Ob obsežni regionalni turneji smo se pogovarjali s slovitim pianistom Maksimom Mrvico

Iskreno? Nimam niti enega Maksimovega albuma v svoji zbirki in niti ga ne iščem aktivno po streaming platformah. Ampak priznam: vsakič, prav čisto vsakič, ko na televiziji naletim na posnetek koncerta ali ko mi algoritem vrže odlomek njegove izvedbe na YouTubu ali družbenih omrežjih – obstanem. Popolnoma hipnotizirana. Morda je boljša beseda – očarana.

Maksim Mrvica ima moč, ki ustavi čas. Enako intenzivno drži pozornost minuto in pol, kolikor traja “Let čmrlja” v hiperdinamičnem aranžmaju, pa tudi uro in pol, kolikor traja celoten koncert. Oboje je enako “veliko” in enako intenzivno. Tista minuta in pol nosi težo celotnega koncerta, tako zelo je nabita. Ne morem si ne zastaviti neizogibnega vprašanja: Kakšen je to glasbenik, kakšen umetnik, kakšna persona, ki premore tak magnetizem?
V začetku novembra se odpravlja na turnejo, ki se začne v Zagrebu in konča decembra v Beogradu, jaz pa sem ob tej priložnosti dobila možnost pokukati v enigmo po imenu Maksim Mrvica. Z najinim pogovorom sva olupila plasti od crossover zvezde do klasičnega virtuoza v iskanju popolnega akorda.

Njegova kariera ima za mnoge jasno določljivo izhodišče: crossover era in album “The Piano Player”. Logično, morala sem ga vprašati o tej senci preteklosti, ki je hkrati temelj njegove kariere. “Moj prvi album, ‘Piano Player’, je še vedno moj najuspešnejši,” pripoveduje Maksim. “Prodali so ga v štirih milijonih izvodov in z njim sem prepotoval ves svet. Tisti nenadni uspeh čez noč pred 22 leti je bil neverjeten šok.” Zaveda se, da morajo biti hiti, kot sta “Exodus” ali “Let čmrlja”, del skoraj vsakega koncerta, a tega ne doživlja kot breme, temveč kot normalnost v glasbenem svetu, podobno, denimo, večnim Madonninim hitom. Kje pa je tu umetniška svoboda? Maksim se spominja trenutka, ko je najbolj šokiral samega sebe (in svoje oboževalce): “Pred davnimi leti, mislim da na drugem albumu, sem si dovolil s producentom, ki je delal tudi z Björk, vstopiti v studio in ustvarjati drugače. Bil sem v fazi elektronske glasbe in naredila sva techno različico Bachovega preludija, pri čemer sva spremenila zvok klavirja v nekaj skoraj električnega. Meni je bilo to genialno, a dober del mojih oboževalcev tega sploh ni razumel.” To je bila ena največjih svoboščin, ki si jih je kdaj dopustil.

Danes se je crossover znova preoblikoval. To ni več toliko “playsmash” klasične kompozicije skozi filter elektro-popa. “Zdaj je obratno. Vzamem znano pop ali rock melodijo in jo ‘oblečem’ v zelo velik, simfoničen, orkestralni zvok, da v bistvu zveni kot klasična kompozicija, čeprav je tema iz pop/rock sveta,” razlaga Maksim, pri tem pa poudarja, da je klavir še vedno dominanten element, vendar je produkcija postala “mehkejša”, ritem pa organski, odigran z “živimi” bobni in instrumenti. In ne, ne počuti se kot izdajalec klasične umetnosti. “Ta žanr mi je zelo ljub. Ko smo začeli pred 22 leti, se je crossover šele razvijal. Danes je na tisoče crossover glasbenikov z velikimi karierami. Sam ta uspeh kaže, da je to ljudem zanimivo,” sklene.

O glazbeniku Maksimu Mrvici ispisani su mnogi tekstovi, intervjui, a i ovaj moj će im se pridružiti, no zanimalo O glasbeniku Maksimu Mrvici je bilo napisanih že veliko besedil in intervjujev, tudi ta moj se jim bo pridružil, vendar me je zanimalo, kako pomembne so mu še druge oblike ustvarjalnosti, izražanja. Njegov ustvarjalni proces, kot pravi, hranijo tudi druge umetnosti. “Zelo me zanima arhitektura. Veliko sem raziskoval in se učil od svoje najboljše prijateljice, ki je arhitektka. Poleg tega me fascinira balet – ta umetnost gibanja telesa, ta neverjetna disciplina.” Posebej ga je navdušila pot baletnika, ki je, kot pravi, precej podobna poti klasičnega pianista – zahteva ogromno truda, dela in perfekcionizma. Zato ni nič čudnega, da sta njegova najljubša skladatelja Prokofjev in Stravinski, ki sta hkrati mojstra pisanja za balet.

Pa njegov delovni dan (ko smo že pri disciplini)? To je čista disciplina, daleč od kaotičnega navala inspiracije ob 03:00. “Ko se pripravljam na turneje, si, takoj ko se zbudim, skuham kavo in sedem za klavir. Koncentracija je zjutraj najboljša. Zvečer še malo vadim, počivam pa v naravi, rad grem na sprehod.” Na sam dan koncerta pa mora biti discipliniran “v drugo smer”: ne sme vaditi, mora spočiti glavo in roke. Plavanje v bazenu je zanj ključno za sprostitev mišic v rokah.

Publika ga je iz intimnih teatrov in koncertnih dvoran (kjer je imel rad bližino in boljšo akustiko) popeljala v arene. “Atmosfera v areni, ko 13.000, 14.000 ljudi kriči, to je videti kot pop-rock koncert, energija je neverjetna,” priznava Maksim, a dodaja: “Hkrati pa ostajam tisti klasični glasbenik, ki uživa v intimnosti koncertne dvorane.” Potem ko je v zadnjih več kot 20 letih večkrat prepotoval svet, nastopal v najprestižnejših in največjih dvoranah in arenah, potem ko je izkusil, drznila bi si zapisati, (skoraj) vse, me zanima, kaj je zanj danes luksuz. “Definitivno anonimnost, tišina in mir,” izstreli brez razmišljanja. “Zaradi narave svojega dela sem nenehno obdan z ljudmi – na letališčih, postajah, med tisoči ljudi. Ko imam prost čas, želim tišino in mir.” Narava je njegov glavni mehanizem regeneracije: “Ko imam prost dan, me asistenti preprosto spustijo v park ali v gozd. To me neverjetno sprošča in čisti.” Ideal počitka zanj je plovba po Jadranu tri poletne mesece: daleč od ljudi, s prijatelji in družino, v toplih krajih in na morju.

Tukaj sem morala vprašati, kdo je in kaj počne Maksim kot zasebna oseba. “Največja sreča mojega življenja je moja hči Leeloo.” In ko se vrata zaprejo, v zasebnosti svojega prostora vzame svoj klasični repertoar in – igra. “Klavir ni moje delo, to je vtkano vame. Preprosto ne morem nehati igrati.”

Verjetno prav zaradi tega, zaradi te neločljivosti med tem, kar je poklic in kar je življenje samo po sebi, se vanj vlaga ne le trud in čas, temveč tudi duša, saj meja med delom, poslanstvom in zasebnim svetom skorajda ne obstaja; Maksim sebe dojema predvsem kot umetnika. “Celo svoje življenje se izobražujem in v duši se počutim kot klasični umetnik. Ampak ali sem tudi zabavljač? Teoretično sem, ker nastopam v areni in mi je pomembno, da se občinstvo zabava. A nisem verbalen zabavljač. Občinstvu se med koncertom oglasim morda trikrat ali štirikrat. Z glasbo se izrazim bolje kot z besedami.” Kaj pa bi večina napačno presodila glede Maksimove rutine, dela, na prvi pogled? “Morda je najtežji vidik mojega dela potovanje. Ljudje ne vedo, kako izčrpavajoče je – v velikih državah, predvsem v Aziji, potujemo vsak drugi dan od 6 do 10 ur. Dan koncerta in samo igranje mi je veliko lažje kot potovanje.”

Mislim, da ne obstaja oseba, ki ob Maksimu ne bi najprej pomislila na modo. Pri njem ne gre le za kostum za oder. “Eksperimentiranje z modo, pričesko in tetovažami je bilo prisotno veliko prej, preden sem sploh začel crossover projekt. Morda je bil to celo razlog, zakaj se je založba zame zanimala. Ko so me spoznali, sem imel črne lase s srebrnim pramenom čez glavo – kar zagotovo ni bil videz klasičnega pianista.” Moda je sestavni del odrskega nastopa, včasih ga tudi utrudi, ker ima v glavi note, a jo ima rad in v njej uživa. Poleg mode mora imeti tudi svoje “guilty pleasures” in ja, presenetil me je s svojo “normalnostjo”, s tistim, čemur se večina nas zateče, da pobegnemo v svet ugodja, lahkotnosti in na koncu koncev tudi smeha. “Obožujem serijo ‘Prijatelji’ (Friends), gledam jo verjetno že 30 let. To je moja ‘go to’ serija, ko sem pod stresom, neka ta domačnost likov me sprošča.” In drugi? Zagotovo jih ima še… “Verjetno kak junk food, tipa pica ali hamburgerji, ki jih ne jem pogosto, ker se zdravo prehranjujem. Ampak ko si res želim nekaj privoščiti – si privoščim.”

Po glasbenem geniju, osebi, ki hipnotizira množice, ki uživa v umetnostih, a je hkrati, tako kot vsi mi smrtniki, stkana tudi iz uživanja v majhnih stvareh, me je zanimalo, kakšna je njegova ultimativna življenjska ambicija. Na odgovor je bil hiter, kot da je komaj čakal, da ga izreče: “Želim do konca življenja in še zelo dolgo početi to, kar počnem. Poklic pianista je sicer dolgoživ. Vidim se, kako še naprej igram po svetu. Ideja, da bi prenehal igrati klavir – to pri meni ne obstaja.” In če bi imela, kot zlata ribica, moč uresničiti katero od njegovih življenjskih želja, če bi mu dala 24 ur s katerimkoli preminulim ali živečim umetnikom, bi bil to klasični pianist Arthur Rubinstein. “Ne samo da mi je bil všeč kot glasbenik, všeč mi je bil tudi njegov joie de vivre – pogled na življenje in način, kako je uravnotežil uspešno kariero in znal živeti. Vprašal bi ga – kako to počneš?”