Letošnja beseda leta nas vrača k dadaizmu

Ko sem razmišljala, kako začeti ta tekst, nisem uspela najti niti enega načina, ne da bi zvenela kot največji boomer na svetu, čeprav imam samo 28 let. Obravnavanje te teme povzroča, da se počutim kot volk v ovčji koži, kot nekdo, ki želi vstopiti tja, kjer ni mesta zanj, poskusiti razumeti nekaj, kar pravzaprav ni namenjeno njemu. Čeprav razumevanje te besede niti ni bistvo – ona zelo jasno in transparentno nima pomena, ne pomeni ničesar, ni o ničemer, ne skriva nobenega fenomena, kriptičnega sporočila ali metafizičnega koncepta. Ona je preprosto to, kar je. Morda je to izhodiščna točka vsakega generacijskega prepada: trenutek, ko ugotoviš, da te forma privlači, a se pomen vztrajno izmika. Ali pa se, v tem primeru, sploh ne izmika, ker ga sploh ni – in to povsem namerno.

67 je postal viralen med pripadniki generacije alfa (to vedo vsi, ki imajo v družini koga mlajšega od deset let) prav zato, ker ne pomeni ničesar natančnega. Ne pričakujte, da vam bom v naslednjih vrsticah karkoli pojasnila niti da bom tista, ki vam bo razkrila smisel – skupaj smo v tem brezupu, okej? 67 lahko včasih pomeni “morda”, včasih “nekje vmes”, včasih pa zgolj zvok, ki zapolni prostor. Oxford Dictionary ga je razglasil za besedo leta prav zaradi te njegove neulovljivosti. V trenutku, ko se jezik oblikuje hitreje, kot mu lahko sledimo, ko se bizarni trendi in narativi širijo še preden sploh postanejo pojmi, je 67 postal popoln označevalec časa – izraz, ki obstaja, čeprav zavrača karkoli pojasniti. To je sleng, ki deluje kot namerno zmedena aktivnost, s katero želijo mulci zagreniti življenje svojim staršem (tako vsaj pravi neka učiteljica z interneta, ki deluje tako izgubljeno in izčrpano, da ji ti nesmiselni vzkliki verjetno delujejo kot neka sodobna tehnika mučenja).

Preprosto: če veš, veš. Če ne veš – se tega ne moreš “naučiti”.

Kot da bi se celoten internet odločil narediti en velik inside joke. In mi ostareli osemindvajsetletniki nismo del tega. Način, kako je vse nastalo, samo potrjuje to logiko: beseda se je pojavila iz generacijskega brainrot humorja, iz TikTok videa, iz pesmi, zdaj pa hara po hodnikih osnovnih šol. Učitelji so jo začeli prepovedovati, ker so jo otroci ponavljali do onemoglosti, kot da so odkrili majhno skrivnost, ki jih povezuje. Iskanje pomena besede 67 je čez poletje zraslo za večkrat, zdi pa se, da iskanja ne pojenjajo, čeprav se je vsaka razlaga končala enako: nemogoče jo je definirati.

In prav v tej praznini obstaja nekaj zelo znanega. Ni prvič, da kultura slavi nekaj, kar zavrača biti razloženo. Dovolj je spomniti se dadaizma. Dadaizem je, na kratko, umetniško gibanje, nastalo med prvo svetovno vojno – obdobjem uničenja, kriz in popolnega razpada prepričanj, na katerih je temeljila evropska kultura. Dada (beseda sama pomeni lesenega konjička-igračo, a poanta in pomen za njo v resnici ne obstajata) ni želela iskati smisla v svetu, ki ga ni imel več (zveni znano, kajne?). Njeni umetniki so zanikali logiko, strukturo in namen. Uporabljali so naključje, absurd, fragmente besed in kolaže, ki so delovali kot vizualni šum. Pisali so manifeste, ki so zveneli kot šale, ustvarjali umetnost, ki se ni trudila biti umetnost. Tristan Tzara, eden ključnih dadaistov, je govoril, da je Dada dvom in negacija. Richard Huelsenbeck je bil še bolj neposreden:

“Dada ne pomeni nič, želimo spremeniti svet z ničemer.”

67 se mi zdi kot zelo uporniški vnuk dadaizma, ki njegove principe živi na svoj avtentičen način – a se dobro vidi, da se je učil od najboljših.

Namesto kolažev iz časopisnih izrezkov imamo kompleksno mrežo videov in brainrot referenc, ki zahtevajo, da ste kronično online in da imate skoraj doktorat iz vseh preteklih internetnih fenomenov, ki so pripeljali do te faze digitalnega jezika. Namesto performansov, ki kljubujejo logiki, imamo sleng, ki se širi kot signal. Namesto zavračanja tradicionalnih umetniških vrednot – imamo zavračanje tradicionalnega pomena. Generacije, ki uporabljajo 67, verjetno ne razmišljajo o Dadi, vendar instinktivno počnejo nekaj zelo podobnega: razbijajo pričakovanje, da mora beseda nositi stabilen smisel. Dovolj je, da obstaja. Da se prenese. Da poveže. In tiste male roke, ki z dlanmi obrnjenimi navzven hodijo gor-dol, medtem ko se te naključne številke izgovarjajo po hodnikih tisočih osnovnih šol, v meni vzbujajo verjetno enako mešanico zmedenosti in fascinacije, kot so jo čutili ljudje, ki so bili priča prvim dadaističnim performansom pred več kot sto leti.

V poskusu, da ga razumem, sem ugotovila, da ga morda sploh ni treba razumeti. Dadaisti so že davno pokazali, da nekje med nesmislom in igro obstaja svoboda, ki je ni mogoče racionalizirati. Kaj naj vam rečem – če mene vprašate, je to leto odlično povzeto z besedo 67. Ne vem, kaj se dogaja, vesela sem, da sem še vedno tukaj, in edino, čemur se lahko nadejam, je, da mi bo nekega dne vse bolj jasno.