Vse, kar ste vedno želeli vedeti o seksu v filmu, pa niste imeli nikogar vprašati

Vprašanje intimnosti je večno občutljiva tema. Predvsem zato, ker večina ljudi v vsakdanjem življenju pogosto meša pojem bližine in ga razume na povsem različne načine, ko pa gre za subjektiven občutek, v katerem koli primeru vsaka definicija nehote pade v vodo. Zato morda neprestano poskušamo to „ujetost” izraziti skozi različne oblike umetnosti, med katerimi prednjači film, ki ima moč prikazati tisto, kar pogosto ne znamo izreči. A intimnost na filmu je čista konstrukcija, natančno oblikovan prizor, ki mora delovati resnično, a se odvija v strogo nadzorovanih razmerah, v katerih se igralci dotikajo po dogovoru in navodilih, čustva pa se pozneje skrbno odmerijo v montaži. Kljub vsemu, ko naletimo nanje – od otroštva, ko so nam govorili, naj zamižimo, pa do danes, ko nam nihče več ne prepoveduje gledati – eksplicitni prizori v nas vedno sprožijo rahlo nelagodje.

Spomnim se še s študija dramaturgije, čisto na začetku, ko nam je sloviti režiser Miša Radivojević vedno rad poudaril, da je prizore seksa zelo težko napisati, še težje pa jih posneti. Njegov nasvet je bil, naj jih v scenarijih, kadar koli je mogoče, preprosto izpustimo, ker seks v domačem filmu skoraj vedno izgleda kot posilstvo ali kot neverodostojno mučenje igralcev, ki naj bi pred kamero prikazali izbruh strasti. A na srečo se je od takrat marsikaj spremenilo in režiserji – tako pri nas kot drugje – so začeli temu tipu prizorov namenjati precej več pozornosti. Do pred kratkim, ko se je končno pojavila priložnost, da stopijo v ospredje tudi strokovnjaki. Na snemanjih se je namreč pojavila povsem nova profesija, ki jo danes imenujemo koordinator intimnosti, in z njo se je zgodila velika, nepričakovana sprememba. Prizori, v katerih si liki izmenjujejo nežnosti ali se predajajo spolnosti, so postali bolj vznemirljivi in prepričljivi, nevidno prisotnost koordinatorja pa je začutiti tako pred kot za kamero.

Koordinatorji intimnosti so razmeroma nov, a nujen pojav v filmski in televizijski industriji, ki se je začel uveljavljati od leta 2018. Zahvaljujoč gibanju #MeToo je postalo več kot očitno, da je na snemanju potrebna tretja oseba, ki mora zagotoviti varnost igralcev. Številne produkcije danes uporabljajo koordinatorje intimnosti kot standardno prakso, zlasti pri prizorih, ki vključujejo goloto, pornografijo ali kakršno koli simulacijo spolnosti. Igralski poklic je, kot vemo, izjemno občutljiv in zahteven. V naglici za vlogami ter skozi dolge in intenzivne vaje so igralci pogosto presenečeni nad tem, kar preberejo v scenariju, ko končno dobijo vlogo. Tu nastopi koordinacija intime – strokovnjaki, ki se ukvarjajo izključno z bližino med igralci in jih varujejo tako, da koreografirajo prizore, ki vključujejo vse: od poljuba, kratkega dotika, do golote ali kakršne koli eksplicitne vsebine.

Normal People

Dobro se spomnim, ko sem prvič gledal serijo “Normal People”. Najbolj so me zadeli ravno prizori spolnosti med glav­nima likoma – bili so tako resnični, neposredni in prepričljivi, da sem ob tem občutil celo nekaj zadrege, kot bi posegal v nekaj zasebnega. Takrat se nisem zavedal, da je poleg izjemne igre obeh glavnih igralcev za to magijo zaslužna prav Ita O’Brien. In to sploh ni njen edini projekt – gotovo ste opazili, da so v zadnjih letih serije, kot so “I May Destroy You”, “Sex Education” ali “It’s a Sin”, požele veliko pohval prav zaradi drznih, a izjemno kompleksnih in natančno oblikovanih prizorov spolnosti. Očitno je bilo tudi, da so vse te produkcije poudarjale, kako pomemben je koordinator intimnosti, da se igralci v ranljivih prizorih počutijo varno. Varnost mora biti vedno pred spontanostjo – danes je to že samo po sebi umevno. Zato me je zanimalo, kako se je sploh začelo. Kako se je sploh domislila, da oblikuje povsem novo funkcijo na setu, ki dotlej ni obstajala? Je bilo težko prepričati producente? “Zame je bil to povsem naraven proces. Že dolgo pred tem, preden se je koordinacija intimnosti sploh uveljavila, sem raziskovala telo in me je zanimalo, kako ga postaviti v koreografijo. Svoje delo sem začela deliti šele leta 2017 – junija sem ga prvič predstavila skupini agentov in takoj so rekli – to potrebujemo.

Prelomnica pa je bil seveda #MeToo, trenutek, ko industrija ni več mogla zamižati in je bila pripravljena sprejeti in uporabiti moje dolgoletno raziskovanje.

Jaz pa sem bila preprosto pripravljena na ta izziv…” Ita je na ekran in na oder prinesla profesionalen pristop k spolni vsebini in goloti prek svoje organizacije “Intimacy on Set”, v kateri deluje 25 koordinatorjev po vsem svetu, z dodatnimi usposabljanji v ZDA, Kanadi, Nemčiji, Avstraliji in na Novi Zelandiji ter v Veliki Britaniji. Proces vključuje pridobivanje jasnega soglasja igralcev o tem, kaj bodo med snemanjem počeli – kje na telesu jih je dovoljeno dotakniti in kje ne – ter koreografiranje prizorov, razčlenjevanje prizora na vnaprej dogovorjene gibe, ki so avtentični človeški spolni izkušnji, anatomsko pravilni in se jih lahko igralci naučijo enako kot replike ali plesne korake. Medtem ko jo poslušam, razmišljam o tem, kako zelo imam rad ljudi, ki s strastjo govorijo o svojem delu, zato ne morem preskočiti vprašanja, koliko se je od prihoda koordinatorjev intimnosti spremenil pristop televizijskih in filmskih produkcij. “Popolnoma se je spremenil, res se je. Če zdaj pogledate IMDb, skoraj vsak projekt, ki nastaja, ima koordinatorja intimnosti kot povsem enakovrednega člana filmske ekipe, kar je neverjetno, čudovito in me izjemno veseli … A kot sem že omenila, ima vsak svoj odnos do lastne intime in do tega, koliko o njej lahko odprto govori. Prav zato je usposabljanje koordinatorjev intimnosti tako pomembno. In včasih je tisto, s čimer se srečujemo in se moramo znajti, res, res zahtevno. Učimo se iz projekta v projekt.”

Sex Education

Kako zelo pomembna in nujna je njena vloga, govori tudi to, da je Michaela Coel, avtorica mini-serije “I May Destroy You”, svojo BAFTA nagrado za najboljšo igralko posvetila prav Iti O’Brien. V govoru se ji je zahvalila, ker je ustvarila varen prostor, ker je postavila fizične, čustvene in profesionalne meje ter poudarila, da so bile vse njene intervencije nujne za uspeh serije. Prepričala jo je tudi kot režiserko in avtorico, da je položaj koordinatorja intimnosti potreben v vsaki produkcijski hiši, ki želi snemati vsebine, ki se dotikajo občutljivih tem spolnosti in telesnosti.“Torej, delo se v osnovi nanaša na podporo producentu, podporo režiserju in določanje smeri, v katero želimo iti,” nadaljuje, ko mi razlaga o kompleksnosti svoje vloge, “to je prav poseben proces oblikovanja telesnega plesa. Vedno opisujem svojo vlogo kot nekaj, kar je zelo podobno koordinatorju kaskaderjev. Popolnoma enako je.

To pa pomeni, da morate z igralci in ekipo zgraditi odnos, globoko vez, zaupanje, da se ti lahko v celoti prepustijo.”

Kljub številnim argumentom v prid te profesije se v zadnjem času pojavljajo burne razprave o tem, ali je koordinator intimnosti sploh nujen in ali njegova prisotnost morda ne kvari pristnosti ter zavira igralski proces. Nekaj velikih imen hollywoodske A-liste je to funkcijo odločno zavrnilo, nekateri med njimi pa so celo izrecno zahtevali, da pri prizorih seksa ne potrebujejo nobene pomoči. Celotno razpravo je dodatno podžgal film “Anora”, pri katerem koordinator intimnosti ni bil prisoten, ker sta se glavna igralka Mickey Madison in preostanek ekipe odločila, da ga ne vključijo, pri čemer so vztrajali, naj bo produkcija čim manjša in čim bolj učinkovita. Takšna odločitev je sprožila ostre odzive stroke, čeprav so pozneje pojasnili, da je šlo izključno za željo glavne igralke, ki se je tako počutila bolj udobno v svoji vlogi in ne za zavračanje prakse same.Ta tema mi da povod, da Ito O’Brien vprašam, kako gleda na ta nenavadni, a vse bolj razširjeni trend med igralci. “Če si glavna igralka ne želi nekoga, ki bi jo vodil skozi celoten proces, je to povsem v redu. Vendar pa film ni samo ena glavna igralka – na setu so tudi drugi igralci, ki ga morda potrebujejo, da se počutijo varno in sproščeno. Naša naloga je širša od ene same osebe in pomeni zagotavljanje najboljše prakse v celotni produkciji. To pa pomeni, da mora vsak član ekipe vedeti, da bo na snemanju varen.”

Spolni prizori so gotovo najobčutljivejši del filmskega procesa, saj se v njih srečajo umetnost, etika in tehnični nadzor. Pred pojavom koordinatorjev intimnosti so bili igralci pogosto prepuščeni lastnim občutkom in mejam, ki so se lahko hitro prestopile; veliko lažje so padli v različne pasti in se izgubili v prepletanju zasebnega življenja z delom, ki ga opravljajo. Danes je to veliko varneje, saj imajo ob sebi osebo, ki jih vodi in z razumevanjem usmerja skozi zapleten proces ustvarjanja bližine na ekranu. “Trudim se najti tisti poseben trenutek, ko se pokaže prva iskrica bližine, in to je vedno pogled,” zaključi Ita O’Brien in s tem potrjuje, da mora za vse neulovljive stvari, tako kot v življenju, obstajati pravi trenutek, ko se začne dogajati magija. Na obojestransko zadovoljstvo.