli sva jih popeljati na pot, na čisto vizualno popotovanje.” Spored se odpira kot vizualno potovanje z vstavljenimi besedilnimi deli, premori za zgodovino, kontekst, LGBTQI zgodbe, družinske narative. Kiana nato nadaljuje: “Zame je to skoraj kot poezija. Kot ko nekega dne prebereš pesem, glede na razpoloženje in to, kar se ti dogaja, jo razumeš na en način. Potem pa šest mesecev pozneje prebereš isto pesem in jo vidiš povsem drugače. In ob vsem, kar se dogaja v svetu, ob krhanju ženskih pravic v skoraj vseh državah, v Franciji, Ameriki, povsod, ima ta knjiga posebno vrednost. Nekdo, ki jo pogleda danes, jo bo doživel na en način, čez pol leta pa morda povsem drugače.”

Mélissin glas se oglasi ravno, ko sem želela preiti na naslednje vprašanje: “In rada bi dodala še nekaj. Spomnila sem se tistega, kar ti je nekoč rekel neki foto urednik, Kiana, in kar nama je ostalo kot pomembna misel. Rekel je: ‘delava ta projekt, dokumentirava situacijo, ampak to v resnici ne bo spremenilo življenja teh žensk na terenu, saj Talibani ne marajo za to, ali obstaja dokumentarec, fotografija ali video o položaju žensk v Afganistanu’. Zato se vedno pojavi vprašanje vpliva. Težko je, predvsem ko si čustveno vezan na neko državo, sprejeti, da ne glede na to, kako dobro opraviš svoje delo, to ne bo prineslo neposredne spremembe. Bo pa morda skozi donacije, morda skozi to, da bodo nekatere ženske dobile vize, kar je malo, čeprav pomembno. A tisti urednik je rekel: ‘tega morda zdaj ne vidita, ampak dokumentirata stran zgodovine, in to bo izjemno pomembno prihodnjim generacijam’. Zato je to pomembno, predvsem zdaj, ker so novinarji sicer še vedno v Afganistanu, vendar je narediti kakovostno delo, zlasti o pravicah žensk, postalo neverjetno težko. Tudi medtem ko sva delali to reportažo, sva opazovali, kako se okno dostopa zapira pred najinimi očmi.

Zato sva hvaležni, da sva uspeli priti pravi čas in ustvariti to delo, saj upava, da bo ostalo pomembno tudi v prihodnjih letih.”

Kar mi po njenih besedah pride povsem naravno, je vprašanje, zakaj sta se odločili osredotočiti na geste, tkanine, teksture, vsakdanjik, namesto na podobe težke travme. Mélissa začne prva: “Vse te zgodbe so same po sebi težke, vendar sva jih želeli povedati z veliko spoštovanja, dostojanstva in celo ljubezni.” Napisi, ki spremljajo fotografije, razkrivajo resnost situacij, v katerih so se znašle. Deklice, ki nimajo možnosti hoditi v šolo, ženske, ki jim je prepovedano delo, matere, ki stradajo, in tiste, ki so žrtve nasilja. A vizualna pripoved jim noče vzeti dostojanstva. Sama izpostavi, da se odpor ženskam v Afganistanu pogosto pripisuje kot etiketa, čeprav v resnici sploh nimajo izbire. Kiana dodatno pojasni njuno skupno filozofijo: “Vedno nama je bila prednostna naloga dostojanstvo in ne tiste tipične podobe žensk v burkah.” Bolj kot je podoba eksotična, večjo distanco ustvarja. A materinstvo, rojstni dan, skupen nasmeh, preprost trenutek v dnevu so univerzalne stvari. “Tako postane bolečina bližja, bolj razumljiva.”

Dokumentiranje teh življenj je nosilo etično in čustveno težo. Mélissa govori o stalnem izračunavanju tveganj, kje se srečati, kako komunicirati, kako varno hraniti zapiske. “Na primer, Kianine fotografije so ostale brez napisov, jaz pa sem vodila vse zapiske … šele ko sva odšli iz države, sva sedli in povezali zgodbe z vsako fotografijo.”

Vprašanje osebne avtonomije je bilo še eno občutljivo področje. Nekatere ženske so želele pokazati obraz kot dejanje kljubovanja, vendar niso vedno mogle predvideti dolgoročnih posledic globalne vidnosti. Kiana razloži: “Ta fotografija je morda danes varna, čez deset let pa morda ne bo več … zato sva se pogovarjali in včasih sva morali sprejeti odločitev namesto njih.” Ko je fotografija enkrat na internetu, je ni več mogoče umakniti, varnostne razmere v Afganistanu pa se lahko spremenijo v enem dnevu.

Vprašam ju, katera zgodba se jima je najdlje zadrževala v mislih, njihove reakcije pa razkrijejo čustveni obseg projekta. Za Mélisso je to zgodba aktivistke: ženska, ki je pred padcem Kabula živela srečno življenje, bila je žena, mati, soproga, lastnica malega podjetja. Imela je svoj kozmetični salon. Bila je v zakonu iz ljubezni. Imela je majhnega sina, po tem ko so Talibani prevzeli oblast, pa so saloni zaprli. Ona je protestirala. Aretirali so jo in pretepli. Tisto noč, ko je njen mož izvedel, da so jo odpeljali, je doživel srčni napad in umrl. “Od takrat jo spremljava. Odhod v Iran. Nato deportacija, potem se je morala vrniti. Zdaj poskuša znova oditi. V Afganistanu ne more delati. Komaj preživlja. In mislim, da je dodatno težko to, da sva z njo še vedno skoraj vsak teden v stiku. Ne samo da je njena zgodba dramatična, da je izgubila vse, ampak iz tedna v teden poslušava, kako zgolj poskuša preživeti, dobesedno najti kakršnokoli delo, da nahrani sina. In to je tako težko, ker ta ekonomska kriza ni samo posledica Talibanov. Je tudi naša odgovornost, odgovornost Zahoda. To me še vedno zelo boli, saj gre za nekaj najbolj osnovnega in najpomembnejšega: da delaš, zaslužiš in nahraniš svoje otroke. A tudi to je v tem trenutku ženskam onemogočeno.” Kianin najglobji spomin je povezan s staršem in otrokom, ki živita na samem robu varnosti. “Pogovarjale sva se s staršem in otrokom. Starš je biološko moški, vendar se identificira kot ženska. Zaradi vseh prepovedi in tabujev je bil poročen, ima družino, hkrati pa vodi tudi paralelno življenje. To je oseba, ki pleše, se liči, hodi ven. Ukvarja se tudi s spolnim delom. Otrok, rojen kot biološka deklica, pa se identificira kot deček. Ironija zgodbe je bila v tem, da sva ju srečali nekaj mesecev pred koncem šolskega leta, otrok, ki je v dokumentih deklica, pa mora nositi hidžab in hoditi v šolo, obiskuje šesti razred, naslednje leto pa pouka ne bo več mogel obiskovati, saj je izobraževanje za deklice prepovedano, čeprav se on sploh ne identificira kot deklica.

Mislim, da se lahko s tem poveže veliko pripadnikov LGBTQI skupnosti: živeti v telesu, ki ga ne čutiš kot svojega. Naslednja raven težave v Afganistanu pa je, da ti to telo odreka najosnovnejše pravice, pravico do obstoja, izobraževanja, dela. Ta družina je zdaj zunaj Afganistana, kar je dobro, upamo, da bo imela priložnost za nov začetek. In dodala bi še nekaj: pravice LGBTQI+ oseb v Afganistanu pravzaprav nikoli niso zares obstajale. To je velik tabu. Družba jih diskriminira. A pred tem, preden so Talibani prevzeli oblast, je med dvajsetletno okupacijo obstajalo nekaj nevladnih organizacij, ki so jim nudile zatočišče in medicinsko pomoč. S prihodom Talibanov je to izginilo. Te majhne oaze varnosti ne obstajajo več. A skozi celotno zgodovino so bile LGBTQI osebe v Afganistanu diskriminirane.«