Nevidna nit med svetovi najuspešnejšega regionalnega gledališkega kostumografa

Kljub tem, da mi je po nekem naključju uspelo priti v Le petit Café deset minut pred najinim srečanjem, nisem nič bolj zbrana in pomirjena. Kaos v moji glavi se je razlival po beležkah pred menoj. Sem si zapisala vse, sem kaj pozabila, kaj ga lahko še vprašam, kaj sploh vprašati, kar ga niso vprašali že vsi pred menoj? Sivo in vlažno sobotno jutro, je tu in tam z barvo poškropil kakšen jesenski list v vetru. Celo vzdušje v kavarni je bilo nenavadno pusto, usklajeno z zamolklimi sepia toni ambienta, kljub temu, da je bila polna. Nakar v prizor počasi vstopi Gospod v brezčasno krojenem plašču, za njegovimi očali pa se iskri prodoren pogled, ki mu nič ne uide. Nekaj na njem deluje, kot da ni iz tega časa, kot da s seboj nosi tisoč življenj. Pomaham mu in pristopi z elegantnim korakom in mi ljubeznivo seže v roko. Opraviči se mi za zamudo, čeprav sploh ne zamuja in takoj predlaga, da se tikava. V njegovem glasu zaznam spoštovanje in izjemno prijaznost, medtem ko nadaljuje, kot da se poznava že celo večnost, “celo dopoldne sem porabil na telefonih.” Njegov trenuten urnik je izjemno natrpan in hkrati dela na več projektih in različnih koncih, a, kot pravi, mu to ustreza. “Res je pestra sezona, ampak so zelo dobri projekti. Sem v takem precej delovnem moodu. Jako mi se da.” Seveda me je takoj zanimalo, na čem vse trenutno dela.

Zajame sapo in mi začne naštevati. “Ravno par dni nazaj sem oddal skice za klasični balet, balete delam večinoma z Valentino Turcu,” izraz na obrazu se mu zmehča. “Valentina je predvsem, in kar mi je najbolj pomembno, izjemna in čudovita oseba. Ona je koreografinja specializirana za dramske balete, trenutno pa sodelujeva v SNG Maribor Balet na koprodukciji z Opero Baletom Atene z naslovom Tramvaj poželenja.” Nato se široko nasmeje, “potem delam eno noro komedijo v manjšem gledališču v Kopru. Katja Pegan je direktorica gledališča in dobra prijateljica s katero se poznava že od 80-ih. Tekst je Kje je Primadona, žanr pa komedija zmešnjav, ki se dogaja nekje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, s sodobnim twistom. Tukaj imamo vse, kostume in barve in prizore in vsi skupaj se izjemno zabavamo. Premiera bo 23. januarja. Istočasno imam zdaj na mizi tekst Bolha v ušesu za Mladinsko gledališče v Ljubljani, ki ga delam z Vitom Tauferjem, še ena komedija.” Glas se mu upočasni, “z Vitom sem pravzaprav začel. Vito me je po Draganu Živadinovu leta 86’ prvič povabil, da bi delal masko. Jaz sem namreč začel v gledališču v maski, ko sem bil še otrok. Potem pa so pogruntali, da pravzaprav ta otrok dela kostume. Tako da z Vitom, sodelujem že od leta 87’ in najlepše je to, ko odraščaš in tudi odrasteš s temi ljudmi in danes se tako dobro poznamo med seboj, da se vedno resnično zabavamo. Jaz temu pravim, da smo sošolci.”

Poleg tega gresta naslednji teden z Valentino Turcu v HNK Zagreb Balet, kjer imata sestanek z oddajo skic, delata na baletu Othello. Po novem letu pa bo začel delati na koprodukciji HNK Zagreb, HNK Varaždin z Dubrovačkimi ljetnimi igrami in sicer Edvarda III. “Marsikaj se dogaja, delam s super ljudmi, to so moji režiserji in res se dobro poznamo. Sošolci, saj pravim. Navajeni so na moj proces dela, sodelujemo že leta in točno vedo, kdaj se vmes vklopi dislektik in kdaj pride spet Alan,” zaključi svojo misel in se udobno nasloni nazaj. 

“In kako se lotiš projektov?” me je naslednje zanimalo. “Kako pristopaš k gledališču, baletu, operi, filmu? Zagotovo so razlike.”

“Seveda so,” mi odgovori. “Vzemiva najprej za primer dramsko predstavo. V prvi vrsti je odvisno s kom delaš, kdo je režiser, ki ima vedno svojo vizijo, svojo estetiko. Če rečeva, da je režiser dirigent simfonije, sem jaz samo en instrument znotraj orkestra, ki mu sledi skupaj z vsemi. Pri dramskih predstavah je zelo odvisno za kakšen žanr gre in znotraj tega je odvisno od režiserja in smernic, kako bo “doziral” kostumografijo. Ampak najbolj pomembna je, tako kot pri vsem, komunikacija. Jaz sem tip kostumografa, ki imam vedno odprto skico, ne držim se slepo prvotne ideje, ker mi je izjemno pomembna komunikacija z igralcem, pevcem, baletnikom. Ves čas raziskujem, kdo je ta oseba, ta lik znotraj te drame, predstave, koreografije. Zelo se trudim upoštevati njihovo vizijo, napotke, želje. 

Operni kostumi so praviloma stara kostumografska šola, tukaj se dela paleta. Pri baletu, tako kot pri operi,  glede na to ali gre za klasični ali sodobni balet, delaš znotraj teh okvirjev. Z Valentino sem začel pri klasičnem baletu z Anno Karenino, potem pa sva pri sodobnem zelo izčistila kostumografijo.”

Photo: Borut Peterlin

Nato se zamisli, kot da želi skrbno oblikovati naslednjo misel. “Veš kako je s tem, obstaja proces, ki zahteva določen čas in določeno število projektov med ljudmi, da se spoznaš, da jih včasih tudi usmerjaš, temu sam pravim skupno odraščanje znotraj kreativnega procesa. Naprimer z Valentino se izjemno poslušava med sabo, gre za tisto zaupanje med nama.” Po trenutku tišine nadaljuje, “pri filmu moraš pa že v osnovi zreducirati in minimalizirati 50% vsega, ker delaš s kamero in se dela zelo od blizu. In tukaj je spet odvisno kakšna oseba si kot kostumograf, kje se končajo meje tvojega osebnega in začnejo tvojega kreativnega ega, da se lahko obvladaš znotraj procesa, da jih ne prestopiš. Ponavadi so to vedno najtežje stvari pri projektih, kjer imaš veliko ljudi, veliko različnih egov, veliko idej in previdno krmariš nekje vmes.”

Poskušala sem si predstavljati ta celoten proces. Od ideje, prek skice, do končnega izdelka. “Si želiš popolno kreativno svobodno ali ti je lažje, ko dobiš smernice znotraj katerih moraš ustvarjati?” 

“Ravno v tem leži ta umetnost komunikacije, usklajevanja in kontrole. Veliko ljudi znotraj tega kreativnega procesa ne razume meje med osebnim in kreativnim egom. Nikoli nisem popolnoma brez omejitev, zaradi režiserjev, vizije, produkcije, preprosto tako je, s tem nimam težav. To mi tudi ustreza, ker lahko skačem med različnimi tipi kostumografije, kar je odlično zame, ker se konstantno preizprašujem. Z določenimi režiserji delam že 20 let in do zdaj smo že izjemno zminimalizirati vse, kar se je dalo znotraj kostumografije, do skrajnosti. Sam sem na tem vztrajal in težil, da mora biti tako zavoljo projekta. In ta protiutež med enim in drugim mi daje neko kreativno ravnovesje. Redkokdaj sem stoodstotno svoboden, le pri razstavah. In nič od tega mi ni ljubše, ali bolje ali slabše, vse to potrebujem.

Približno 15 let nazaj je v gledališču prevladoval trend nemške kostumografije, ki je značilno izjemno minimalističen. Neke vrste ‘neestetika znotraj estetike’, kjer je veliko vintage elementov, zmešanih nekih primesi stilov ali vplivov in določeni kostumografi to fenomenalno razumejo. Način kako in koliko vpletejo svoj osebni okus znotraj kostumografije, da ni prenaporen, vsiljiv, temveč ravno prav. Tukaj vidiš koliko in kje se nekateri ukvarjajo/mo z igralci znotraj kostumografije, da odkriješ vse te plasti, da prideš do bistva lika, hkrati pa upoštevaš igralca. Kostumografija je v prvi vrsti dramaturgija lika in s tem psihologija lika.” 

Nato si vzame trenutek, počasi spije požirek zelenega čaja in nadaljuje z neko toplino v glasu. “Moraš biti tudi malce psihologa, da nekako poloviš in zaznaš vse te niti. Meni je pri tem zelo pomagalo moje otroštvo. Kot otrok sem ogromno časa preživel pri psihiatrih in psihologih. To me je nedvomno oblikovalo in mi dalo osebno in kreativno širino. Zaradi tega lahko poslušam ljudi in jih razumem. Če se spet vrneva na začetek, mi je zato ta komunikacija tako pomembna, tako kot zdaj tukaj, med nama naprimer. K vsaki osebi in vsakemu projektu pristopim, kot da delam prvič.”

Če sta me na začetku morda presenetili njegova sproščenost in topla prijaznost, mi je v tem trenutku postalo jasno, od kod izvirata. Kljub temu, da ima za seboj neverjetno kariero in morje izkušenj, vsemu kar počne, česar se loti, pristopa brez predvidevanj, brez vnaprej določenih domnev, sodb. 

V njegovem opusu je med drugim tudi sodelovanje in oblikovanje kostumov za znameniti Cirque de Soleil in morala sem izvedeti kakšna je bila ta izkušnja.

“To je bila predvsem življenjska izkušnja. To je mašinerija, tovarna, tudi sami sebi tako pravijo. Ampak v osnovi proces funkcionira isto. Režiser ima svojo vizijo in vsi sledimo temu. Pri njih se predstava oblikuje dve leti, eno leto se postavlja in kreira, drugo leto pa se gre v produkcijo kostumov. Njihove šiviljske delavnice so po mojem mnenju najboljše na svetu, v njih pa dela približno 4000 zaposlenih. Ker pa si me že vprašala o kreativni svobodi, se mi zdi, da sem bil tam recimo najbolj omejen v svoji karieri. Cel proces je trajal 2 leti.”

“Takrat te je obiskal tudi Jean Paul Gaultier, kajne,” sem se spomnila. “Res je. Ob petkih so imeli nekaj podobnega dnevu odprtih vrat, za posebne goste in takrat so me prosili, če lahko počakam, da bi nas rad prišel nek celebrity pozdravit, a nismo vedeli kdo. Končno je prišel s celo ekipo svojih ljudi in na koncu smo se zabavali in pogovarjali ob bobi palčkah in čaju. Je izjemno normalen in zelo prijazen gospod.”

V mislih poskušam zaobjeti vse te podobe, ki se izrisujejo pred menoj. Akrobatski korzeti, fantazijska bitja v sobanah Ljubljanskega gradu, operne krinoline… . Naslednje vprašanje se postavi kar samo. “Glede na to, da nisi zaključil študija in si pravzaprav samouk, od kod črpaš navdih za svojo kreativnost?” V tistem trenutku se ustavi in zamisli, meni pa se je zazdelo, kot da se je tudi vrvež v kavarni komaj opazno stišal. Nadaljuje počasi, kot da želi razločno ujeti in prevesti vsako svojo misel.

Photo: Iztok Umek

“Res je, jaz se tega nisem učil šoli, ta kreativna sila je enostavno znotraj mene odkar obstajam. Kreativnost je zame nekaj, kar me zdravi, jaz temu pravim, da me psihično drži nad gladino. Moja mama je to zaznala že pri mojih treh letih. Še sam nisem najbolje razumel, kaj vse pravzaprav nosim v podzavesti, kar mora privreti na dan. A vedel sem, da potrebujem pomoč pri tem in že v osnovni šoli sem jo prosil, če grem lahko k psihologu. Šolska psihologinja je takrat mami predlagala, da poiščeva strokovnega psihiatra. To je bilo v šestem razredu in sledila so leta terapij. Potem sem šel na Srednjo šolo uporabnih umetnosti v Zagrebu in, hvala bogu, tam so prepoznali da sem stoodstotno intuitiven kreativec. Tam sem se s profesorji tudi dogovoril, da lahko obiskujem šolo takrat, ko pač pridem. Tako psihologi kot pedagogi so spoznali, da me moja kreativnost drži nekako prisebnega, da lahko sploh funkcioniram čez dan. Iskreno še sam nevem točno od kod prihaja ta kreativnost, vem samo, da ko ustvarjam, se popolnoma prepustim. In že celo življenje se trudim samo, da jo zaščitim, ker mi je sveta. Po eni strani me zdravi, po drugi strani pa je to moje bistvo, to diham, to živim, to sem. Jaz nisem izbral te poti, ona je izbrala mene, jaz ji samo sledim. In sem izjemno hvaležen.”

Popolnoma sem razumela, o čem govori. Bolj kot na zavedni, na tisti senzibilni, skoraj podzavestni ravni. V trenutku tiste prijetne tišine, so se te misli nekako prepletle z vonjem po kavi in obvisele nad nama.

“Si vraževeren?” je kar zletelo iz mene. Nasmehnil se je, “Sploh ne jemljem to kot vraževerje, jaz to verjamem in z vsem tem sodelujem na dnevni bazi. Če bi moral izbirati, bi rekel, da sem budist, ker gre za vedo zavedanja sebe in sveta. In zavedam se, da vse preprosto je, vse to je vpleteno v mojo kreativnost. Astrologija, vesolje, nevidni svetovi…, to je del mojega vsakdana.” Na tej točki naju je pogovor odpeljal v smeri, ki jih bom obdržala med nama. Ne zato, ker jih Alan ne bi želel deliti, ravno nasprotno, je izjemno odkrit, predvsem s samim seboj. Temveč zato, ker so bile izrečene v tem trenutku z nekim višjim namenom, ki ga še vedno poskušam razumeti in bi jih zelo težko opisala tako, kot si zaslužijo.

Na tej točki vam moram priznati, da se nič od tega, razen seveda najinega pogovora, ni odvilo tako, kot sem napisala. V resnici se nisva srečala, nisva spila tistega požirka kave. Tako si le predstavljam, da bi izgledal najin intervju, če bi nama urnika omogočala, da se dobiva v živo. Ko sva se poslovila po telefonu, so mi njegove besede še dolgo odmevale  v mislih. Ne zato, ker bi bile velike, temveč ker so bile razgaljeno iskrene. Samo potrdile so tisto, kar sem slutila že prej. Da prava ustvarjalnost ne raste iz ambicije, temveč iz notranjega miru, hvaležnosti in harmonije v sebi. Ko govori o svojem delu, pravzaprav govori o življenju in če je življenje umetnost, potem ga Alan Hranitelj vsak dan kroji v mojstrovino.