Preživela sem dan v Šanghaju z Wallaceom Chanom, umetniškim genijem, ki na novo opredeljuje idejo nakita

Po tem, ko sem obiskala Deji Art Museum v Nanjingu je bilo jasno, da bo naslednja postaja na mojem prvem potovanju na Kitajsko Šanghaj, skromno mesto s 24 milijoni prebivalcev, oddaljeno le uro vožnje z vlakom. V tem času je potekal Shanghai Art Week, letni umetniški dogodek, ki mesto novembra spremeni v eno najpomembnejših svetovnih destinacij za sodobno umetnost. Teden vključuje vrsto večjih sejmov, odprtij muzejev, galerijskih razstav, instalacij v javnem prostoru in zasebnih otvoritev, ki privabljajo galerije, zbiratelje, kustose, umetnike in medije z vsega sveta. Skoraj polovica dinamičnega umetniškega sveta je danes v Šanghaju in si želi odkriti vznemirljive umetniške trende. V eni od kultnih umetniških ustanov, muzeju Long, je priznani umetnik Wallace Chan predstavil svoji prihajajoči razstavi Vessels of Other Worlds, ki bosta odprti prihodnje leto na beneškem bienalu in v Long muzeju.

Courtesy of Long Museum

Chan je umetnik iz Hong Konga, čigar praksa zajema nakit, kiparstvo in rezbarjenje. Pri 16 letih se je posvetil dragim kamnom, navdihnjen z naravo in kitajsko simboliko, danes pa so njegova dela del stalnih razstav v svetovnih muzejih, kot so londonski muzej Victoria and Albert in British Museum, bostonski Museum of Fine Arts in Capital Museum of China, najzanimivejša dejstva o njegovem življenju pa sem izvedela na video kanalih dražbene hiše Christie’s, kjer je pogost gost. Ta posebna premiera razstave Vessels of Other Worlds, ​​na katero je bil povabljen tudi Vogue Adria, je vpogled v Chanov najambicioznejši projekt doslej: dvojno razstavo, ki bo leta 2026 hkrati povezala Benetke in Šanghaj, ob njegovem 70. rojstnem dnevu. Med njegovim 16. letom in okroglim rojstnim dnevom (za katerega imam, ob pogledu na dela tega zanimivega kitajskega umetnika, občutek, kot da sem tudi sama del praznovanja) se je zgodil cel svet. Najprej je treba poudariti, da je samouk, ki je začel iz nič in moje prvo vprašanje Chanu je šlo ravno v to smer. Ko sem bil star šestnajst let, sem potreboval veščino za preživetje. Oče mi je dal dve možnosti: postati vajenec v delavnici za rezbarjenje dragih kamnov ali delati v avtomehanični delavnici. Mama ni hotela, da bi vsak dan prihajal domov prekrit z oljem in umazanijo, zato se je odločila za rezbarjenje. Toda v trenutku, ko sem se dotaknil svojega prvega kosa malahita, se je vse spremenilo. Vzorci, barve in skrivnostni svetovi, skriti v kamnu, so me popolnoma očarali in spoznal sem, da lahko že najmanjši delček vsebuje celotno vesolje. Tu se je začela moja vseživljenjska predanost materialni umetnosti.

Spomnila sem ga na izjavo iz enega izmed intervjujev, ki sem jih prebirala o tem impresivnem človeku, ki je izžareval neverjetno spokojnost, tisto, ki jo lahko opazite pri budističnih menihih: “Tudi če nimate ničesar, lahko vedno nekaj ustvarite.” Zasmejal se je. Vse pride iz nič. Prihajam iz revščine. Nisem imel učiteljev, virov ali podpore,le željo po ustvarjanju. Ko nimaš ničesar, odkriješ, da je domišljija tvoje največje bogastvo, čas tvoj najbolj radodaren material in ustvarjalnost tvoja supermoč. Še danes, ko delam z naprednimi materiali, kot je titan, ali ustvarjam monumentalne skulpture, vedno začnem enako: s prazno roko in odprtim umom. Ustvarjanje ni odvisno od tega, kaj imaš, temveč od tega, koliko si pripravljen dati od sebe. Dokler bom živ, bom še naprej ustvarjal,četudi imam le svetlobo, tišino in en sam dih.

Courtesy of Long Museum

Že takrat mi je bilo jasno, da sem se s tem umetnikom, ki je zaslovel po natančni obdelavi dragih kamnov, dotaknila bolj duhovne ravni, ki je bila prevladujoča v njegovem delu. Zanimivo je, da je v začetku 2000-ih nekaj časa preživel tudi kot menih, ko se je odpovedal vsem materialnim dobrinam. Vprašam ga, kaj ga je ta izkušnja naučila. Spoznal sem, da materialna trajnost mene samega ni tako pomembna kot utelešenje duše v fizičnem telesu. Kljub temu ga je strast do kiparstva navdihnila k ustvarjanju z uporabo dostopnih materialov, kot so beton, baker in nerjaveče jeklo. Po mnogih letih raziskav je razvil metodo oblikovanja titana, najprej za nakit, v zadnjem času pa za monumentalne skulpture. Ravno v Long muzeju smo si ogledali delo Birth, 7 m visoko skulpturo iz pobarvanega titana, ki so jo navdihnila sveta olja za blagoslovne rituale. Vprašala sem ga, ali je odkar izdeluje skulpture velikih dimenzij, spremenil svoj pristop k ustvarjanju. Razmerja so se spremenila, bistvo pa ne. Ne glede na to, ali je nekaj veliko tri milimetre ali sedem metrov, mora imeti dušo,mora dihati. Tisto, kar se razlikuje, je odgovornost. Majhna dela zahtevajo natančnost rok. Monumentalna skulptura zahteva natančnost strukture, inžinjerstva in predvidevanja. Ko raste delo, rastejo tudi tveganja. Vsaka povezava, vsak odnos, vsak izračun ima težo. Majhna dela so intimna; držiš jih blizu. Velika dela vključujejo telo, prostor in okolje. Vendar se oba začneta na istem mestu: v tihem vprašanju v meni, ki čaka, da se oblikuje.

Zanimivo je, da je Chan veliko preučeval skulpture na evropskih pokopališčih ter mi jih razkril kot idealna mesta za to. To sem odkril na pogrebu svojega dedka, ko sem bil še mlad učenjak, željan spoznavanja zahodne tradicije. Prevzelo me je spoznanje, da se čustva lahko izražajo z materiali, telesnim položajem in gestami. Skulpture na pokopališčih niso ustvarjene zaradi mode, temveč zaradi spomina, žalosti, ljubezni in želje po večnosti, so iskrene. Ko sem se sprehajal med njimi, sem spoznal, da skulptura ni le predmet, temveč pogovor med živimi in mrtvimi, med sedanjostjo in brezčasnostjo.

Titan je njegov izrazni medij in njegova fascinacija z njim je močna. Neverjetno je močan, a hkrati lahek. Odporen je na vremenske vplive, korozijo in celo ogenj. Obnaša se skoraj kot živ material: je biorazgradljiv in poln barv. Začel sem ga uporabljati za nakit v zgodnjih 2000-ih in verjamem, da, tako kot človek, mora rasti. Zato ga uporabljam za vsa večja dela. Ko sem se prvič dotaknil titana, sem čutil, da je to material, ki je najbližje tako večnosti kot prihodnosti. Njegova narava je zahtevna; išče nova orodja, nove tehnike in nove načine razmišljanja. Ampak morda me ravno zato privlači. Titan mi omogoča ustvarjanje struktur, ki se zdijo nemogoče: tanke, a močne; masivne, a lahke. Moja dela so ustvarjena tako, da me preživijo, zato moram izbrati le materiale, ki bodo to zmogli. Na neki točki se je pogovor obrnil na večnost, mnogi bi radi živeli večno, vključno s Chanom, čeprav vedo, da ne morejo. Ampak zato so tukaj moja dela, je nadaljeval in poudaril, da bi rad prihodnjim generacijam posredoval idejo samospoznanja. Upam, da bodo moje delo lahko videli kot odsev sebe in da bodo skozi njega našli lastna odkritja, za delo in življenje.

Courtesy of Long Museum

Čas najinega intervjuja se je že iztekal in Chan se je mudil na uradno odprtje skulpture Birth, ki bo skupaj z drugimi manjšimi deli na ogled prihodnje leto v kapeli Santa Maria della Pietà v Benetkah med 61. beneškim bienalom. Imela sem čas, da si ogledam razstavo 10——60, ki je trenutno na ogled v muzeju Long, zasebni ustanovi, ki jo je ustanovil zakonski par in zbiratelja Liu Yiqian Wang Wei, danes eni izmed najpomembnejših art osebnosti na Kitajskem. Kot eden od treh se Long nahaja v nekdanji stavbi, ki je služila kot pristanišče za razkladanje premoga. Ko je muzej zasnovalo arhitekturno podjetje Atelier Deshaus, so ohranili originalne strukture; betonske elemente “zalogovnika za premog” in industrijski značaj ter jih preuredili v razstavne dvorane. Ali sploh moram poudariti, kako impresivno je to videti kot muzej? Zelo. Njihova zbirka, ki vključuje dela skoraj petsto umetnikov, rojenih med letoma 1910 in 1960, z deli, ustvarjenimi od tridesetih let do danes, pa je kot zbirka zelo impresivna.

Ko sem razmišljala o Chanu in vtisu, ki ga je pustil name, se me je zelo dotaknil njegov zadnji odgovor na vprašanje, kaj se mu zdi njegova prednost pri nadaljnjem ustvarjanju in posredovanju znanja. Raje gledam na svet skozi otroške oči. Vsakič, ko zaspim, se preobrazim in se zjutraj zbudim z novim radovednim pogledom, opazujem svet na nove načine. Ne glede na zahodni ali kitajski pogled na svet filozofije je otrokov duh vedno prisoten in iz tega se s prenosom in učenjem prebuja želja.