In the Spotlight
Čeprav me boste v večini primerov videli skoraj brez kakršnegakoli nakita, pogosto pravim, da sem njegova ljubiteljica. Težko priznam, da sta moja lenoba (in dejstvo, da nisem milijonarka) pravzaprav odločilna razloga, da nisem odeta v zlato in dukate ali vsaj v nekaj temu podobnega. Prvič mi je zaradi kosa nakita zastal dih leta 2018, ko sem gledala film “Ocean’s 8”, v katerem je Anne Hathaway okoli vratu nosila spektakularno diamantno ogrlico Toussaint, ki jo je Cartier za potrebe filma izvlekel iz lastnega arhiva. Ta trenutek je – poleg tega, da sem film še bolj vzljubila – odprl vrata neki drugi obsesiji: Cartierju kot simbolu večne elegance in neprimerljive spretnosti.
Cartier, ustanovljen leta 1847 v Parizu, je skozi stoletja postal sinonim za eleganco in razkošje, pa tudi za estetiko, ki nikoli ni bila zgolj stvar bogastva. Njihovi kosi so vedno nosili duh svoje dobe – od kraljevih dvorov do filmskega platna, kjer so briljantno igrali vlogo tako statusnega simbola kot umetniškega dela. Zato me je nekaj let pozneje film Wesa Andersona ponovno spomnil na mojo obsesijo s Cartierjem. Njegov svet simetrije, pastelnih tonov in skrbno nadzorovane nostalgije se je popolnoma prekril s tem, kar Cartier od nekdaj simbolizira: čas, ki ne mineva, temveč se prepogiba, v katerem lepota obstaja zaradi sebe same.
Fondation Cartier
V tem duhu je Fondation Cartier pred nekaj dnevi v Parizu odprl nov muzejski prostor, z razstavo “Exposition Générale” pa so predstavili svojo zbirko in tako ponovno postavili to znamko v središče mojega zanimanja. Direktor fundacije Chris Dercon je dejal, da je to prva razstava, s katero so želeli “odpreti zbirko”, saj so izbrali okoli 600 del iz zbirke, ki obsega kar 4500 del. “Seveda smo morali narediti izbor,” je izjavil. “A cilj je bil, da obiskovalci resnično pokukajo v to, kar se skriva za zidovi fundacije.” To je bilo pravzaprav prvo vprašanje, ki bi ga tudi sama postavila: kako izbrati tisto, kar naj bi predstavljalo bistvo sveta, kot je Cartierjev? Kaj pomeni izbrati “prave” kose v morju predmetov, ki so že po definiciji izjemni? Ali se človek ravna po čustvih, zgodovini, estetiki? Ta proces selekcije me v svojem bistvu spominja na tisto, kar Cartier počne skozi celoten svoj obstoj – ne ločuje med umetnostjo in obrtjo, ampak nenehno preverja, kje ta meja v resnici leži. Izbor ni le vprašanje okusa, temveč način, kako pokazati, da vsak predmet, naj bo še tako razkošen, v sebi nosi sled časa, rokopisa in pogleda, ki ga je ustvaril.
Novi prostor Fondation Cartier ni le arhitekturna sprememba, temveč, kot pravi kustosinja Béatrice Grenier, “preobrazba same institucije”. Največji izziv je bil, kako posodobiti zgodovinsko haussmannovsko stavbo in hkrati izumiti novo arhitekturo za razstavljanje. Sama stavba, delo Jeana Nouvela, je postala skoraj skulptura v gibanju: v njej ni zidov, ni stropov, vse se premika in vse je odprto. Jean Nouvel je ustvaril prostor, katerega arhitektura se odziva na umetnost namesto da bi jo preglasila. “Vedno sem si predstavljal Fondation Cartier kot zatočišče, kot gostoljubno mesto, kjer so vsi povabljeni k odkrivanju sodobne umetnosti,” je Nouvel nedavno dejal na tiskovni konferenci, stavbo pa opisal kot “veliko delavnico, ki se prilagaja umetnikom, njihovim delom in idejam”. In res, novi naslov na 2 Place du Palais-Royal, v nekdanji stavbi Grands Magasins du Louvre, deluje bolj kot prostor v gibanju kot klasični muzej: pet premičnih platform, steklene fasade, ki se odpirajo proti ulici, ter občutek, da se umetnost izliva iz zidov v mesto.
Dercon je nedavno izjavil, da “duh nove Fondation Cartier ni duh katedrale, v kateri mora biti vedno več, vedno večje.” Spraševala sem se, ali to pomeni, da niso želeli, da prostor impresionira z velikostjo (čeprav to vseeno počne), temveč da je intimen, odprt in prilagodljiv za umetnike. Odgovor sem našla v Derconovi želji, da nova fundacija postane prostor, ki diha z umetnostjo, ne institucija, ki ji vsiljuje veličino.
Ko sedim v udobnem fotelju, so luči zatemnjene, jaz pa prebiram te stavke z mislijo, da je prav to ena od treh želja, ki bi jih izrazila zlati ribici. Ustvarila bi muzej, ki hkrati spoštuje že obstoječo in kompleksno zgodovino stavbe, a umetnikom in delom dopušča, da svobodno dihajo, da obstajajo v svojem muzejskem kontekstu, da so predstavniki nekega časa in nosilci svoje zgodbe. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da ima vse to veliko širši pomen, kot da govori o načinu, kako tudi sami izbiramo, kaj bomo ohranili in kaj pozabili, v prostoru, ki ga imenujemo svojega. Fondation Cartier danes kaže, da ta znamka ne pripada več le svetu luksuza, temveč tudi svetu muzeologije. Njegovi predmeti, nekoč namenjeni osebnemu užitku in zasebnim zbirkam, zdaj postajajo muzealije, pričevanja o zgodovini okusa, spretnosti in družbenih sprememb. Cartier na ta način prestopa mejo med modnim, luksuznim in muzejskim predmetom, med predmetom želje in predmetom proučevanja. V kontekstu sodobne umetnosti ta prehod deluje skoraj simbolično: tisto, kar je bilo nekoč ustvarjeno za okrasitev telesa, zdaj krasi prostor spomina.
Ko zapiram zavihke s fotografijami razstave in renderji nove stavbe, pomislim, da je Cartier pravzaprav postal moj mentalni totem. Ne zaradi diamantov, temveč zaradi te spretnosti, da ustvari zgodbo. Morda zato ima zame ogrlica Toussaint še vedno sentimentalno vrednost, skoraj kot bi jo nosila sama. Ne povezujem je vedno s kultnim filmom, temveč pogosteje z vračanjem k nečemu, česar ni mogoče ukrasti ali odtujiti – k občutku, da lepota obstaja kljub vsemu.
