Z Gillian Anderson smo se pogovarjali o sestrstvu, pogumu in skritih željah

Imam občutek, da je med vsemi ženskimi liki, ki jih je igrala, zasebno Gillian Anderson najbližje energični seksologinji Jean Milburn iz Netflixove uspešnice “Sex Education”. Njena lanska knjiga “Want” (založba Marginesy), zbirka anonimnih izpovedi žensk z vsega sveta, ki delijo svoje najbolj skrite erotične fantazije, je izšla v več svetovnih jezikih in še vedno navdušuje. “To pravzaprav ni zgodba o seksu, temveč o prepoznavanju lastnih potreb in pogumu, da jih izrazimo,” je večkrat ponovila tako v pogovoru z Esther Perel kot s Kareeno Kapoor Khan. Razkrila je tudi, da se med anonimnimi pismi nahaja eno njeno, ki ga ni bilo lahko napisati, saj soočenje z lastnimi željami zahteva intimen prostor. Ogromen odziv, ki ga je knjiga sprožila, je Gillian spremenil v nekakšno predstavnico največjega ženskega kroga na svetu – tistega, ki presega rasne, razredne in spolne meje.

V svetu, v katerem pogosto prevladuje prepričanje, da je uspeh dosežen skozi rivalstvo, jo najprej vprašam, kako se je naučila ločevati pravo sestrstvo od tako imenovanega performativnega sestrstva – tiste navidezne solidarnosti med ženskami? “Dobro ocenjujem ljudi. Poleg tega me ženske preprosto vemo, katere med nami resnično podpirajo druge. Intuicija nam to pove. Včasih je dovolj že pogled, da se ustvari nit medsebojnega razumevanja. Verjamem, da je naša dolžnost, da se podpiramo.”

Ali je imela v svojem življenju izkušnjo, v kateri se je lahko naslonila na takšno, pristno sestrstvo? “Oh, ja. V mojem življenju je bila ena ženska, dvajset let je bila moja menedžerka. Umrla je pred tremi tedni [z Gillian Anderson se pogovarjamo sredi julija 2025 – op. ur.]. Spoznala sem jo čisto na začetku kariere. Bila je moja menedžerka, a tudi prijateljica, opora, mentorica. Vedno je bila ob meni, še posebej v trenutkih, ko mi je bilo najtežje. Vsak dan sva se pogovarjali. Ona me je naučila, kako biti dober človek. Ne vem, ali bi se znašla brez nje, zlasti v prvih desetih letih dela na seriji Dosjeji X. Ne morem si predstavljati, da bi šla skozi tisto obdobje brez nje ob sebi.”

GABRIELA HEARST; hlače ANIA KUCZYŃSKA; čevlji GIANVITO ROSSI

V svoji bogati karieri je igrala ženske, ki hkrati sprejemajo in zavračajo lastno ranljivost. Kako pomembna je ranljivost v kontekstu sestrstva? “Prava povezava z drugim človekom je mogoča samo, ko se razgalimo. Ko pokažemo svoje slabosti in strahove. Šele takrat se zares spoznamo, ko snamemo oklep, maske in nehamo igrati. Takrat je lažje ljubiti in biti ljubljen – ko pokažemo najbolj intimen del sebe. Ko nehamo igrati, da smo ‘kul’, pametnejši ali boljši, kot smo v resnici. To ni Instagram verzija nas samih, tista ‘najuspešnejša’, temveč nekaj veliko bližjega našemu resničnemu jazu. Ko se ženske na ta način pokažejo druga drugi, se učijo, da so lahko nepopolne in se kljub temu počutijo varne. Biti ranljiva ni slabost, to je moč, saj se razgaliti pred drugimi zahteva ogromno poguma. Prav takrat nastanejo pristni, globoki odnosi. To ni lahko, saj živimo v času narative ‘success story’, v katerem nenehno ustvarjamo svoje popolne avatarje…” Še posebej na družbenih omrežjih. Zato je pomembno ustvarjati skupnosti, v katerih se lahko počutiš varno – ne glede na to, ali gre za ženske, moške ali queer osebe, najpomembnejši so skrb, spoštovanje in pogum. To so vrednote, ki jih potrebuje celotna družba. In definicija poguma se je spremenila. “Da, danes je pogum biti svoj.”

Zdi se, da je to njej več kot jasno, saj je v karieri igrala samo pogumne ženske: Scully, Stello, Jean, Thatcher. Kaj misli, kaj bi vsaka od njih rekla o sestrstvu? “Mislim, da bi Jean odkrito govorila o tem, kako pomembno je stremeti k sestrstvu, ga vključiti v svoje življenje, ga negovati in sprejemati. Margaret Thatcher bi verjetno odgovorila: ‘Ne vem, kaj misliš. Sestrstvo? Kaj je to?’ Scully pa… v seriji je nikoli ne vidimo s prijateljicami. Ima samo službo in Mulderja, zato verjetno ne bi imela veliko povedati. Morda bi ji bilo žal, da ni imela časa niti zavedanja, da bi takšne odnose negovala.”

Srajca WNU; suknjič LOEWE; hlače ANIA KUCZYŃSKA; metuljček HARATYK; prstani SOPHIE BILLE BRAHE, BY PARIAH.

Lani je izdala knjigo “Want”, s katero je dala glas ženskam z vsega sveta, ki so želele deliti svoje erotične fantazije. Od kod se je sploh rodila ideja za takšno knjigo, katera misel jo je vodila? “Knjiga naj bi pokazala, da enakost ni le pravica in možnost, temveč tudi čustveno dovoljenje, da želiš več, drugače, celo sebično. Med srečanji z ženskami, ki so potekala ob promociji knjige, je postalo jasno, da biti sebična zahteva pogum. Pogum je potreben tudi za to, da si zastavljamo težka vprašanja: ali sem srečna v službi, v zvezi, na mestu, kjer živim? Ali si bom upala kaj spremeniti? Ali lahko o sebi razmišljam drugače – pozitivno, namesto da nenehno dvomim? Sprva sem mislila, da bo knjiga govorila samo o spolnih fantazijah, a v resnici se dotika mnogih vidikov ženskega življenja – želja, užitka, vsakdanjika. In nas spodbuja, da si zastavljamo vprašanja: kaj želim od sebe, od partnerja, od življenja? Imamo samo eno življenje in zaslužimo si, da ga proživimo najbolje.” V kolikšni meri pa meni, da spolna neenakost vpliva na to, kako ženske doživljajo in izražajo svoje želje – ne le romantične, temveč tudi tiste, ki se tičejo ambicije, prostora, svobode? “Ena od družbenih omejitev je občutek, da moraš biti ‘vredna pravic’, pravice do želja, do izbire, do življenja, ki je drugačno od tistega, kar družba pričakuje. V mnogih državah velja, da je vprašanje, kaj ženska želi, če to ni v službi moškega užitka, radikalno ali celo nevarno. Včasih je že sama misel, da lahko o tem govoriš s partnerjem, skoraj nepredstavljiva. Pri moških pa to ni nič radikalnega, samoumevno je, da vedno sledijo svojim željam. Zato tisto, kar je za moške norma, za ženske pogosto ostaja tabu. In zato se moramo podpirati. Tako ta kot moja prejšnja knjiga, napisana skupaj z Jennifer Nadel, sta se ukvarjali s solidarnostjo med ženskami. S tistimi skupnostmi, ki jih lahko ženske gradijo namesto tega, da se med seboj ocenjujejo, kritizirajo in spodkopavajo. Že samo dejstvo, da smo ženske, bi nas moralo povezovati, ne pa ločevati.”

Suknjič in krilo JACQUEMUS; zapestnicaBERRIES.

Ali se kot ena od globalnih ambasadork L’Oréal Paris spomni trenutka v življenju, ko si je res rekla: “Da, cenim se”? “Začela sem to resnično čutiti šele, ko sem začela sodelovati z L’Oréal Paris in sem to začela naglas izgovarjati v kampanjah. Ponavljanje tega stavka ima moč – medtem ko ga izgovarjaš, pridobivaš samozavest. Sliši se čudno, ampak tako je. Zdaj ga zares sprejemam, ker v njem čutim moč.”

V svojem aktivističnem pripovedovanju pogosto uporablja modo. Dovolj je spomniti se lanske obleke z izvezenimi vaginami na podelitvi zlatih globusov, ki jo je za njo posebej oblikovala Gabriela Hearst. Če bi morala danes obleči obleko s sporočilom, kaj bi na njej pisalo? “Mislim, da bi pisalo: ‘Enake smo’, ker je večina konfliktov v zgodovini izvirala iz prepričanja ‘drugačni smo, jaz sem boljši’. Mir med ljudmi, sosedi, narodi se začne z opazovanjem podobnosti. Enako velja za ženske, ko jih ocenjujemo in govorimo, da so ‘drugačne’ ali ‘slabše’. Vsaka od nas želi biti opažena, sprejeta, pomembna, zato ko rečemo ‘enake smo’, drugi ženski sporočamo: imaš enako vrednost kot jaz.”

Credits:

Konzultacija za styling
MARTHA WARD

Ličenje
AMANDA GROSSMAN / Forward Artists

Pričeska
JAMES ROWE / Bryant Artists

Asistenti fotografa
DALE CUTTS, RYAN RIVERS, MORGAN EVE RUSSELL

Asistentka stilistke
OLIWIA LESZEK

Manikura
CHIARA BALLISAI / One Represents

Produkcija

LOU GREENAWAY, JESKA HAYTER, JO CULLIS, JACK DRISCOLL-SLACK / RAW Production

Producent
FILIP JAKONIUK

Retuširanje
KRAM RETOUCH