Nasilje nad ženskami v regiji je alarmantno. Kaj storiti, ko ste mu priča

Te dni se je veliko govorilo o kampanji Dokler naju smrt ne loči, izvedeni v osmih državah regije: na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, Albaniji, Severni Makedoniji in Bolgariji, v sodelovanju z ženskimi centri, organizacijami in varnimi hišami iz regije, s ciljem, da se o femicidu spregovori odkrito in brez olepševanja resničnosti. Kampanja se je v začetku novembra začela s performansom v galeriji N.EON, katere osrednja točka je bila črna poročna obleka oblikovalke Marije Tarlać. „Kljub temu, da verjamemo, da so poroke simbol ljubezni in sreče, izkušnje žensk, ki so preživele nasilje, kažejo, da mnoge med njimi prvič doživijo nasilje prav med poroko ali neposredno po njej. Črna poročna obleka v tej kampanji ni provokacija, temveč poziv, da odpremo oči pred resničnostjo, v kateri največ žensk je ubitih s strani svojega sedanjega ali nekdanjega partnerja“, je takrat izjavila Vanja Macanović iz Avtonomnega ženskega centra. Ironično je bila med samo kampanjo še ena ženska ubita v besu – s pištolo svojega nekdanjega fanta. Še ena, ki ji ni uspelo pobegniti.

Nasilje nad ženskami se dogaja povsod okoli nas, prevečkrat in tiho. Je resnično, podlo in nosi številne maske. Od navidez benignih, žaljivih, preko širokega spektra različnih oblik fizičnega nasilja, pa vse do skrajno tragičnih, kot ga je doživela Aldina Jahić v Mostarju pred nekaj dnevi. Ko se to zgodi, se sistem znova preizprašuje, žaluje, ostajajo vprašanja – kaj bi kot družba lahko storili, da bi to preprečili? Za eno izmed nas je bilo takrat že prepozno. Čeprav se vam morda osebno ne dogaja, je grozljivo pomisliti, da se dogaja drugi ženski, nemočni pred voljo in odločitvami bivšega ali sedanjega partnerja (ali včasih nekoga, ki sploh ni partner). O femicidu moramo govoriti glasno in vztrajno, dovolj dolgo, da preprečimo vsako obliko relativiziranja v naši, še vedno, patriarhalni družbi. Kot uradni Mednarodni dan proti nasilju nad ženskami se obeležuje 25. november, a niti ta dan, niti ta mesec nista dovolj, da bi o tem govorili, temveč celo leto, pa tudi leto kasneje, in še tisto za njim…

Naj bo to začetni vodič za vsa vprašanja, ki jih imate na temo nasilja nad ženskami in prve korake, ki jih morate storiti, bodisi da se dogaja vam ali nekomu, ki ga poznate.

Bosna in Hercegovina

Statistika v BiH

“Kaznivo dejanje nasilja v družini ali družinski skupnosti narašča v primerjavi s preteklimi leti, oziroma se ženske žrtve nasilja vse pogosteje odločajo prijaviti nasilje in sprožiti postopke pred institucijami,” za Vogue Adria pojasnjuje Marija Kaurin iz fundacije Udružene žene in dodaja, da je “Nasilje v družini najpogosteje prijavljeno kaznivo dejanje v Bosni in Hercegovini. Globalni problem umorov žensk ne zaobide niti BiH.” Marijo smo povprašali tudi za statistiko glede na pretekla leta.

“Po statističnih podatkih se vsako peto kaznivo dejanje nanaša na nasilje v družini. Storilci teh kaznivih dejanj so v več kot 90 % primerov moški. Statistični podatki zajemajo obdobje od leta 2014 do konca 2024. V Republiki Srpski je po ‘časovniku zločina’ za leto 2023 vsakih 6,5 ure storjeno eno prijavljeno kaznivo dejanje nasilja v družini ali družinski skupnosti. Žrtve teh kaznivih dejanj so v več kot 67 % primerov ženske.

Ko govorimo o žrtvah, so na prvem mestu soproge, zunajzakonske partnerice in bivše partnerice, ki predstavljajo več kot 50 % vseh žrtev, nato matere in hčerke. V porastu je tudi število otrok obeh spolov, ki so žrtve družinskega nasilja.

Dominantna oblika družinskega nasilja je fizično nasilje, vendar statistike kažejo tudi povečano število prijav psihičnega nasilja. Prijave za spolno nasilje so redkejše, zaradi česar se ustvarja vtis, da žrtve tega nasilja ne prepoznajo kot kaznivo dejanje ali ga ne prijavijo. Pogostost in brutalnost nasilja nad ženskami vodi do femicida in kaže na sistemske pomanjkljivosti institucionalnega odziva na nasilje nad ženskami.”

Koliko zakon v BiH ščiti žrtve, ali se storilci sankcionirajo?

“Leta 2019 so bila dejanja nasilja v družini ali družinski skupnosti kriminalizirana izključno kot kazniva dejanja, kar predstavlja pozitiven korak. Prijave nasilja v družini ali družinski skupnosti so bile do takrat v Republiki Srpski večinoma obravnavane kot prekršek. Vendar niso vse oblike nasilja nad ženskami v Bosni in Hercegovini enako kriminalizirane. Družinsko nasilje je prepoznano kot kaznivo dejanje v kazenskem zakonodajstvu Republike Srpske, Federacije BiH in Brčko distrikta BiH. Kljub temu ima Brčko distrikt BiH še vedno dvojno normiranje družinskega nasilja – tako kot kaznivo dejanje kot tudi prekršek.

V zadnjih nekaj letih je opazen porast izrekanja zaščitnih ukrepov s strani pristojnih sodišč. Pri zaščiti žrtev nasilja je izjemno pomembno pravočasno izrekanje nujnih in zaščitnih ukrepov. Potek in dinamika kazenskih postopkov povezanih z nasiljem na podlagi spola se bistveno niso spremenili; postopki se običajno zaključijo v relativno kratkem času – v enem letu. Vendar je izjemno pomembno, da se kazniva dejanja nasilja v družini ali družinski skupnosti obravnavajo v čim krajšem roku, da se zagotovi varnost in zaščita žrtve. Čeprav zakoni o zaščiti pred nasiljem v družini v obeh entitetah prepoznavajo institut osebe zaupanja, zakoni o kazenskem postopku niso usklajeni s to določbo.” (Marija Kaurin iz fundacije Udružene žene)

Na kakšen način se sankcionirajo nasilneži?

“Storilci so v več kot 90 % primerov obsojeni za kazniva dejanja nasilja na podlagi spola, vendar so kazni večinoma blage. Pogojna obsodba je še vedno najpogostejša sankcija za storilce, zaskrbljujoče pa je, da sodišča ob pogojnih obsodbah ne izrekajo tudi zaščitnih nadzornih ukrepov. Na ravni BiH je opaziti, da sodišča kot olajševalno okoliščino upoštevajo dejstvo, da je storilec ‘družinski človek’, torej oče enega ali več otrok, tudi v primerih, ko je bilo nasilje storjeno nad otroki ali v njihovi prisotnosti.” (Marija Kaurin iz fundacije Udružene žene)

Kdo je prvi naslov, ko oseba ali nekdo blizu doživlja nasilje in kateri so prvi koraki?

“V preteklih dneh je naša Fundacija ponovno poudarila pomen SOS linije za pomoč in podporo žrtvam družinskega nasilja skozi informativna srečanja v lokalnih skupnostih. Cilj je bil okrepiti ženske skozi pogovor in opozoriti na možnosti ter podporo SOS linije. To je hkrati priporočilo, ko žrtev ali nekdo, ki ga pozna, trpi nasilje in želi narediti prvi korak, pridobiti informacije o nadaljnjih korakih v konkretnem primeru. Številka SOS za RS je 1264, za FBiH pa 1265. Klici na SOS telefon so brezplačni, dostopni 24/7 in anonimni. Na SOS telefonih delajo SOS svetovalke, ki so izobražene in senzibilizirane glede žrtev družinskega nasilja. Glede na konkreten primer bodo kličočo usmerile na prijavo in postopke pri pristojnih institucijah, prav tako, če kličoča izrazi potrebo po psihološki ali pravni pomoči, jo bodo napotile na pravno in psihološko podporo v okviru naše fundacije, ki jo nudimo žrtvam družinskega nasilja.” (Marija Kaurin iz fundacije Udružene žene)

Seznam zavetišč in varnih hiš v BiH

“Fondacija lokalne demokratije”, Sarajevo

Udruženje građana “Vive Žene”, Tuzla

Udruženje “Žene sa Une”, Bihać,

Udruženje građana “Medica”, Zenica

Udruženje “Žena BiH”, Mostar

“Budućnost”, Modriča

Udružene žene, Banja Luka

“Lara”, Bijeljina

“Žene s Une”, Bihać

Srbija

Statistika v Srbiji

Situacija v Srbiji se razlikuje, letno se prijavi med 27.000 in 29.000 primerov nasilja v družini in partnerskih odnosih. “V letu 2024 je bilo 27.211 prijav, nekoliko manj kot v preteklih dveh letih, a več kot v dveh letih, ko je bila epidemija virusa COVID-19,” za Vogue Adria pojasnjuje Vanja Macanović, odvetnica iz Avtonomnega ženskega centra in dodaja, da podatki kažejo, da je v več kot 70 % primerov prijavljeno nasilje nad ženskami. “Storilci nasilja nad ženskami so bili v 90 % primerov moški, večinoma aktualni ali bivši, zakonski, izvenzakonski ali čustveni partnerji (okoli 67 %) kot tudi sorodniki (sinovi, vnuki, očetje, sorodniki in dr.).”

Kakšna je situacija z zakoni, koliko ščitijo žrtve, katere so dobre in katere slabe strani zakonodaje?

“V Srbiji je zaščita pred nasiljem v družini in partnerskega nasilja urejena na treh ravneh – dve preventivni in ena kazenska. Preventivni ukrepi so določeni v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini in Družinskem zakonu, kazenska odgovornost pa je urejena s Kazenskim zakonikom. Z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini je policiji dano pooblastilo, da oceni tveganje ponovitve nasilja in izreče nujne zaščitne ukrepe; odstranitev storilca iz hiše/stanovanja in prepoved stikov z žrtvijo, v trajanju 48 ur, ne glede na to, ali to žrtev želi ali ne. Policija mora vsako prijavo in postopek sporočiti tožilstvu in centru za socialno delo. Tožilstvo ima nato 24 ur, da odloči, ali bo predlagalo podaljšanje nujnega ukrepa, sodišče pa v naslednjih 24 urah odloča o podaljšanju na 30 dni. Za kršitev nujnih ukrepov je predviden prekrškovni zapor do 60 dni. Ti ukrepi bi se morali izrekati storilcem, kjer je nasilje šele začelo, da se prepreči eskalacija. Problem nastane, ko institucije napačno ocenijo tveganje in na podlagi tega izrečejo ukrepe proti osebam, ki so visoko rizične in resno nevarne.

Najpomembnejši določbi Zakona o preprečevanju nasilja v družini se nanašata na obvezno koordinacijo institucij: v vsakem tožilstvu delujejo Skupine za koordinacijo in sodelovanje, ki jih sestavljajo javni tožilec, policijski uslužbenec za nasilje v družini in predstavnik centra za socialno delo. Skupine se morajo sestajati najmanj enkrat na 15 dni, pregledati vse nove primere, ponovno oceniti tveganje in pripraviti Načrt zaščite žrtve. Takšen model dela obstaja še samo v Združenem kraljestvu, vendar v nekoliko drugačni obliki.

Od uvedbe tega sistema leta 2017 se je zmanjšalo število umorov žensk, ki so prej prijavile nasilje. Na žalost se to število ponovno povečuje, kar zmanjšuje zaupanje žensk, da jih bodo institucije zaščitile po prijavi.

Med nujnimi ukrepi ali po njihovem poteku lahko žrtev, tožilstvo ali center za socialno delo zahtevajo zaščitne ukrepe po Družinskem zakonu – izselitev storilca, vselitev žrtve, prepoved približevanja žrtvi ali mestu njenega bivanja/dela ter prepoved nadaljnjega nadlegovanja. Ti ukrepi lahko trajajo do enega leta, njihova kršitev pa je kaznivo dejanje.

Za storilce, ki ne prenehajo z nasiljem kljub zaščitnim ukrepom, ali za tiste, ki izvajajo hujše oblike nasilja od začetka, se lahko sproži kazenski postopek. Med postopkom je mogoče odrediti pripor ali prepoved približevanja in komunikacije z žrtvijo, kazenska sodba pa lahko izreče varnostni ukrep prepovedi približevanja do treh let.

Kombinacija preventivnih in kazenskih ukrepov lahko zaščiti ženske, ki so preživele nasilje, vendar le, če institucije nasilja ne obravnavajo kot izolirane incidente, ampak kot vzorec vedenja storilca. Na žalost sodišča v Srbiji še vedno kažejo popustljivost do storilcev, kar pogosto povzroča, da ženske in otroci plačajo ceno z lastnimi življenji (izpustitev nevarnih storilcev iz pripora, sprejemanje poravnav kljub novim prijavam, izrekanje hišnega pripora storilcem družinskega nasilja). (Vanja Macanović, Avtonomni ženski center)

Kako se sankcionirajo nasilneži v Srbiji?

“Na letni ravni policija izreče med 20.000 in 22.000 nujnih zaščitnih ukrepov, ki trajajo 48 ur, sodišče pa v več kot 90 % primerov te ukrepe podaljša za dodatnih 30 dni. Od vseh prijav nasilja v letu 2024 so v 4.857 primerih (17,8 %) tožilstva ocenila, da obstaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje nasilja v družini. Sodišča so obsodila 1.990 storilcev, večinoma s pogojnimi obsodbami. Na žalost sodišča redko izrekajo pogojne obsodbe z zaščitnim nadzorom, le majhno število sodnikov ob pogojni obsodbi izreče tudi varnostni ukrep prepovedi približevanja ali kontaktiranja žrtve.

Kar zadeva podatke o prijavah različnih oblik spolnega nasilja nad ženskami, žal ne obstaja točna evidenca vseh primerov, prijavljenih policiji. Statistika obstaja le za primere, kjer je tožilstvo sprejelo odločitev o sprožitvi preiskave, število takšnih primerov pa je že leta izredno nizko. Tožilstva so leta 2020 vodila skupaj 411 primerov spolnega nasilja, leta 2023 pa 500 primerov znotraj kaznivih dejanj proti spolni svobodi. V letu 2024 so od skupno 440 primerov višja tožilstva preiskala le 68 prijav kaznivega dejanja posilstva. Obsojenih je bilo 25 storilcev posilstva – kar je za državo z več kot 3 milijoni žensk zanemarljivo majhno število sodb.” (Vanja Macanović, Avtonomni ženski center)

Kdo je prvi naslov, ko jaz ali nekdo blizu doživlja nasilje in kateri so naslednji koraki?

“Država poziva ženske, naj prijavijo nasilje, vendar jim ne more jamčiti popolne varnosti po prijavi. Zato ženske organizacije in SOS telefoni že leta svetujejo, naj se najprej pokliče brezplačni SOS telefon ženskih organizacij (anonimno, če je potrebno). Tam se oceni tveganje, pripravi varnostni načrt in ženska dobi informacije, kaj lahko pričakuje od institucij, da je prijava podana na način, ki zmanjšuje nevarnost.

Najnevarnejši trenutki za ženske, ki trpijo nasilje, so, ko:

• prijavljajo nasilje
• obveščajo storilca, da ga bodo prijavile ali zapustile
• sprožijo ločitev ali druge postopke
• izvedejo to odločitev v praksi

Takrat je največje tveganje za hudo poškodbo ali femicid.

Če se nasilje dogaja ob trenutku prijave, ženskam svetujejo, naj pokličejo policijo z mesta, kjer so varne in izven dosega storilca, da jim telefon ne bo odvzet ali razbit, kar povečuje tveganje za hude poškodbe.

Pri dajanju izjave policiji je pomembno:

• navesti vse oblike nasilja, sedanje in pretekle
• omeniti pretekle poškodbe in obiske zdravnika, prijave policiji, centru za socialno delo, psihologu, psihiatru, organizacijam
• navesti, ali ima storilec orožje (legalno ali ilegalno), ali je pripadnik sil varnosti ali v stiku z orožjem
• ali je bil pod vplivom alkohola ali drog
• ali je grozil ali poskušal ubiti/storiti samomor
• ali je nasilju priča mladoletni otrok
• ali teče sodni postopek (ločitve, skrbništvo, premoženje…)
• ali je storilec ljubosumen in nadzoruje vsak vidik življenja

Osebam, ki poznajo žensko, ki živi v nasilju, se prav tako priporoča, da se najprej obrnejo na ženske organizacije, da dobijo navodila, kako pomagati na način, ki ne povečuje tveganja za žrtev.

Če nekdo prijavi nasilje brez soglasja žrtve, je pomembno, da to poudari institucijam – ker taka prijava povečuje tveganje in zahteva posebno previdno ravnanje.” (Tanja Ignjatović, psihologinja iz Avtonomnega ženskega centra)

Seznam nevladnih organizacij za individualno podporo ženskam, ki so preživele moško nasilje v Srbiji

“Atina” Udruženje građana za borbu protiv trgovine ljudima i svih oblika rodno-zasnovanog nasilja, Beograd

Autonomni ženski centar, Beograd

Organizacija za zaštitu prava i podršku ženama sa invaliditetom, Beograd

Romski centar za žene i decu “Daje“, Beograd

Viktimološko društvo Srbije, Beograd

Centar za podršku ženama, Savetovalište za pravnu i psiho-socijalnu pomoć, Kikinda

Oaza sigurnosti, Kragujevac

Alternativni Krug, Kragujevac

Udruženje Fenomena /SOS Kraljevo

Udruženje žena “Peščanik”, Kruševac

Žene za mir, Leskovac

SOS ženski centar Novi Sad

IZ KRUGA – VOJVODINA organizacija za podršku ženama s invaliditetom, Novi Sad

Udruženje Roma Novi Bečej – SOS telefon na jezicima nacionalnih manjina, Novi Bečej

SOS na romskom i srpskom jeziku Osvit, Niš

Centar za devojke, Niš

Udruženje žena Femina, Smederevska Palanka

Ženska alternativa, Sombor

Ženski centar Užice SOS telefon za žene sa iskustvom nasilja u poroidici i partnerskim odnosima, Užice

SOS telefon za podršku i pomoć ženama i deci koja su preživela nasilje, Vranje

SOS telefon za žene i decu žrtve nasilja, Vlasotince

Zrenjaninski edukativni centar,  Zrenjanin

Udruženje Romkinja Bujanovac, Bujanovac

Udruženje Nezavisni ženski centar, Dimitrovgrad

Udruženje  Romkinja “Nada”, Aleksinac

IMPULS TUTIN, Tutin

Seznam varnih hiš v Srbiji se nahaja tukaj.

Hrvaška

Statistika na Hrvaškem

V zadnjih desetih letih je bilo na Hrvaškem ubito 165 žensk, samo v letu 2025 je bilo zabeleženih 11 primerov femicida (v 2024 – 18, 2023 – 9, 2022 – 13), za Vogue Adria statistični pregled predstavi Karla Pudar, izvršna direktorica Zaklade SOLIDARNA, znotraj katere deluje Fond za ženske. “Gre za ženske, ki so izgubile življenje s strani partnerja, bivšega partnerja ali bližnjega družinskega člana – najpogosteje v lastnem domu, tam, kjer bi morale biti najbolj varne. Ti primeri niso izjema, ampak odraz globoko zakoreninjenega problema spolno pogojenega nasilja in resnih institucionalnih pomanjkljivosti pri njegovem prepoznavanju, preprečevanju in sankcioniranju.” Po razpoložljivih podatkih vsaka tretja ženska na Hrvaškem v življenju doživi kakšno obliko nasilja – fizičnega, psihičnega, spolnega ali ekonomskega. Statistika kaže, da je na vsak prijavljeni primer družinskega nasilja še vsaj deset neprijavljenih, na en prijavljen primer spolnega nasilja pa kar petnajst neprijavljenih.

“Sistemski molk, nezaupanje v institucije in stigma, ki jo ženske občutijo, so razlogi, zakaj mnoge nikoli ne spregovorijo, tiste, ki to storijo, pa pogosto ostanejo brez ustrezne podpore,” poudarja Karla in dodaja: “Femicid ni le kaznivo dejanje, ampak zadnja točka na kontinuumu toleriranja nasilja. Družbe, v katerih ubijajo ženske, niso družbe, kjer ‘sistem ne deluje’, ampak družbe, v katerih je nasilje dovolj normalizirano, da preživi vse naše molke.”

Kakšno je stanje z zakoni na Hrvaškem, ko gre za zaščito žensk pred nasiljem, in koliko ti zakoni dejansko ščitijo?

“Hrvaška ima razmeroma močan zakonski okvir za zaščito žensk pred nasiljem. Kazenski zakonik jasno definira kazniva dejanja družinskega nasilja, telesnih poškodb, spolnega nasilja in groženj, medtem ko posebni predpisi – Zakon o zaščiti pred nasiljem v družini in Zakon o kazenskem postopku – določajo obveznosti institucij in pravice oseb, ki iščejo zaščito. Na papirju je sistem vzpostavljen, problem pa je, kot v mnogih drugih državah, njegova izvedba: nedosledna uporaba zakonov, blage kazni, počasni postopki in slaba koordinacija institucij. V kriznih trenutkih je razlika med zakonom in dejansko zaščito zelo očitna.”

V zadnjih letih pa so bili narejeni pomembni premiki. Zahvaljujoč dolgoletnemu zagovorništvu ženskih organizacij so konec 2023 in v začetku 2024 sprejete ključne spremembe Kazenskega zakonika: uvedeno je kaznivo dejanje umora ženske (femicid), s kaznijo najmanj deset let zapora ali dosmrtno, brez možnosti zastaranja. Prvič je bila v zakon uvedena tudi definicija spolno pogojenega nasilja, s čimer se priznava, da nasilje nad ženskami ni le individualno dejanje, ampak izraz družbenih neenakosti in kot takega je treba upoštevati kot oteževalno okoliščino pri določanju kazni.

Kljub tem spremembam sodna praksa pogosto ne odraža resnosti zakonodaje. Še vedno smo priča sodbam, ki podcenjujejo težo dejanja, nasilniki dobivajo minimalne kazni, žrtve pa skozi dolge, izčrpavajoče in pogosto retraumatizirajoče postopke doživljajo institucionalno nasilje. Posebej zahtevna je situacija v manjših skupnostih, kjer so podporne storitve omejene in fragmentirane.

Zaklada Solidarna preko Fonda za ženske dnevno spremlja, kako ti poskusi izgledajo v praksi: ženske, ki odhajajo brez ekonomske varnosti, matere, ki z otroki bežijo v zadnjem trenutku, primeri, kjer nujna finančna pomoč dobesedno določa, ali je ženska tisti dan varna. Fond deluje izključno zahvaljujoč prostovoljnim prispevkom državljank in državljanov, kar omogoča hitro ukrepanje, tam, kjer sistem pogosto odpove. Naš fokus ni samo na zakonih, ampak na tem, kar sledi po njih: dosledna uporaba, dostopne podporne storitve in družbena klima, kjer se nasilje nad ženskami ne relativizira, niti pred institucijami, niti v vsakdanjem življenju.” (Karla Pudar, izvršna direktorica Zaklade SOLIDARNA)

Na koga se moramo najprej obrniti, ko mi ali kdo od naših bližnjih doživlja nasilje, in kakšni so naslednji koraki?

“Če vi ali nekdo v vaši bližini doživlja nasilje, je najpomembneje, da niste sami v tem. Prvi korak ni prijava, ampak varnost, ki se začne s pogovorom z nekom, ki zna oceniti tveganje. Najbolje je, da se najprej obrnete na organizacije, ki se specializirano ukvarjajo s podporo ženskam, ki trpijo nasilje. Te lahko z vami izdelajo konkretni varnostni načrt, pojasnijo, kaj pričakovati od institucij, zagotovijo pravno in psihološko pomoč ter, če je potrebno, organizirajo nujno namestitev. Na voljo je tudi Nacionalni klicni center za žrtve kaznivih dejanj in prekrškov (116 006), brezplačno, anonimno, 24 ur na dan, kjer lahko dobite informacije, usmeritve in začetni občutek varnega prostora.

Če obstaja neposredna nevarnost, je proriteta jasna: poklicati policijo na 192 ali nujne reševalce na 112. Policija je dolžna posredovati, zaščititi žrtev in storilca odstraniti iz gospodinjstva.

Dodatni kanali podpore vključujejo podružnice Hrvaškega zavoda za socialno delo, zdravstvene ustanove, varuha človekovih pravic za enakost spolov ter vrsto nevladnih organizacij (Avtonomna ženska hiša Zagreb, SOS Rijeka, Domine, B.a.b.e., Ženska soba in druge).

Solidarna ne nudi pravnega ali psihosocialnega svetovanja, vendar preko Fonda za ženske zagotavlja krizno finančno podporo in usmerja ženske k organizacijam, ki lahko nudijo specializirano pomoč. Naša vloga se začne s poslušanjem in usmerjanjem naprej, saj izhod iz nasilja ne temelji na enem samem ukrepu, ampak na mreži podpore, ki ženski omogoča varnost in avtonomijo pri lastnih odločitvah. (Karla Pudar, izvršna direktorica Zaklade SOLIDARNA v sklopu katere deluje Fond za ženske)

Kontakti centrov, ki nudijo pomoč na Hrvaškem in so tudi del varnih hiš:

Nacionalni pozivni centar za žrtve kaznenih djela i prekršaja – 116 006 (Centar za žrtve i svjedoke)

Ženska sobą (seksualno nasilje) – 01 6119 444

SOS telefon 0-24:  Ženska pomoć sada 0800 655 222

Ženska Grupa Korak Karlovac 047 655 925

Autonomna ženska kuća Zagreb – 0800 55 44

B.a.b.e. – 0800 200 144

Udruga za zaštitu obitelji U.Z.O.R. Rijeka – 0800 333 883

SOS Osijek – 0800 200 151 (Izvor Tenja)

OS Vukovar – 032 414-910 (Sigurna kuća b.a.b.e.)

SOS Slavonski Brod – 035 449 180 (Udruga Brod)

SOS Virovitica – 033 721 500 (SOS Virovitica, radnim danom 8.00-20.00 sati)

SOS Pakrac – 034 411 780 („DELFIN“ – PAKRAC)

SOS Sisak – 044 888 888 (Sigurna kuća Centar za žene Adela)

SOS Križevci – 048 711 077 (Udruga Hera)

SOS Karlovac – 047 655 925 (Ženska Grupa Korak Karlovac)

SOS Rijeka – 051 211 888 (SOS Rijeka)

SOS Poreč – 052 452 746 (Centar za građanske inicijative Poreč)

SOS Pula – 052/500-148

SOS Split – 021 537 272 (Udruga Domine)

SOS Zadar – 023 332 059 (Udruga Duga)

Sigurna kuća Dom Duga Zagreb

Slovenija

Statistika v Sloveniji

“Nasilje nad ženskami je pogostejše, kot se zdi na prvi pogled,” za Vogue Adria pravi Tanja Šket Bele iz Društva Ženska svetovalnica. “Policija vsako leto obravnava na tisoče primerov družinskega nasilja. V zadnjih nekaj letih opažamo, da se o nasilju več govori in da žrtve pogosteje prijavijo primere.” Podatki za Slovenijo kažejo, da je nasilje prisotno v vseh starostnih skupinah in okoljih, pogosto pa ostaja skrito zaradi strahu in sramu. Po raziskavi je vsaka druga ženska (56,6 %) od 15. leta dalje doživela kakšno obliko nasilja: psihično nasilje 49,3 %, fizično 23 %, ekonomsko ali premoženjsko 14,1 %, omejevanje gibanja in stikov 13,9 %, spolno nasilje 6,5 %. Približno 92 % storilcev fizičnega nasilja so moški, najpogosteje partner ali bivši partner. Manj kot polovica žensk prijavi nasilje institucijam ali nevladnim organizacijam, najpogosteje policiji ali Centru za socialno delo (CSD).

Kakšno je stanje z zakoni, koliko ščitijo žrtve, katere so dobre in slabe strani zakonodaje v Sloveniji in kako so nasilneži sankcionirani?

“Zakonodaja je relativno dobra: Zakon o preprečevanju nasilja v družini postavlja jasne obveznosti institucij in omogoča zaščito žrtvi. Policija lahko takoj odstrani storilca ali izreče prepoved približevanja, Kazenski zakonik pa obravnava družinsko nasilje kot kaznivo dejanje. Prednosti so hitra zaščita, dostopnost varnega nastanitve, pravno svetovanje in podpora skozi postopke. Slabosti so kazni, ki pogosto niso zadostne brez dodatne podpore (svetovanja, programi za storilce), kapacitete varnih mest in dostopnost storitev se razlikujejo po regijah. Najpomembneje je združiti: hitro zaščitno ukrepanje (prepoved približevanja), varnostni načrt in stalno strokovno podporo.” (Tanja Šket Bele, Društvo Ženska svetovalnica)

Na koga se moramo najprej obrniti, ko mi ali kdo od naših bližnjih doživlja nasilje in kakšni so naslednji koraki?

“Ko ženska doživlja nasilje, je njena varnost na prvem mestu. Če je v nevarnosti, se mora takoj umakniti in poklicati policijo na 113 ali anonimno na 080 12 00. Krizni center v Ljubljani deluje 24/7 na skrivni lokaciji in omogoča: takojšnjo varno namestitev, svetovanje, osnovno oskrbo, varnostni načrt in koordinacijo s policijo, Centrom za socialno delo in sodiščem. Ženska se lahko obrne tudi na Center za socialno delo in nevladne organizacije, kot je Društvo Ženska svetovalnica, za psihosocialno podporo, izdelavo varnostnega načrta in pripravo dokumentacije za pravne postopke. V Ženski svetovalnici nudimo pomoč v dveh programih; Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja in Krizni center, ki deluje 24/7.” (Tanja Šket Bele, Društvo Ženska svetovalnica)

“Če je nevarnost velika, se lahko ženska začasno namesti v varno hišo, kjer poleg nastanitve dobi tudi strokovno podporo za načrtovanje korakov, ki zagotavljajo njeno varnost in varnost njenih otrok, če jih ima. Najpomembnejše je, da žrtev nasilja razume, da nasilje ni le nedopustno, ampak tudi kaznivo dejanje, da ni kriva ali odgovorna zanj in da ni sama v stiski. Institucije morajo narediti vse, kar je mogoče, da nasilje ustavijo in zagotovijo njeno varnost.” (mag. Tjaša Hrovat, Društvo za nenasilno komunikacijo)

Seznam kriznih centrov in varnih hiš v Sloveniji

Celoten seznam varnih hiš v Sloveniji je tukaj.

Celoten seznam kriznih centrov v Sloveniji je tukaj.

Celoten seznam svetovalnih centrov za žrtve nasilja v Sloveniji je tukaj.