Nova generacija igralcev je poustvarila kultne prizore iz jugoslovanskih filmov

Jugoslovanski črni val nam je prinesel filme, ki so tako kultni, da se starši še danes jezijo, če njihovi otroci ne znajo našteti vsaj treh najbolj znanih filmov z Bato Živojinovićem v glavni vlogi (vsaj tako je bilo v moji družini). Filmi, posneti v Jugoslaviji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, niso pustili le neizbrisnega pečata v naši kinematografiji, temveč so tudi dokazali, da v tej regiji živijo umetniki, vredni svetovnega priznanja. Številni filmi, posneti v tem obdobju, so bili nagrajeni s prestižnimi nagradami, kot sta Grand Prix nagrada na Filmskem festivalu v Cannesu ali Srebrni medved na Berlinalu, med njimi pa so bili tudi nominiranci za oskarja.

A črni val ni postal kulten le zato, ker je odmeval po vsem svetu, ampak tudi zato, ker so bili ti filmi izjemno pogumni in revolucionarni. Režiserji, kot sta Živojin Pavlović in Aleksandar Saša Petrović, se niso obotavljali premikati meja, preizpraševati spolnosti, medetničnih odnosov in mnogih drugih tem, ki so bile takrat tabu, tako pri nas kot po vsem svetu. Zanje je bil film nekakšen upor, medij, skozi katerega so izražali svoja stališča in osvetljevali očitne družbene probleme, ki so jih mnogi poskušali pomesti pod preprogo. Stavek Dušana Makavejeva iz intervjuja iz leta 1965, v katerem je govoril o svojem filmu Čovek nije tica, odlično povzame težnje avtorjev črnega vala: “Za dober film velja tisti, skozi katerega se da jasno gledati na življenje, kot skozi odprto okno. Pravzaprav bi moral biti film kot vrata, skozi katera lahko vstopiš v življenje. Ali pa bi moral biti kot sanje o življenju in potem ko je vsega konec, ne veš natančno, kaj si v resnici videl in kaj si si sam izmislil!”

Novembrska številka Vogue Adria je posvečena filmu, zato smo menili, da je to idealen trenutek za srečanje nove generacije regionalnih igralcev, ki oblikujejo današnjo sceno. V ta namen so se Hana Selimović, Andrija Kuzmanović, Judita Franković Brdar, Slaven Došlo, Matej Zemljič in Jovana Stojiljković znašli v vlogah protagonistov filmov črnega vala in poustvarili njihove legendarne prizore. A kot piše Teodora Jeremić, ne gre za to, da bi “nostalgično gledali nazaj, temveč za bolj kritično razmišljanje naprej in se opominjali, da je vloga umetnosti, da nas prebudi iz dolgočasnosti, samoprezira, samozadovoljstva, a tudi samosabotaže.” Danes se je še posebej vredno spomniti, da je umetnost lahko in mora biti oblika upora.

V nadaljevanju izpostavljamo vse prizore, ki so jih veliki regionalni igralci poustvarili skupaj s fotografom Branislavom Simončikom.